Resnica … Kaj je v tem svetu še resnica?

foto: katoliska-cerkev.si

Zakaj bi nekdo moral pričati za resnico? Mislim, da je glavni odgovor na to vprašanje, da moramo za resnico pričati, v primeru, ko resnica izgubi svoje mesto v času in prostoru, mesto ki ji že po definiciji sami pripada. Vrednost resnice se namreč izgublja. Kaj s tem mislim? Poglejmo primer. S prijateljem se odločita, da gresta skupaj lovit ribe. Zunaj je lepo vreme, nežna sapica hladi vroče poletno vreme, čoln v katerem ste s prijateljem se nežno pozibava na vodi …

Vendar tisti dan ne ulovita ničesar in se vrneta domov malo razočarana. Da pa dan ne bi šel čisto v nič, se zvečer dobite še z ostalimi prijatelji, ki nekako pričakujejo kakšno dobro zgodbo, ker vedo, da sta šla v ribičijo. Prijatelj, ki je bil z vami, začne razlagati, kako sta ulovila res kapitalca, pa se je ravno, ko sta ga že skoraj imela v čolnu, strgala nit in kapitalec je ušel. In nežna poletna sapica postane divji vihar, ki je premetal čoln, v katerem sta bila, levo in desno … Takrat moramo stopiti pred vse in izpostaviti, kaj je bila resnica. Takrat moramo postati priče za resnico. Opozoriti svojega prijatelja, da naj govori resnico, da naj ne izpostavlja svoje želje po graditvi ugleda ali dobre zgodbe iz ribičije na račun resnice. Da torej spoznavamo, kje moramo opozarjati na pravo resnico. Da opozarjamo na pravilen vrstni red prioritet. Kazati na to, kaj je resnica.

Zaradi tega je Kristus prišel na zemljo. To je razlog za njegovo učlovečenje. Lepo je rekel Pilatu, da je prišel na svet zato, da pričuje za resnico. Kajti božje, izvoljeno, izraelsko ljudstvo je pozabilo, kaj je resnica. Božje ljudstvo ni več iskalo in zagovarjalo resnice, raje so imeli različne zgodbice, podobne prejšnji, prej kot pa resnico. Kaj pa je torej ta resnica?

Kajti pozabili so ljubiti Boga. Oziroma njihova ljubezen do Boga je postala tako pokvarjena, tako spačena, da je moral priti pričat za resnico.

Že če malo preletimo evangelije, hitro ugotovimo, da je Jezus veliko popravljal stvari, ki so jih učili drugi, na primer ko v govoru na gori pravi, rečeno vam je bilo (oziroma v sodobnem jeziku bi rekli govori se), jaz pa vam pravim … no, vendar mislim, da je najpomembnejši poudarek nek drugi, tisti iz Matejevega evangelija: Eden izmed učiteljev postave ga je preizkušal z vprašanjem, katera je največja zapoved v postavi, in na to mu je Jezus odgovoril Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. In to je po mojem mnenju največja resnica, ki jo je hotel Jezus položiti v srca in mišljenje svojega ljudstva. Kajti pozabili so ljubiti Boga. Oziroma njihova ljubezen do Boga je postala tako pokvarjena, tako spačena, da je moral priti pričati za resnico.

Za ljudi tistega časa je bilo njegovo sporočilo težko za sprejeti. Jezus je prišel pričati za resnico in njegovo lastno ljudstvo ga je zavrnilo. Niso ga samo zavrnili, še več, izročili so ga drugi oblasti, ki je v osnovi niti niso priznavali, da bi ga ubili. Tako zelo težko so sprejeli njegovo sporočilo, tako zelo zakrknjena so postala njihova srca. In sedaj, več kot dva tisoč let kasneje, bi jaz vam postavil vprašanje. Kako bi danes vi postavili svoje najvišje prioritete? Koga ali kaj najbolj ljubite? Mislim, oziroma bolje rečeno upam, da bi vi, ki se dandanes imate za kristjana, postavili Boga kot svojo najvišjo prioriteto. Če ne, bi vas povabil, da razmislite o tem. Da postavite Boga na najvišje mesto, da ga boste častili in poslušali, kaj vam ima za povedati. Da smo tudi mi sodelavci pri iskanju in pričanju za resnico.

