V zadnjih dveh letih smo lahko dodobra preizkusili trdnost javnega zdravstvenega sistema. Čas, prežet z virusom je namreč hote ali nehote, razgalil vse njegove rane.
Prav gotovo bi mu mnogo ljudi rado stopilo v bran. Po njihovem mnenju je namreč sedaj popolnoma neprimeren čas, da bi še dodatno posipali sol na rane in razpravljali o načrtih za prihodnost.
A ravno ta bolečina je po mnenju sogovornikov na posvetu, ki sta ga v sredini minulega meseca pripravila Državni svet in Fakulteta za pravo in poslovne vede, ki deluje v okviru Katoliškega inštituta, znamenje, da je potrebno ukrepati. In to čim prej!
Slovenski zdravstveni sistem namreč ima že nekaj let izjemno velike težave z dostopnostjo. Te so postale že tako moteče, da se vse več ljudi ozira po rešitvah, ki se nahajajo izven javnega zdravstvenega sistema.
S posveta v državnem svetu: Dostopen in vzdržen javni zdravstveni sistem do 2030 - vidik pacienta
Preživeti sistem
Slovenski zdravstveni sistem je svoje zadnje resne popravke doživel pred tridesetimi leti. Že vsaj eno desetletje je jasno, da potrebujemo celovito zdravstveno reformo, ki bo sposobna vključiti tudi izzive sodobnega časa. Jasno namreč je, da se je v preteklih letih spremenil ne le bolnikov odnos do zdravstva, temveč tudi sam način zdravljenja bolezni. Obenem ima zdravstvo danes na voljo obsežno informacijsko podporo, kakršne pred desetletji ni bilo.
Pacient mora priti v ospredje
O tem, kakšen mentalni preskok se je v teh letih zgodil v zdravstvu, pričajo besede zdravnika, ki je v časopisnem intervjuju nekoč izjavil, "da je on tam, da paciente zdravi in da on ni tam, da je z njimi prijazen."
A kot pove dr. Antonija Poplas Susič, generalna direktorica Zdravstvenega doma Ljubljana, je takšen odnos zdravnikov postal povsem nesprejemljiv. Dejstvo je namreč, da so v tej družbeni situaciji tudi pacienti postali potrošniki. Slednje pa zahteva spremembo tako pri njih kot tudi pri družinskih zdravnikih. Slednji se namreč dela na primarnem nivoju ne izogibajo toliko zaradi nizkih plač. Bistveno večja težava je postal odnos. In sicer tako odnos sekundarnega in terciarnega nivoja do družinskih zdravnikov kot sam odnos pacientov.
A slovensko zdravstvo se temu problemu ne posveča veliko. Kot je v svoji razpravi izpostavil dr. Zoran Vaupot, zgornja izjava nikakor ni preteklost. Po njegovih besedah se namreč o zdravstvu najmanj pogovarjamo prav z vidika pacientovih potreb. Ob tem so predmet kritične presoje praviloma vsi drugi: dobavitelji, zasebni izvajalci in slabe plače. Toda ob tem ostaja spregledano, da se je v zadnjih desetletjih v najrazvitejših svetovnih gospodarstvih zgodila preobrazba gospodarskih subjektov iz usmerjenosti na proizvode v usmerjenost na stranke.
Študija, ki so jo pod vodstvom dr. Vaupota izvedli na Fakulteti za pravo in poslovne vede, pa vključuje tudi ta vidik.
Koliko smo pripravljeni financirati svoje zdravstvo
Vprašanje kvalitete zdravstva je neizogibno povezano s količino denarja, ki smo ga zanj pripravljeni nameniti.
Naš sistem v tem pogledu ni pretirano slab. Po analizi, ki jo je predstavila dr. Tina Bregant, namreč Slovenci z relativno malo stroški dočakamo kar dolgo življenjsko dobo. Težava ob tem pa je, da imamo zelo kratka leta brez zdravstvenih težav.
Velika težava sistema je tudi v tem, da morajo zdravniki za kakovostno oskrbo bolnikov delati tudi več kot 48 ur na teden. S takšnimi obremenitvami pa se "danes ne da več delati kakovostno za bolnika", poudarja dr. Bregantova.
Dobi torej slovensko zdravstvo preveč ali premalo denarja?
