Vir: osebni arhiv

V drugem delu intervjuja s kontraadmiralom in upokojenim vojaškim diplomatom Renatom Petričem smo se dotaknili sprememb, ki bi bile v Slovenski vojski (SV) potrebne v zvezi s financiranjem, delom in kadrovskimi težavami, pa tudi pomena vključenosti v Nato, vplivu menjave ameriškega predsednika na usmeritve Nata in viziji SV.

Medtem ko je v mnogih evropskih državah nekaj povsem običajnega, da vojska pomaga na mejah, patruljira po mestih, varuje ljudi in premoženje, je pri nas vojska pogosto videna kot strošek, celo potencialna grožnja demokracije, vsaka razprava o pooblastilih vojski, ki so npr. pri sosedih nekaj povsem običajnega, pri nas sproža politične pretrese. Zakaj menite, da je tako?

Zato, ker vsak resor čuva svoj »vrtiček«. Na primer: vojska ima dve protiteroristični enoti, vrhunsko izurjeni. Ampak ni predpisa, ki bi omogočil, da bi ti fantje pomagali policiji, če pride do terorističnega problema v Sloveniji. To je tako napisano zato, ker se bojijo, da bi nekdo stopil v »njegov« vrtiček, v tem primeru vojska na področje policije. Policija ima svojega, sistem civilne zaščite svojega … In nihče ne želi prevelikega sodelovanja vojske, ker s tem sam sebi niža ceno in pomen. Zato imamo v Sloveniji drag sistem nacionalne varnosti, ker tam, kjer bi se lahko dosegla sinergija in preprečilo podvajanje, tega pač ne želimo omogočiti.

Pa še en primer: SV ima mornariško enoto, ki ima potapljače, šolane v tujini in imajo vrhunsko protiminsko opremo za razminiranje morja. V našem morju je po ocenah med 10 in 50 min iz 2. svetovne vojne. SV jih ne sme odstraniti, ker to ni v njeni pristojnosti. Civilna zaščita ima pa tudi enoto potapljačev, ki so rezervisti in jih vpokliče, izšola ter jim kupi opremo, da vsako leto, dve, tri naredijo vajo in dvignejo eno mino iz morja. Nazadnje, ko so to počeli, so poklicali Avstrijce, da so jim pomagali, niso pa poklicali SV. In to se ne bi smelo dogajati. Samo zaradi zastarelega in nepraktičnega predpisa SV tega ne more početi. Če bi lahko, teh min že zdavnaj ne bi bilo več. A so še vedno tam in predstavljajo  potencialno grožnjo.

Kaj dejstvo, da smo znotraj zveze NATO trenutno »neverodostojen partner« pomeni za Slovenijo? Si lahko ta status privoščimo še na daljši rok?

Nismo edini v zavezništvu, ki imamo težave z verodostojnostjo, predvsem kar se tiče financiranja. Dovolj smo namreč verodostojni na področju sodelovanja v mednarodnih operacijah, sodelujemo tudi na mednarodnih vajah, sami jih tudi organiziramo … tukaj imamo kredibilnost. Preden je v ZDA predsednik postal Donald Trump, je samo pet držav v Natu izpolnjevalo kriterij 2 % BDP za obrambo. Sedaj se je to malce popravilo, ker je tisto, kar je rekel že Obama, namreč, da se bodo stvari tukaj morale spremeniti, Trump malo bolj zaostril. Ni pa nekih bistvenih premikov ameriške politike do evropskih zaveznic.

Nekredibilnost pa se pri nas dogaja na političnem nivoju. Alenka Bratušek je skupaj z ministrom Jakličem v Walesu podpisala izjavo, s katero smo se zavezali, da bomo v najkrajšem času dosegli ta 2 odstotka BDP za obrambo. A to je bilo tedaj s figo v žepu, ker so oni tedaj odhajali z oblasti. Rajši bi rekli: Nismo v stanju, da to naredimo, tako kot  smo rekli za bojno skupino. Nihče od nas ne pričakuje dvig izdatkov za vojsko na 2 % kar čez noč. Predvsem se od nas pričakuje stabilen vir financiranja vojske in zdrav odnos do obrambnega sistema. Se pravi, da politika ne zanemarja obrambnega sistema, ne glede na to, koliko mu je naklonjena, ter se obnaša korektno tudi do področja obrambe, da prizna, da je Slovenska vojska naša in se trudi, da jo naredi čim boljšo.

Če ne bo varnosti, potem ne bo tudi družbe in demokracije.