Pričajte za resnico. Prosite Jezusa, da vam da to milost, da bo vaš kralj in odrešenik, prav vsak trenutek dneva.

In mogoče se vam kaj hitro pripelje vprašanje, dvom, zakaj ostali ljudje na tem svetu nočejo sprejeti te resnice, nočejo sprejeti, da jih Bog ljubi v vsem kar so. Zakaj je za njih to težko, če celo jaz sam spoznavam, kako neizmerna je Božja ljubezen do mene? To je zelo dobro vprašanje. V bistvu je to napačno vprašanje, napačen način, kako do te problematike pristopati. Kajti vsi, ki pričujemo za resnico in se tega zavedamo, moramo sprejeti tudi to, da smo tudi mi delno dogovorni za Jezusovo smrt na križu. Jaz, ki poskušam pričati za to resnico, moji grehi, ki jih vsakodnevno delam, so krivi za to, da so mojega Odrešenika križali. Pri meni je Bog absolutno na prvem mestu; če ne bi bil, ne bi bil tukaj, kjer sem, vendar imam vsak dan tiste trenutke slabosti, ko postavljam svoje privatne, lastne prioritete pred Jezusa in s tem postajam soodgovoren za njegovo smrt. Vsak dan tako zlorabljam vse tiste dobrine, ki mi jih Bog naklanja. Bolj se osredotočam na to, kaj se dogaja na mojem mobilnem telefonu kot s čim drugim, in tako postaja moj telefon moj kralj, moj odrešenik. Postajam bolj osredotočen na šport kot na Boga in tako šport postaja moj Bog. Bolj me zanima, kaj je na svetovnem spletu (facebooku, instagramu, twitterju, youtubu in ostalih tubih) in tako internet postaja moj Bog.

Tudi če v osnovi priznavam, da je Jezus moj kralj in odrešenik, pri praktičnih primerih padam – preoblikujem svoje prioritete in Jezusa največkrat potisnem vstran. In kadarkoli ga potisnem stran, ga izročam, da bi bil križan. On zahteva od mene, da ga ljubim z vsem svojim srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. Nič ne sme zasesti njegovega mesta! Vendar vsi mi, še najprej pa jaz, ga vsak dan postavljamo nižje, ga izročamo krvnikom, da bi bil križan. Naš kralj, ubijamo ga!

Tukaj bi vas še enkrat vzpodbudil, da sestavite svoj seznam in postavite Boga na prvo mesto. In vsak dan na koncu dneva poskusite pogledati, ali je bil Bog moja najvišja prioriteta. In kako to spoznamo? Preko ljubezni. Preko dejavne ljubezni, tiste, katere akcijo se vidi, lahko spoznavamo, občutimo, vidimo. Cel dan lahko govorimo o tem kako je on moja prioriteta, moj odrešenik, moj kralj, vendar moja ljubezen se mora poznati v tem svetu. V mojih mislih, besedah in dejanjih. In vsak dan je nov dan, je nova priložnost za nov začetek, da začnemo s popolno predanostjo, popolno ljubeznijo do Boga. Predragi bratje in sestre. Pričajte za resnico. Prosite Jezusa, da vam da to milost, da bo vaš kralj in odrešenik, prav vsak trenutek dneva.

2 komentarja

    • Kučan je nekoč dejal, da je “več RESNIC”.
      Mene so doma učili, da je RESNICA le ENA.
      – LAŽI pa je VEČ.

      V današnjem času, verjetno tudi v Jezosovem podobno, je zelo težko ločiti, kdo govori resnico in kdo laže.
      Kdor se je učil RETORIKO, laže brez sramu in njegovo LEPOREČJE ljudje “kupijo”.

      Meni je všeč Jezusov stavek: “Po njih delih, jih boste spoznali”.
      Delo ne zataji in pokaže sadove.

      Lenuhi pa znajo govoriti, delati, pa nič. To je vidno od daleč.
      Ogledalo tega, je v RESNICI tudi v parlamentu – ko nastopa Levica in KUL.

Komentiraj