Če pogledamo mednarodne kazalnike, potem v Sloveniji za zdravstvo namenimo 8,5 % BDP, evropsko povprečje pa je 7,8 % BDP. Toda ta podatek se prikaže v nekoliko drugačni luči, če namesto mediane vključimo tehtano povprečje in uravnotežimo države po prebivalstvu. V tem primeru je ta delež v povprečju višji in znaša kar 9,9 odstotka BDP. (Večje članice kot so Nemčija, Francija in Italija dajo za zdravstvo več denarja).
Bi morali torej za zdravstvo dati več?
Eno najbolj bolečih resnic pri tem nam je v posvetu razkril Igor Antauer, predstavnik interesov delodajalcev v Državnem svetu in član Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Ta je v svojem nastopu namreč razkril, da dejansko nimamo nobene podlage, da bi lahko rekli, da slovensko zdravstvo potrebuje več denarja. Mi danes namreč nimamo sprejetih standardov in normativov, na podlagi česa bi lahko to rekli. In kot se je ob tem slikovito izrazil, ima "vsako komunalno podjetje kompleksne standarde košnje trave". Zdravstvo pa tega nima, zato se zelo težko pogovarjamo o dodatnih sredstvih.
Rešitve za slovensko zdravstvo
Kakšne pa so rešitve za slovensko zdravstvo? Kot je med razpravo poudaril dr. Jernej Letnar Černič iz Evropske pravne fakultete Nova univerza, nam je lahko jasno, da je javni zdravstveni sistem, kot ga imamo, že imel svojo priložnost. Dejstvo je tudi, da v prihodnje ne more delovati na takšen način, saj ne zagotavlja tistih najbolj osnovnih storitev. Sam vidi rešitev v nekakšnem sobivanju oziroma komplementaciji javnega in zasebnega.
Pri tem bodo nasprotniki sicer strašili z besedo privatizacija. A to je po mnenju Letnar Černiča zgolj "beseda, ki jo uporabljajo tisti, ki želijo zavarovati zatečene interese v slovenskem zdravstvu."
Javni zdravstveni sistemi v primerjanih državah kot so Nizozemska, Estonija, Francija in Španija namreč po ugotovitvah raziskovalcev Fakultete za pravo in poslovne vede niso nič izgubili, ko so države dopustile tudi vzpon zasebnega zdravstvenega sistema. Prav nasprotno, zaradi tega je v sistemu več denarja, kvaliteta storitev pa boljša.
Po mnenju Igorja Antauerja bi morali v slovenskem zdravstvu nemudoma sprejeti standarde in normative. Obenem pa zavarovancem jasno povedati tudi, kaj v določeni košarici se plača in kaj se ne plača. Temu pritrjuje tudi Irena Ilešič Čujovič, predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije.
Nadalje bo po mnenju Antauerja treba sprejeti tudi, da je tudi koncesionar del javnega zdravstvenega sistema. Ključno po njegovem mnenju bo tudi, da k spremembam pristopimo takoj, sicer se bodo te zgodile same od sebe.
Pri tem pa nam mora biti po mnenju vseh razpravljavcev cilj, da spremembe delamo zaradi bolnika, in ne zaradi ciljev kot je na primer informatizacija, saj spremembe, če niso ciljno usmerjene, ne bodo imele pravega učinka.
V EU je 80% zdravstva javnega in 20% privatnega. V ZDA je privatno, za tiste, ki imajo denar.
Osnovna naloga Ministrstva za zdravje je urejevanje podrocja z zakoni in predpisi ter njihov nadzor in ne umešavanje v upravljanje zdravstvenih ustanov. V vseh teh desetletjih niso uspeli posodobiti zakonodaje na osnovi zgledov v EU in tudi priporočil vladne službe za zakonodajo ter evropskih direktiv.....
Če pogledamo v sosednjo Avstrijo, obstaja Združenje bolnišnic avstrijske Štajerske z enotnim skupnimi službami, kot zgled uporabe informacijske tehnologije, ki daje v realnem času potrebne informacije v postopku obravnave kot tudi stroške na pacienta, kar pomeni poleg uporabljenega materiala tudi porabo časa zdravnikov in ostalega osebja ter kakovosti posega kar vpliva na nagrajevanje. Pri nas je plača administrativno določena, odvisna od izobrazbe in ne od opravljenega dela. Na osnovi podatkov so optimizirali mrežo bolnišnic za varnost in kakovost obravnave, tako da nima vsak župan svojo brez potrebnega osebja za dvojni turnus, saj je oprema draga kot tudi gradnja in vzdrževanje stavb.
