Rešitev za trajno zagotavljanje vode Prekmurju, ki pa ne prepriča naravovarstvenikov

Naravni dogodki, kot je letošnja suša, nas opozarjajo, kako strateško pomembna dobrina je voda ter kako zelo nas udari njeno pomanjkanje, od pitne vode do kmetijstva in propadanja naravnih habitatov. V pričakovanju vse pogostejših suš se moramo vprašanja lotiti strateško, je prepričan nekdanji profesor in dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani, dr. Jože Duhovnik, ki predlaga rešitev za oskrbo Prekmurja z vodo.

To bi dosegel s sedmimi majhnimi jezovi na Muri, katerih namen je akumulacija vode ter z namakalnim kanalom, s čimer bi nivo talne vode skozi vse leto ohranjali med 1,5 in 2,5 m pod površjem, zanesljivo vzdrževali sedanja mokrišča in ob kanalu ustvarili celo nova. Višina jezov ne bi presegala 5 metrov, s čimer tudi ne bi posegli v veduto pokrajine. Z njimi bi nadomestili v preteklosti predlagane visoke pregrade in pretočne kanale.

Projekt bi bil v prvi vrsti namenjen ohranjanju kmetijstva in zagotavljanju vode za Prekmurje, ne pa ustvarjanju elektrike, saj ima Mura na slovenskem delu le 35 m padca. Sodobna tehnika pa omogoča da tudi to lahko izkoristimo za proizvodnjo elektrike.

Stanje reke Mure se slabša

Stanje reke Mure se že desetletja slabša. Izgradnja hidroelektrarn na Avstrijski strani meje – tam jih je zgolj na Muri in njenih pritokih že 35, je prekinila proces transporta proda navzdol po reki, zato se niža dno reke.

V zadnjem stoletju se je struga poglobila za približno 2 metra, samo v zadnjih dvajsetih letih za približno pol metra. Povprečna širina struge se je s 85 metrov zmanjšala na 78 metrov, rečni prostor je za 30 % manjši kot v začetku 20. stoletja, dolžina rečnih rokavov pa se je skrajšala za 70 %. Posledično se je povečala hitrost Mure, kar poglabljanje le še pospešuje, hkrati pa povečuje tudi poplavno moč reke ob visoki vodi.

Reka v poglobljeni in ožji strugi redkeje namaka mokrišča, mrtvice in poplavni gozd ob reki, ki je ključen habitat za veliko rastlinskih in živalskih vrst.

Na dolgi rok morda najbolj problematičen pa je vpliv na podtalnico. Med letom je njena gladina med 1,5 in 3,5 m pod površjem, v času suše pa upade tudi do 20 metrov pod površjem. Do upada pride zaradi premajhnega napajanja na relaciji Radenci-Moravske Toplice in stalnega odtekanja proti nižjim nivojem reke Mure. Zaradi tega so vsako leto polja ob suši bolj prizadeta, slabša pa se tudi kakovost vode, saj se zaradi manjše količine v njej pojavljajo večje koncentracije pesticidov in gnojil, ki se spirajo s polj. Če bi bil zagotovljen stalen vodni tok na večji višini v podtalnici, bi se letni dodatki vnosa pesticidov in gnojil spirali sproti.

Serija majhnih jezov in kanal, ki bi rešili problem vode

Rešitev za zgoraj navedene probleme bi bila po mnenju dr. Jožeta Duhovnika izgradnja sedmih majhnih zajezitev v višini 4-5 metrov po celotni notranji Muri (delu reke med Radenci in Razkrižjem) ter izgradnji namakalnega kanala, ki bi potekal od Radencev mimo Puconcev do Moravskih Toplic.

»Majhne zajezitve v višini 4-5 metrov bi imele minimalen vpliv na okolje ob reki, bi pa dvignile gladino reke ter s tem podtalnice ter omogočile namakanje po naravni poti,« in doda: »Ključno je, da vodo iz Mure dalj časa zadržimo v Sloveniji.« Linija kanala Radenci – Moravske toplice je postavljena grobo v prostor tako, da zagotavlja pretok iz višine 205  na 200 m.n.v.

Kanal bi bil širok 10 metrov in dolg približno 25 kilometrov. V normalnih razmerah bi bila višina vode približno 1-2 metra, omogočal pa bi tudi plovbo za lokalno in turistično uporabo. Že sam kanal bi v času visoke vode za sušo shranil 250.000 kubičnih metrov vode, še bistveno pomembnejši pa je vpliv, ki bi ga imel na podtalnico, kjer bi se ustvarila zaloga 12 milijonov kubičnih metrov vode, poudarja Duhovnik.

Voda iz kanala bi namreč polnila tudi prodnato Ravensko območje Prekmurja s podtalnico. Uravnavanje pretoka na zajezitvah bi tako zagotavljalo, da je raven podtalnice vse leto primerna. Ob visoki vodi bi preprečevali poplave, v poletnem času pa zagotavljali ustrezen nivo podtalnice, ki bi bil že sam po sebi »naravni« namakalni sistem in bi bistveno zmanjšal potrebo po namakanju polj.

Akumulacija vode v kanalu pa bi predstavljala tudi vir za namakanje polj, ko bi bilo to potrebno, kanal pa bi bil povezan tudi z reko Ledavo, kar bi povečalo njen pretok ter prečistilo njeno strugo. Podoben kanal so v Prekmurju v preteklosti že postavili Madžari, vendar je danes po večini zasut in zaraščen.