Največja nasprotnica vlaganj v Slovensko vojsko in tudi slovenskega sodelovanja v zvezi NATO je stranka Levica. Tam trdijo, da Slovenija v okviru zavezništva po svetu širi imperialno politiko Zahoda in služi ameriškim interesom ter njihovemu vojaško-industrijskemu kompleksu. Kako vi vidite takšne trditve?

EU je pred kratkim dobila Nobelovo nagrado za mir, in sicer zato, ker v Evropi že desetletja ni vojne. Že samo združevanje, bodisi v Natu, bodisi v EU, bodisi v neki drugi organizaciji, kot sta OVSE ali OZN, skrbi za določeno mero stabilnosti v mednarodni skupnosti. Nobena od teh organizacij ni idealna. EU ima pomanjkanje vojaških zmogljivosti, Združeni narodi so zaradi načina delovanja (veta) uspešni predvsem pri humanitarnem delu, nadzoru premirja, v glavnem v operacijah zelo nizke intenzitete. Edini, ki lahko resno ukrepa, je Nato.

Poudariti pa je tudi potrebno, da Nato leta 1949 ni bil ustanovljen z namenom skrbeti za svetovni mir ali za izvajanje mednarodnih operacij, ampak izključno za zaščito držav, ki so bile takrat članice Nata. Kasneje se je ta vloga spremenila.

Ob konfliktih, npr. v Libanonu in Siriji je za Evropo izjemno pomembno, da ta ne »pljuskne« čez meje. Pa je, na primer z migranti. Zato je dobro imeti možnost, da se problemi rešujejo tam, kjer so nastali. A tudi Nato ne more rešiti vseh problemov. V Afganistanu se je pokazalo, da Nato s silo lahko doseže premirje, ne more pa prinesti stabilnosti. To lahko prinese samo politika. Če pa politika ni spodobna najti rešitve, je to druga zgodba.

V Natu so ZDA najmočnejša država, ki prispevajo največ denarja in sil, a vse odločitve se sprejemajo s konsenzom. Menim, da je prav, da je Slovenija s tistimi, ki predstavljajo razvite zahodne demokracije in so na področju varnosti in obrambe pomemben dejavnik, ki vpliva na svetovni mir.  Mi imamo priložnost sokreirati to politiko, omogočen nam je dostop do tehnologij in podatkov, ki so relevantni tudi za našo varnost.

Interes Slovenske vojske je, da smo v Natu partner najboljših na vojaškem področju. To je, kot bi igrali nogomet z Messijem – igramo v prvi ligi.

Kako bi nekomu, kot sta Jadranka Juras ali Luka Mesec, na najbolj enostaven in razumljiv način razložili, zakaj Slovenska vojska potrebuje davkoplačevalske investicije, zakaj ne ostaja le znotraj lastnega ozemlja, temveč se podaja na mirovne misije po svetu in zakaj je sodelovanje v NATO učinkovitejše in cenejše od drugih oblik zagotavljanja varnosti (recimo statusa nevtralne države).

Članstvo v Natu je politična odločitev. Luka Mesec ali pa kdo drug naj ne pljuva po Slovenski vojski in obrambnem sistemu, kadar v tem vidi priložnost, ampak naj to počne po svojih kolegih politikih. Zakaj nismo šli ven iz Nata, ko je bila na oblasti leva opcija? Zakaj Luka Mesec tega ni dosegel, ko je bil tihi partner prejšnje vlade? Namesto tega to »orožje« uporablja, ko v tem vidi priložnost nagajati drugim političnim opcijam, ko Nato kaj naredi narobe, se kaj zgodi v neki mednarodni operaciji ali gre za denar za vojsko … Mimogrede, mi bistveno višjo članarino plačujemo za Združene narode, pa imamo po mojem mnenju od članstva v Natu več.

Interes SV pri tem je gotovo to, da smo v Natu partner najboljših na vojaškem področju. To je, kot bi igrali nogomet z Messijem – igramo v prvi ligi. Na drugi strani je pa stvar politike, da se odloči o interesu države, kje želimo biti in kje ne. Torej, naj politiki ne povezujejo SV z vprašanjem članstva v Natu. Če ne bomo članica Nata, bo pač Slovenska vojska enako vlogo in poslanstvo opravljala v morebitni nevtralni Sloveniji ravno tako kot znotraj Nata ali pa zaradi mene znotraj Ruske federacije, če nas bodo tja spravili.