Imamo državno plansko zdravstvo in ne javno zdravstvo, kjer ZZZS zakupi kapacitete zdravstvenih ustanov in ne plačuje računov za posamezne posege.
Zavarovanci nimamo kot pri avtomobilskem zavarovanju možnosti skleniti zavarovanje poleg osnovnega, ki nam najbolj ustreza...
Očitno pa stanje ustreza tistim, ki so pri koritu in tudi politiki za ideološko obračunavanje.
Hm, v SLO se vsi razumejo na medicino in sploh zdravstvo.
Sicer pa, ce o reformi zdravstvenega sistema debatirajo ljudje, ki so ustvarili
nedelujoc sistem in ga 30 in vec let mrcvarili, potem so obeti klavrni, a ne?
Tudi avta ne peljete k mehaniku, ki vam ga se nikoli ni porihtal kot je treba.
Moram pa priznati, da so Slovenci neverjetno trpezni.
rasputin
01. 02. 2022 16:48:270
A bi smeli govoriti o javnem zdravstvu samo zdravniki oziroma tam zaposleni ali kako? Saj gre vendar za javno zdravstvo, ki ga plačujemo v glavnem zavarovanci in davkoplačevalci.
V zasebnih zdravstvenih ustanovah imajo prvo in zadnjo besedo njihovi lastniki. Njihov cilj je obravnavati čim več pacientov, ker to pomeni večji zaslužek.
V javnem zdravstvu je žal ostal socialistični narobesvet. Plača ni pretirano odvisna od števila pacientov, torej naj jih bo čim manj. Neprijazno osebje je že prvi filter, ki naj odvrne ne bodi jih treba paciente. Kdor nujno rabi zdravnika, pa ga bodo odvrnile dolge čakalne dobe. Zato bo šel v zasebni zdravstevni zavod, kjer ga bo lahko obravnaval isti zdravnik, ki mu je javnem zavodu določil 6 ali več mesečno čakalno dobo.
Javno zdravstvo je neučinkovit in slabo organiziran post-socialistični mastodont, osebje pa misli, da je ta sistem zaradi njih, ne zaradi bolnikov.
Vsa t.i. stroka bi se morala zamisliti, kakšne posledice ima njeno javno stigmatiziranje tistih, ki se nočejo cepiti. Nekateri nerazsodni, neetični posamezniki so to očitno razumeli kot poziv k linču nad necepljenimi.
Res je zanimivo, kako se (nekateri) cepljeni bojijo necepljenih in kako jih sovražijo. Če cepljenje deluje, se cepljeni nimajo kaj bati necepljenih, tudi če so okuženi, saj so vendar cepljeni in zaščiteni. Če so necepljeni pripravljeni prevzeti nase tveganje, da se okužijo in zbolijo, je to njihova odločitev. To pravico imajo enako kot ima kadilec pravico, da škoduje svojemu zdravju, ali požeruh ali kdorkoli, ki tvegano živi. Lahko kdo čuti prezir do kadilcev in debeluhov, toda nihče nima pravice posegati v njihovo pravico da kadijo in se pretirano nažirajo.
Pri mržnji do necepljenih s strani nekaterih cepljenih gre za potlačeno agresivnost psihopatov in sociopatov, ki so pač v necepljenih našli strelovod za sproščanje svoje siceršnje agresivnosti na "družbeno sprejemljiv" način. Ti ljudje bi tudi pobijali necepljene, če bi to lahko počeli v imenu koristi za družbo in torej s podporo družbe. Zato so izjave zdravnikov , ki dejansko odločajo o življenju in smrti svojih pacientov, o preziranju svojih pacientov, zelo nevarne in povsem nesprejemljive.
Sam imam občutek, da skriti interesenti v ozadju zdravstva skušajo za vsako ceno podaljševati življenjsko dobo slovenskega državnega zdravstva, ki pa je že - če se izrazimo po medicinsko - na vseh podpornih aparatih z minimalim utripom.
Po drugi strani pa so rešitve iz tujine povsem preproste - samo skopira se koncept iz tujine, ki nam najbolj ustreza in se naredi javni sistem s kombinacijo državnega in zasebnega.