Jezove bi lahko v manjši meri izkoriščali tudi za pridobivanje hidroenergije, vendar je to le »dodatek«. Padec Mure od Radencev do Razkrižja je le dobrih 35 metrov, kar omogoča največ 27,5 MW, ob 70 % izkoristku 19,9MW oz. letno 156 GWh elektrike, kar zadošča za porabo 20-30.000 gospodinjstev. Elektriko bi pridobivali z VLH turbinami, ki so primerne za majhne višine in majhne pretočne hitrosti (do 6 m/s), kar je še primerno za ribjo populacijo. Ob vsaki zajezitvi bi postavili tudi ribjo stezo ter pretočne zapornice za zagotavljanje plovnosti.

Naravovarstveniki proti zajezitvam Mure

Iz zveze društev Moja Mura pozdravljajo "vsako idejo, ki je seveda preučena in potrjena od večine pristojnih institucij, ki so merodajne za to področje," vendar pa je predlog dr. Duhovnika zanje nesprejemljiv, "saj preveč spominja na nesmiselne in škodljive melioracije, ki so širom Slovenije eden bistvenih dejavnikov za izsuševanje porečij rek" ter so razlog za nižanje podtalnice tudi v Prekmurju.

Prepričani so, da predlog ni resna pobuda za reševanje zaskrbljujočega stanja porečja Mure, saj ocenjujejo, da deluje po pisarniško-akademskem pristopu brez sodelovanja prizadetih in ni preučen z ostalo pristojno stroko.

V RD Gornja Radgona so prepričani, da 5-metrski jezovi ne bodo dvignili podtalnice v celotnem porečju Mure, skrbi pa jih tudi, da bi se povečala nevarnost poplav. Do poplavljanja kleti je namreč prišlo po spustu Mure v revitaliziran 11. mlinski potok na Apaškem polju.

Skrbi jih tudi, da v načrtih za HE Hrastje-Mota, ki so jo pred leti nameravale na Muri zgraditi Dravske elektrarne, ribje steze niso bile predvidene, ker da so predrage.

Opozarjajo, da bi zajezitve edinstveno reko in krajino ob njej spremenile v verigo akumulacij brez življenja. Skrbi jih tudi, da bi zajezitve uničile mrtvice, poplavne ravnice in poplavni gozd, ki je prav ob Muri največji v Sloveniji, ter presekali življenjski prostor 51 vrst ribam, ki živijo v Muri.

»Trenutno stanje poglablja in pospešuje reko, kar garantira razpad mokrišč. Ker voda iz območja odteka hitreje, se niža podtalnica v celotnem Prekmurju, kar zagotavlja, da se bo pokrajina izsušila,« odgovarja Duhovnik. Mokrišča, poplavni gozdovi in mrtvice so zato redkeje namočeni, v času suše pa izgubijo svojo funkcijo habitata.

Dvig nivoja Mure zagotavlja ohranitev teh habitatov, saj jim zagotavlja ustrezne količine vode, ki jih trenutno nimajo. Trenutno je večina mokrišč ob Muri izsušenih, kar je razvidno tudi iz fotografij, ki smo jih posneli v zadnjih dneh v mokrišču v Nemčavcih ter ob sami reki Muri.

Revitalizacija reke?

Ključni razlog za poglabljanje Mure je pomanjkanje proda, ki v Slovenijo ne priteče, ker ga zadržujejo HE na avstrijski strani. Tako v RD Gornja Radgona kot Zvezi društev Moja Mura opozarjajo, da je Avstrija po meddržavni pogodbi glede mejne reke Mure dolžna za zadnjim jezom v reko spustiti material, ki ga zadržujejo hidroelektrarne, vendar tega ne počne. Tovrstni pregradni jezovi bi tako zadrževali le strupeni mulj in nekvalitetno vodo. Več prizadevanj pričakujejo na področju spoštovanja meddržavne pogodbe.

Prav spuščanje proda bi bila tudi ena izmed možnih rešitev "revitalizacije" reke, med katerimi se omenjajo še razširitev struge, ki bi upočasnila tudi njen tok in zmanjšanje utrditev brežin, ki bi omogočalo bočno erozijo in s tem vnos proda v reko.

A tudi širjenje reke ima svoje omejitve. Ob majhnih pretočnih količinah vode v poletju se po dnu reke ustvari neenakomerna erozija, ki začne poglabljanje na nekaterih delih, jesenska in spomladanska visoka voda pa bo »poravnala« dno na nižji nivo.

V RD Gornja Radgona zato predlagajo, da se na določenih odsekih Mure na vsakih 500 m postavi pragove po celotni širini, za katerimi bi se odlagal prod, kolikor ga še je. S tem bi se dno Mure počasi začelo dvigovati in s tem tudi nivo podtalnice. "Pragovi pa ne smejo biti višji od 20–25 cm saj le takšne prepreke lahko premagajo murske ribe katere se grejo drstit gor vodno."

Tudi te rešitve Duhovnik podpira, vendar opozarja, da ne naslavljajo ključnega problema, situacije, ko se poleti znajdemo brez vode in upade nivo podtalnice. Zato je po njegovem ključno, da s sistemom zajezitev in kanala vodo v mesecih, ko je je veliko, zadržimo pri nas ter zagotovimo zadostne količine vode v podtalnici in habitatih tudi v sušnih poletnih mesecih.

Strošek izgradnje celotnega sistema ocenjuje na 120–150 milijonov evrov ter dodaja, da se vsako leto škoda zaradi suše samo v Prekmurju na področju kmetijstva meri v milijonih. Na ravni celotne države bo škoda letos presegla tisto iz leta 2017, ko je znašala 65 milijonov evrov, Prekmurje pa spada med kmetijsko najaktivnejše regije pri nas. Milijonska škoda zaradi suše in vsako leto zmanjšani pridelki nas silijo v pospešeno odpravo nastale škode, saj se bodo težave zaradi pomanjkanja vode v prihodnjih letih le še stopnjevale.