A če ne bo varnosti, potem ne bo tudi družbe in demokracije. Hitro smo pozabili leto 1991. Ali pa leto 2015, ko je ob prihodu migrantov nastala panika. Varnostne izzive je treba predhodno predvideti in se nanje pripraviti.

Kakšen premik v usmeritvi in globalni vlogi NATO zavezništva pričakujete ob menjavi ameriškega predsednika?

Ne pričakujem premika. ZDA so se že v času Obame in že prej začele obračati proti vzhodu. Njihova strateška prioriteta, kamor usmerjajo interes, z razpadom Sovjetske zveze ni več Evropa ali Rusija, ampak vzhod; Kitajska in vse okrog nje. To so jasno strateško zapisali in to se pozna tudi v Natu.

Pričakujem, da bo sedaj podobno kot v času Obamove administracije in bo Amerika pritiskala na evropske zaveznice, da se zresnimo in začnemo izpolnjevati svoje zaveze. Nenazadnje vidimo, da se izzivi kar vrstijo; Ukrajina, Gorski Karabah, Libanon, Sirija, Turčija-Grčija … Svet še zdaleč ni varno in idealno okolje, kjer smo vsi srečni in veseli. Tudi za varnost je potrebno poskrbeti, da bomo vse drugo lahko imeli urejeno.

Spremembe se v družbi dogajajo hitro, vojska pa se ne more premakniti, ker ima predpise še iz leta 1994.

SV je že dolgo kadrovsko podhranjena. Na stotine vojakov vam manjka. Vojaki so v povprečju vse starejši, plače pa nekonkurenčne. Je problem samo v denarju, zakaj poklica vojska ni več atraktivna, kot je bila nekoč?

Leta 2011 je bilo 7.600 pripadnikov stalne sestave. Vsako leto jih 150-200 zgubimo. Sedaj smo na okrog 6.300. Pogodbene rezerve smo imeli tedaj nekaj čez 1.000, sedaj je imamo okrog 600. Gre za kompleksno vprašanje. Na prvi pogled je največji problem denar. Imamo poklicno vojsko, ljudje, ki v njej delajo, imajo družine in morajo zaslužiti in preživeti.

Problem je zakon, ki ureja plače v javni upravi. To bi se sicer dalo urediti z raznimi dodatki in nadomestili, a do sedaj nobena politika ni pokazala veliko volje, da bi tukaj kaj naredila. Predvsem zato, ker se potem takoj pojavijo s podobnimi zahtevami tudi policisti, gasilci, cariniki idr. … Ni pa denar vse.

Problem v SV so tudi predpisi, ki urejajo delo v vojski. Zakon o obrambi je iz leta 1994. Večkrat so ga poskušali spremeniti, pa ni šlo, ker je za to potrebna dvotretjinska večina. Toninu je sicer sedaj uspelo sprejeti nekaj malega sprememb, ki bodo urejale položaj vojakov po 45. letu in nekaj malega glede pogodbene rezerve. A to so drobtinice, ki ne bodo rešile kadrovskega problema SV.

Bolj pametno bi bilo, kar je predlagala prejšnja oblast, in sicer da bi se del delovno-pravnih nalog izvzel iz zakona in se urejal v navadnem zakonu. Spremembe se namreč v družbi dogajajo hitro, vojska pa se ne more premakniti, ker ima predpise še iz leta 1994. Gre za delovni čas, delovanje poveljstev in vojske, položaj načelnika itd. Ena ključnih stvari je tudi ureditev tega, kaj SV lahko dela in česa ne.

V preteklih letih smo večkrat slišali pobude k ponovni uvedbi služenja vojaškega roka, podobne ideje so se pojavile tudi drugje po Evropi. Pri nas smo ohranili le vpis v vojaški register, menite, da bi dolžnost vojaškega služenja morali uvesti ponovno?

Vsaka država si sistem izbere glede na svoje potrebe. To je politično vprašanje, na katerega se odgovori s pomočjo analiz stroke. Naborniški sistem imajo navadno tisti, ki se počutijo ogroženi ali imajo v tem močno tradicijo (npr. Avstrijci). Države, ki so nepopoln naborniški sistem uvajale v zadnjih letih (npr. Švedska) so to naredile, ker je preprosto bilo premalo vojakov in so z naborniki popolnili obstoječe sile. Na Danskem mlade, ki morajo na služenje, žrebajo, mislim, da tudi na Švedskem.