Sam menim, da na koncu alternative ne bo. Tudi, če se v državno zdravstvo zlijejo milijarde bo na koncu potrebno popustiti in uvesti normalen koncesionarski sistem. Saj to se je zgodilo v zobozdravstvu, izključno državno zobozdravstvo danes ne bi zmoglo več 'folgat'.
Slovenija potrebuje manj posploševanja pri oceni javnega zdravstva. Predlog je zelo dober, potrebovali bi natančne ocene porabe in potem izračun stroška. Nujno je, da se sprosti zasebni sektor in se ga vklopi v sistem. Nenujne zadeve naj bodo obravnavane pri zasebnikih. Doplačila bi zdesetkala število potrebnih obravnave, hitro bi se videlo, kdo je zares bolan in kdo je hipohonder. Teh je namreč ogromno.
Sam ne vidim nobene težave ob izjavi Izolskega zdravnika. Tudi sam ne najdem nobene empatije do teh osebkov. Necepljeni ne samo, da ne bi smeli imeti enakih pravic pri obravnavi, nujno bi morali tudi plačati določen del zdravljenja. Najbolje bi bilo, da se jih napoti v posebne ambulante v nadzorovanem posebej postavljenem šotoru npr. Ker želijo biti ločeni od vseh ostalih, naj bodo torej ločeni.
AlojzZ
31. 01. 2022 19:08:250
Ali pa kar postreli. Ja, to bo še najbolje.
uros.samec
31. 01. 2022 20:17:390
Necepljeni so booster te pandemije, mlinski kamen družbe, ki v svoji abotni, patetični in skrajno samouničevalni, de facto izrojeni humanosti, z njimi ne zmore, ali še bolje ne upa opraviti kot bi morala. Brez milosti. Za tiste, ki družbo uničujejo ni milosti. Necepljeni nosijo velik del odgovornosti za vse nepotrebne smrti. Namesto da bi nosili odgovornost, samopašno nakladajo svoja bruhanja bedastoč iz dneva v dan, izsiljujejo pravice, ki jim ne pripadajo, grozijo in pretijo, obremenjujejo US in jokajo medijem...potrebno jim je vrniti z enakim. Šele takrat bodo razumeli. Sicer sem pristaš načina, never go full retard, a pri njih se je treba spustiti na njihov neintelektualni nivo. In short. Fuck'm.
AlojzZ
31. 01. 2022 22:04:510
Če zamenjamo besedo "necepljeni" z besedo "Judje", dobimo govor iz tridesetih let prejšnjega stoletja v Nemčiji.
rasputin
01. 02. 2022 06:50:470
Alojz Železnik, militantnega cepilca pa lahko razumemo kot sodobnega nacista, psihopata in sociopata brez empatije, ki bi v imenu sprevržene morale druge tlačil, jih zapiral, odrekal človekove pravice in v končni posledici tudi ubijal.
O tem, kakšen mentalni preskok se je v teh letih zgodil v zdravstvu, pričajo besede zdravnika, ki je v časopisnem intervjuju nekoč izjavil, “da je on tam, da paciente zdravi in da on ni tam, da je z njimi prijazen.”
***
Ta izjava sama po sebi kaže, da je poleg vseh problemov, ki tarejo zdravstveni sistem, splošna ravnodušnost osebja v javnem zdravstvu do pacientov velik problem. To je zlasti očitno, če gre človek k zasebnim zdravnikom, ki imajo do pacientov povsem drugačen odnos.
Osebje v javnem zdravstvu se pogosto obnaša tako, kot da delajo pacientom uslugo, da se sploh ukvarjajo z njimi. Sestre so pogosto zadirčne, kot da so pacienti neki vsiljivci, ki motijo zdravstveno osebje. Zdravniki v javnem sektorju so pogosto vzvišeni do pacientov in z njimi komunicirajo zgolj strogo "službeno", medtem ko zasebni zdravniki večinoma spregovorijo tudi kako neformalno besedo, ki da pacientu občutek, da vidi zdravnik v njem človeka, ne le njegovo bolezen.
Pri zasebnikih tega hladnega odnosa do pacientov ni. Zasebniki se dobro zavedajo, da živijo od denaraja, ki jim ga prinesejo pacienti, osebje v javnem zdravstvu pa tega občutka, da imajo plačo zaradi paceintov, nima.