Pri tem je treba vedeti, da je naborniški sistem bistveno dražji od poklicne vojske, ki jo kljub morebitni uvedbi služenja vojaškega roka ne moremo popolnoma ukiniti. Vojaški rok je namreč tako kratek, da v njem mladih ne moremo naučiti vseh težjih nalog. Vprašljivo je tudi pošiljanje nabornikov izven države v mednarodne operacije. Pri argumentu, da to pripomore k številčnosti in bo odpravilo kadrovske probleme SV, pa iz izkušenj lahko povem, da temu ne bo tako.

Ko sem bil v Postojni poveljnik operativnega poveljstva l. 2001/2002, ko smo – bilo je tik pred koncem – še imeli služenje vojaškega roka, je bila filozofija mladih: »Zakaj bi jaz porabil šest mesecev, da se podim po gmajni in nosim puško, če nisem talent za to in bom itak npr. študiral filozofijo. A ni bolje in bolj družbeno koristno, da grem pomagat h gasilcem ali v dom za ostarele?«. In imajo prav. Nič ni s takšnim razmišljanjem narobe, ker so predpisi to omogočili, družbena klima pa je v času miru in prosperitete pač takšna.  Ampak takih je bilo preveč, več kot 50 % jih ni prišlo ali pa dočakalo konca služenja vojaškega roka. Saj imamo že sedaj prostovoljno služenje vojaškega roka, pa v povprečju ne uspemo »nabrati« več kot 100 kandidatov na leto.

A če bi oblast milijone vložila v pripravo SV za prehod v naborniški sistem in bi spremenili predpise, potem bi to šlo, predvsem pa je potrebno utemeljiti koristnost takšnega početja, ki pa je jaz ne vidim.

Kako gledate na sodobno vzgojo mladih za obrambo domovine?

Kar nekaj je institucij, ki se na tem področju trudijo, tudi SV in Fakulteta za družbene vede s katedro za obramboslovje. Dejansko pa je tako, da bolj kot ugodno živimo, višji kot je standard, manj ogroženosti kot občutimo, manj je med mladimi interesa za varnostna vprašanja, celo za mednarodno politiko.

Od 90-ih let naprej vojska ima neko spoštovanje, a velikega navdušenja nad vojsko med mladimi ni. Nekaj je k temu gotovo pripomogla tudi vojska z netransparentnostjo, drobnimi škandali, menjavami, spori … veliko tega je bilo nepotrebnega. In prav s tem se pogled na vojsko kot urejeno organizacijo izgublja in ostaja vtis, da je vojska le malo boljša taborniška ali skavtska organizacija. Zaradi tega imajo ljudje do SV lahko tudi podcenjujoč odnos, kakršnega si ta po mojem mnenju ne zasluži.

Če bi sami zastavili vizijo SV za naslednjih 5, 10 let, kakšna bi ta bila?

Če bi se politika držala tistega, kar sprejme, potem to sploh ne bi bilo vprašanje. Imamo Resolucije o dolgoročnem opremljanju in razvoju SV do leta 2025, ki jo je sprejel parlament, vlada je sprejela belo knjigo o obrambi, srednjeročne izvedbene načrte … SV bi po tem, kar je sprejel parlament, leta 2025 morala šteti 8.000 pripadnikov stalne sestave, 2.000 pripadnikov pogodbene rezerve in 25.000 vojaške strateške rezerve. To je 35.000 vojakov in to je sila.

Vojska bi lahko veliko več prispevala k tej družbi, če bi lahko, in če ne bi bila ovirana s strani politike.

Ampak nobena vlada se tega ne drži. In to je problem. Mi sprejmemo dokumente in jih damo v predal. Ko ministrstvo za obrambno oz. vojska načrtuje delo v naslednjem obdobju se mora vseh teh s strani Državnega zbora in Vlade  odobrenih dokumentov  držati, ker gre pač za politično usmeritev. Potem pride na mizo predlog, da bomo kupili vozila 8×8, ker to piše v teh dokumentih, potem pa nastane problem. Naj politika napiše ali pa zahteva drugo resolucijo, če jim ni všeč nakup takšne tehnike, ne pa, da se spravijo na SV z vprašanji  zakaj, zakaj v tem trenutku, ali ni česa boljšega za nabavo ipd. Oni so sprejeli dokumente, ki govorijo kaj naj SV počne in če želijo, da ta vojska počne kaj drugega, naj to sprejmejo na ustrezen način. Imajo škarje in platno. Verjetno, bi bilo potrebno doseči konsenz v politiki, da bi se vsaka vlada zavezala, da bo izpolnila, kar je državni zbor v nekem trenutku sprejel. A pri nas se oblast stalno menja in sliši, kar želi slišati, bere pa očitno nihče več.