Pred nedavnim je javnost vznemirila izjava zdravnika iz izolske bolnišnice, ki je izajvil nekako takole, da bodo necepljeni sicer deležni vse potrebne skrbi, a da jih do konca prezira. Kako naj bo zdravnik, ki prezira svoje paciente, dober zdravnik? Najprej mora biti zdravnik človek, ki v pacientu vidi bolnega in trpečega človeka. Brez te minimalne empatije je zdravnik kot mehanik, ki popravlja avtomobil. Necepljeni je ravno tako pacient in četudi zdravnik misli, da je bedak, ker se ni cepil, je še vedno človek s človeškim dostojanstvom, ki zasluži ustrezen odnos.
Sploh je postal problem to, da se necepljenost enači z neko moralno zavržno držo, ki zasluži prezir in celo formalne sankcije. (Ne)cepljenost nima nič opraviti z moralo posameznika. Nasprotovanje cepljenju ni nemoralno, tudi če se komu zdi, da je stupidno. To držo pa vsiljuje natančno uradna medicinska stroka, v nasprotju z medicinsko etiko, za njo pa ponavlja politika in mediji.
Seveda povedano ne velja za vse zdravstveno osebje. So tudi mnogi požrtvovalni in za paciente zavzeti zdravstveniki, toda kljub temu se zdi, da bi morali v medicinsko šolanje na srednjem in visokem nivoju vključiti kot pomemben predmet odnos do pacientov. Človek je psihofizično bitje in njegovo okrevanje v bolezni je odvisno tudi od tega, kako zdravstveno osebje ravna z njim.
12 komentarjev
miro
V EU je 80% zdravstva javnega in 20% privatnega. V ZDA je privatno, za tiste, ki imajo denar.
Osnovna naloga Ministrstva za zdravje je urejevanje podrocja z zakoni in predpisi ter njihov nadzor in ne umešavanje v upravljanje zdravstvenih ustanov. V vseh teh desetletjih niso uspeli posodobiti zakonodaje na osnovi zgledov v EU in tudi priporočil vladne službe za zakonodajo ter evropskih direktiv.....
Če pogledamo v sosednjo Avstrijo, obstaja Združenje bolnišnic avstrijske Štajerske z enotnim skupnimi službami, kot zgled uporabe informacijske tehnologije, ki daje v realnem času potrebne informacije v postopku obravnave kot tudi stroške na pacienta, kar pomeni poleg uporabljenega materiala tudi porabo časa zdravnikov in ostalega osebja ter kakovosti posega kar vpliva na nagrajevanje. Pri nas je plača administrativno določena, odvisna od izobrazbe in ne od opravljenega dela. Na osnovi podatkov so optimizirali mrežo bolnišnic za varnost in kakovost obravnave, tako da nima vsak župan svojo brez potrebnega osebja za dvojni turnus, saj je oprema draga kot tudi gradnja in vzdrževanje stavb.
Imamo državno plansko zdravstvo in ne javno zdravstvo, kjer ZZZS zakupi kapacitete zdravstvenih ustanov in ne plačuje računov za posamezne posege.
Zavarovanci nimamo kot pri avtomobilskem zavarovanju možnosti skleniti zavarovanje poleg osnovnega, ki nam najbolj ustreza...
Očitno pa stanje ustreza tistim, ki so pri koritu in tudi politiki za ideološko obračunavanje.
Peter Klepec
Hm, v SLO se vsi razumejo na medicino in sploh zdravstvo.
Sicer pa, ce o reformi zdravstvenega sistema debatirajo ljudje, ki so ustvarili
nedelujoc sistem in ga 30 in vec let mrcvarili, potem so obeti klavrni, a ne?
Tudi avta ne peljete k mehaniku, ki vam ga se nikoli ni porihtal kot je treba.
Moram pa priznati, da so Slovenci neverjetno trpezni.
rasputin
A bi smeli govoriti o javnem zdravstvu samo zdravniki oziroma tam zaposleni ali kako? Saj gre vendar za javno zdravstvo, ki ga plačujemo v glavnem zavarovanci in davkoplačevalci. V zasebnih zdravstvenih ustanovah imajo prvo in zadnjo besedo njihovi lastniki. Njihov cilj je obravnavati čim več pacientov, ker to pomeni večji zaslužek. V javnem zdravstvu je žal ostal socialistični narobesvet. Plača ni pretirano odvisna od števila pacientov, torej naj jih bo čim manj. Neprijazno osebje je že prvi filter, ki naj odvrne ne bodi jih treba paciente. Kdor nujno rabi zdravnika, pa ga bodo odvrnile dolge čakalne dobe. Zato bo šel v zasebni zdravstevni zavod, kjer ga bo lahko obravnaval isti zdravnik, ki mu je javnem zavodu določil 6 ali več mesečno čakalno dobo. Javno zdravstvo je neučinkovit in slabo organiziran post-socialistični mastodont, osebje pa misli, da je ta sistem zaradi njih, ne zaradi bolnikov.
rasputin
Vsa t.i. stroka bi se morala zamisliti, kakšne posledice ima njeno javno stigmatiziranje tistih, ki se nočejo cepiti. Nekateri nerazsodni, neetični posamezniki so to očitno razumeli kot poziv k linču nad necepljenimi.
rasputin
Res je zanimivo, kako se (nekateri) cepljeni bojijo necepljenih in kako jih sovražijo. Če cepljenje deluje, se cepljeni nimajo kaj bati necepljenih, tudi če so okuženi, saj so vendar cepljeni in zaščiteni. Če so necepljeni pripravljeni prevzeti nase tveganje, da se okužijo in zbolijo, je to njihova odločitev. To pravico imajo enako kot ima kadilec pravico, da škoduje svojemu zdravju, ali požeruh ali kdorkoli, ki tvegano živi. Lahko kdo čuti prezir do kadilcev in debeluhov, toda nihče nima pravice posegati v njihovo pravico da kadijo in se pretirano nažirajo.
Pri mržnji do necepljenih s strani nekaterih cepljenih gre za potlačeno agresivnost psihopatov in sociopatov, ki so pač v necepljenih našli strelovod za sproščanje svoje siceršnje agresivnosti na "družbeno sprejemljiv" način. Ti ljudje bi tudi pobijali necepljene, če bi to lahko počeli v imenu koristi za družbo in torej s podporo družbe. Zato so izjave zdravnikov , ki dejansko odločajo o življenju in smrti svojih pacientov, o preziranju svojih pacientov, zelo nevarne in povsem nesprejemljive.
Rokc5
Sam imam občutek, da skriti interesenti v ozadju zdravstva skušajo za vsako ceno podaljševati življenjsko dobo slovenskega državnega zdravstva, ki pa je že - če se izrazimo po medicinsko - na vseh podpornih aparatih z minimalim utripom.
Po drugi strani pa so rešitve iz tujine povsem preproste - samo skopira se koncept iz tujine, ki nam najbolj ustreza in se naredi javni sistem s kombinacijo državnega in zasebnega.
Sam menim, da na koncu alternative ne bo. Tudi, če se v državno zdravstvo zlijejo milijarde bo na koncu potrebno popustiti in uvesti normalen koncesionarski sistem. Saj to se je zgodilo v zobozdravstvu, izključno državno zobozdravstvo danes ne bi zmoglo več 'folgat'.
uros.samec
Slovenija potrebuje manj posploševanja pri oceni javnega zdravstva. Predlog je zelo dober, potrebovali bi natančne ocene porabe in potem izračun stroška. Nujno je, da se sprosti zasebni sektor in se ga vklopi v sistem. Nenujne zadeve naj bodo obravnavane pri zasebnikih. Doplačila bi zdesetkala število potrebnih obravnave, hitro bi se videlo, kdo je zares bolan in kdo je hipohonder. Teh je namreč ogromno.
Sam ne vidim nobene težave ob izjavi Izolskega zdravnika. Tudi sam ne najdem nobene empatije do teh osebkov. Necepljeni ne samo, da ne bi smeli imeti enakih pravic pri obravnavi, nujno bi morali tudi plačati določen del zdravljenja. Najbolje bi bilo, da se jih napoti v posebne ambulante v nadzorovanem posebej postavljenem šotoru npr. Ker želijo biti ločeni od vseh ostalih, naj bodo torej ločeni.
AlojzZ
Ali pa kar postreli. Ja, to bo še najbolje.
uros.samec
Necepljeni so booster te pandemije, mlinski kamen družbe, ki v svoji abotni, patetični in skrajno samouničevalni, de facto izrojeni humanosti, z njimi ne zmore, ali še bolje ne upa opraviti kot bi morala. Brez milosti. Za tiste, ki družbo uničujejo ni milosti. Necepljeni nosijo velik del odgovornosti za vse nepotrebne smrti. Namesto da bi nosili odgovornost, samopašno nakladajo svoja bruhanja bedastoč iz dneva v dan, izsiljujejo pravice, ki jim ne pripadajo, grozijo in pretijo, obremenjujejo US in jokajo medijem...potrebno jim je vrniti z enakim. Šele takrat bodo razumeli. Sicer sem pristaš načina, never go full retard, a pri njih se je treba spustiti na njihov neintelektualni nivo. In short. Fuck'm.
AlojzZ
Če zamenjamo besedo "necepljeni" z besedo "Judje", dobimo govor iz tridesetih let prejšnjega stoletja v Nemčiji.
rasputin
Alojz Železnik, militantnega cepilca pa lahko razumemo kot sodobnega nacista, psihopata in sociopata brez empatije, ki bi v imenu sprevržene morale druge tlačil, jih zapiral, odrekal človekove pravice in v končni posledici tudi ubijal.
rasputin
O tem, kakšen mentalni preskok se je v teh letih zgodil v zdravstvu, pričajo besede zdravnika, ki je v časopisnem intervjuju nekoč izjavil, “da je on tam, da paciente zdravi in da on ni tam, da je z njimi prijazen.”
***
Ta izjava sama po sebi kaže, da je poleg vseh problemov, ki tarejo zdravstveni sistem, splošna ravnodušnost osebja v javnem zdravstvu do pacientov velik problem. To je zlasti očitno, če gre človek k zasebnim zdravnikom, ki imajo do pacientov povsem drugačen odnos.
Osebje v javnem zdravstvu se pogosto obnaša tako, kot da delajo pacientom uslugo, da se sploh ukvarjajo z njimi. Sestre so pogosto zadirčne, kot da so pacienti neki vsiljivci, ki motijo zdravstveno osebje. Zdravniki v javnem sektorju so pogosto vzvišeni do pacientov in z njimi komunicirajo zgolj strogo "službeno", medtem ko zasebni zdravniki večinoma spregovorijo tudi kako neformalno besedo, ki da pacientu občutek, da vidi zdravnik v njem človeka, ne le njegovo bolezen.
Pri zasebnikih tega hladnega odnosa do pacientov ni. Zasebniki se dobro zavedajo, da živijo od denaraja, ki jim ga prinesejo pacienti, osebje v javnem zdravstvu pa tega občutka, da imajo plačo zaradi paceintov, nima.
Pred nedavnim je javnost vznemirila izjava zdravnika iz izolske bolnišnice, ki je izajvil nekako takole, da bodo necepljeni sicer deležni vse potrebne skrbi, a da jih do konca prezira. Kako naj bo zdravnik, ki prezira svoje paciente, dober zdravnik? Najprej mora biti zdravnik človek, ki v pacientu vidi bolnega in trpečega človeka. Brez te minimalne empatije je zdravnik kot mehanik, ki popravlja avtomobil. Necepljeni je ravno tako pacient in četudi zdravnik misli, da je bedak, ker se ni cepil, je še vedno človek s človeškim dostojanstvom, ki zasluži ustrezen odnos.
Sploh je postal problem to, da se necepljenost enači z neko moralno zavržno držo, ki zasluži prezir in celo formalne sankcije. (Ne)cepljenost nima nič opraviti z moralo posameznika. Nasprotovanje cepljenju ni nemoralno, tudi če se komu zdi, da je stupidno. To držo pa vsiljuje natančno uradna medicinska stroka, v nasprotju z medicinsko etiko, za njo pa ponavlja politika in mediji.
Seveda povedano ne velja za vse zdravstveno osebje. So tudi mnogi požrtvovalni in za paciente zavzeti zdravstveniki, toda kljub temu se zdi, da bi morali v medicinsko šolanje na srednjem in visokem nivoju vključiti kot pomemben predmet odnos do pacientov. Človek je psihofizično bitje in njegovo okrevanje v bolezni je odvisno tudi od tega, kako zdravstveno osebje ravna z njim.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.