Kaj so po vaši oceni največje varnostne grožnje Sloveniji?

Jaz nisem strokovnjak za varnostno-obveščevalno področje. Rekel bi, da je največja nevarnost za Slovenijo, da bomo zaspali in se zazibali v sladek sen, da je vse idealno in nas nič na tem svetu ne more spraviti iz tira. Lahko se nam zgodi, da ne bomo smiselno pripravljeni na izzive, ki bi lahko prišli. Imamo strategijo nacionalne varnosti, v kateri piše, s kakšnimi grožnjami bi se Slovenija lahko soočila v prihodnje. In vsak državni organ bi moral narediti, kar mora, da bomo nanje pripravljeni in bomo znali nanje odgovoriti. To je najbolj varen pristop. Pandemija je (bila) eden takšnih izzivov.

Bi še kaj dodali?

Imam sporočilo za slovensko politiko. V tej državi moramo doseči minimalni politični konsenz, da je Slovenska vojska naša vojska in da jo želimo imeti. Drugo, politika naj doseže minimalni konsenz, kakšno vojsko bi radi imeli (naborniško, poklicno, veliko, majhno, oblečeno v takšne ali drugačne uniforme …), ne pa da se to vsaka štiri leta spreminja. Tretja stvar pa je konsenz okrog tega, kaj naj ta vojska v tej državi počne in česa ne. Vojska bi lahko veliko več prispevala k tej družbi, naredila veliko več koristnega, če bi lahko, in če ne bi bila ovirana s strani politike.

5 KOMENTARJI

  1. Ok. Prav da je veliko o slovenski vojski ! In napadih nanjo iz levih brlogov…
    Ali bodo ljudje videli in si zapomnili , kaj vse napada leva globoka država v času epidemije ? Si bodo to zapomnili do volitev ? To je bistvo !!!
    Kaj napada leva globoka država ?
    Preko RTV, STA in ostalih komunističnih MSM v rokah tajkunov, kaj napadajo preko svojih 5 ali 6 strank in marionet ki jih vodijo ter odlično plačanih poslancev- uradno inpod mizo !?
    Kaj napadajo ?
    Slovenijo kot državo doma in po svetu, v EU !! , slovensko vojsko in policijo, slovensko vlado, demokratične stranke, slovenske zdravnike direktno preko medijev in celo osebno !!, lastnino državljanov preko uničevanja državnih stavb, ljudem kradejo njihov denar s stroški,ki jih povzročajo z nezakonitim nasiljem po ulicah, s tem, ko vojska ne sme čuvati meje inso velikanski stroški in delo z migranti !, ropajo državni proračuna preko Nevladnih org ( ne vseh, da bo jasno…)- vsaj 500 mio evrov letno !!, preko državnih podjetih in agencij, preko subvencij samo za naše, preko vseh mogočih nagrad, ki gredo na napačne naslove- ne vse…, napadajo ŽIVLJENJA IN ZDRAVJE LJUDI ker so proti ukrepom , ki omejujejo epidemijo ! Leva globoka država napada zdravo pamet državljanov, posebej indoktrinira mlade, kar je grozljivo ! Preko gabrove šole vse do fakultet ! Preko uničevalnih ideologij ala LGBT…
    Leva globoka država napada SLOVENIJO IN NORMALNO EVROPO tudi preko T.IM VLADAVINE PRAVA !
    Odličen komentar in razlago te skovanke je napisal g. Andrej Poznič na Časniku danes.
    Morate prebrati. Vsaj 3 krat !

  2. Nevešč sem kako deluje obrambni sistem, vežem se na ugotovitev v moji stroki, n,pr. rezorcinsko lepilo je bilo prvotno uporabljeno v vojaške namene in se šele kasneje širilo v civilne namene.
    Citiram, to moje odkritje le iz namena pridobivanja in uveljavljanja strokovnega znanja vojakov, od raznoraznih strateških raziskav od komunikacije do vesoljske tehnike, umetne inteligence,…. s sodelovanjem univerze bi postal vojaški poklic bolj sodobno usmerjen, pester, privlačen ambicjoznim in po vojaški upokojitvi poklicno dostojno izkoriščen v civilni družbi. Navsezadnje bi obrambni sistem postal dodatno upravičen finančnih investicij.
    Če je ta usmeritev že uveljavljena praksa, morda manjka le vsesplošna prepoznavnost

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime