Tista Štefančičeva izmenjava replik s poslanko Nove Slovenije, go. Ivo Dimic, iz ene od lanskih oddaj Studia City, bo šla v anale. Se je še spomnite? Takole nekako je šlo, začel je Marcel: “A si predstavljate vi, da bomo šli zdaj nazaj? Da bi ženske rekle: ‘Oh, spet bi imele 6 otrok’? Tega si jaz ne znam predstavljat …” Poslanka Dimic: “Jaz jih imam 5.” In your face, bi lahko rekli (pa ne bomo). Direktna, nepričakovana konfrontacija dveh svetov – kaj svetov, galaksij! Štefančičevega urbano levo-liberalnega in krščansko-konservativnega vesolja Ive Dimic.
Podcast komentarja Blaža Podobnika je na voljo na koncu prispevka.
Voditelj je gostjo v svoje vprašanje povsem smiselno uvedel s kratkim razmislekom o urbanizaciji in o tem, da dandanes povprečni, urbani par otrok pač več “ne potrebuje” – za razliko od nekdanjih kmečkih parov, ki so v otrocih videli tudi nekakšno brezplačno delovno silo. Poslanka pa je v studiu le vztrajno ponavljala: “Potrebno je gojiti veselje do življenja.” Kaj je to, je zanimalo Marcela. Dobro vprašanje, priležno božičnemu času, ko podob človeških in bogočloveških detet kar ne zmanjka!
Sprevržene okoliščine
Ob nedavnem parlamentarnem kupčkanju glede finančne spodbude družini ob rojstvu otroka sem se zamislil o (ne)naravnosti situacije (mladih) parov. Kar sprejeli smo, imamo za nekaj normalnega, da mlad par pri sebi preudarja: “Ne, otroka si zdajle še ne moreva privoščiti.” Ali pa: “Ne, za otroka ob zaposlitvi, kakršno imava, zdajle nimava časa.” Takšno stanje ni nič manj kot perverzija prastarih okoliščin, v katerih bi takšno preudarjanje izzvenelo kot slaba šala. Ker, mar ne bi morala biti situacija ravno obratna? “Ali si lahko privoščiva, da nimava otrok? Kdo naju bo pa oskrboval, ko bova obnemogla? Kdo pa nama bo pomagal pri opravilih?” No, če pa že ne obratna, pa vsaj simetrična?
Kar sprejeli smo, da posamezniki v ekonomskem smislu otrok več ne potrebujemo.
Kar sprejeli smo, da posamezniki v ekonomskem smislu otrok več ne potrebujemo. Ne pravim, da je to narobe, samo sprašujem se, če se zavedamo nenavadnosti naših okoliščin. Stanje, kjer posamezniku oziroma paru ekonomsko gledano “ni treba” imeti otrok, smo označili kot “svobodno”, kot nekakšen dosežek, kot prispevek k emancipaciji (še posebej ženskih) osebkov vrste homo sapiens sapiens.
Vse lepo in prav. Ampak, mar ne bi mogli z vsaj takšno prepričljivostjo stanja, v katerem par ne čuti nikakršnega ekonomskega, kulturnega ali biološkega pritiska, ki bi ga gnal k odločitvi za naraščaj ali celo soočil s skorajšnjo neizbežnostjo otrok, označiti za perverznega, za izumetničeno skropucalo hiper-redukcionistične liberalno-razsvetljenske vizije človeka kot “radikalno svobodnega posameznika”?
Ali je človek res bolj človek, ko odločitev za naraščaj postane le še ena od natančno domišljenih in pretehtanih potez v uresničevanju posameznikove avtentične vizije sebe kot nekakšne edinstvene umetnine biti? Ali pa je človek bolj človek takrat, ko presenečenja in darovi, izhajajoči iz njegovega naravnega ustroja, predstavljajo nemajhen del njegove življenjske izkušnje?
Preveč svobode?
Ali se zavedamo, da so naše ekonomske okoliščine (normalizacija delovne aktivnosti obeh partnerjev, prekarizacija in nestabilnost zaposlitev, družbena nedopustnost otroškega dela, itd.), naše kulturne okoliščine (slavljenje posameznikove individualne izraznosti in unikatnosti ter njegovega ekonomskega uspeha) in naše tehnološke okoliščine (dostopna in učinkovita kontracepcija) prav mogoče takšne, da brez tega, da prisluhnemo Ivi Dimic in slovenskim škofom in Tomu Križnarju in drugim oglaševalcem življenja, ki kličejo: “Veselite se življenja!”, naše preživetje ni ravno lahko dosegljiv cilj? Morda je v takšnih okoliščinah to celo nedosegljiv cilj?
Prav res, mogoče je sodobni zahodnjaški par premalo vsestransko “prisiljen” k odločitvi za naraščaj. Morda je vse preveč prepuščen zgolj (ne)močnim biološkim mehanizmom, ki v nas vsemu navkljub neutrudno spodbujajo k odločitvi za naraščaj, ki pa so v boju z mehanizmi, ki nas ženejo k odločitvi za lagodno življenje, in v boju z omenjeno kulturno in ekonomsko, torej tudi politično resničnostjo, tako pogosto poraženi.
Molk ali ignoranca v imenu spoštovanja
No, morda pa je vprašanje drugje: Morda pa je preživetje neke – naše (etnične) skupnosti za prevladujoči način razmišljanja ne le nedosegljiv, pač pa predvsem neumljiv, brezpredmeten, če ne kar moralno nizkoten cilj. Morda pa je problem v tem, da se eni polovici družbenega spektra ta cilj zdi več kot samoumeven, drugi polovici pa tako tuj, da na koncu o njem nihče ne govori, čeprav je več kot očitno ravno to jabolko spora.
Navsezadnje smo tudi samo razpravo o okoliščinah, ki vplivajo na posameznikovo odločitev za naraščaj, dodobra utišali, da bi preprečili domnevno neokusno instrumentalizacijo govora o otrocih. Posameznikovo življenje smo tako “posvetili”, da se nam zdi prav sprevrženo v razpravo o odločanju za otroka mešati denimo vprašanje demografskih sprememb ali preživetja skupnosti. Otrok v nobenem smislu ne sme biti v funkciji česa, pravimo: “Otrok je vendar človek in zato smoter sam na sebi!” Seveda, a zaradi te občutljivosti, zaradi tega vzvišenega pristopa do dostojanstva posameznika – otroka, nam o okoliščinah, ki vplivajo na odločanje za naraščaj, še ni treba molčati in se pretvarjati, da je odločitev zgolj na paru, kot da ta v nekakšnem vakuumu svobodne volje naposled le reče tisti “Da!” ali pa “Ne …”.
Poskrbeti moramo, da bo materinstvo veljalo za dostojanstven poklic in da matere ne bodo čutile (bodisi družbenega, bodisi ekonomskega) pritiska, da se morajo poleg materinstva udejstvovati še na nešteto drugih področjih.
Materinstvo kot vzvišena poklicanost
Ena od teh pomembnih okoliščin, ki rušijo mit o omenjenem vakuumu, je tudi družbeni status materinstva, ki, tako se zdi, izgublja bitko v svetu, v katerem vse bolj štejeta individualna ustvarjalnost in izvirnost. Mar se nam ne vse prevečkrat zgodi, da kot kolateralna škoda pri boju za ekonomsko emancipacijo žensk trpi ugled materinstva, češ, ženska moč in dostojanstvo se lahko pokažeta šele takrat, ko ženska žanje uspeh v javni sferi? In mar ni že sama misel na to v pohujšanje brez primere?
Zadnjič sem vprašal prijateljico sredi dvajsetih, magistro s področja psihologije, kaj meni, kako bi njene sodelavke odreagirale na njeno odločitev za družino pri teh letih, pa mi je, pričakovano, odgovorila, da bi jo najbrž – skrivoma, če ne drugače – imele vsaj za nekoliko “neambiciozno”. Pri Zevsovi bradi! Obtožba neambicioznosti ni kar tako! Materinstvo moramo zato neprestano in vedno znova povzdigovati na piedestal vzvišene poklicanosti, saj se njegova kolegica, karierna uspešnost, z vetrom modernih vrednot v jadra na ta isti piedestal povzdiguje kar sama – oziroma jo tja povzdiguje sodobna liberalna ortodoksija. Poskrbeti moramo, da bo materinstvo veljalo za dostojanstven poklic in da matere ne bodo čutile (bodisi družbenega, bodisi ekonomskega) pritiska, da se morajo poleg materinstva udejstvovati še na nešteto drugih področjih.
Reklama za življenje
Zaenkrat pa (tudi zaradi boja za spolno enakost?) v javnosti ostaja vtis, da je udejstvovanje v javni sferi in individualna poklicna kariera vredna več od udejstvovanja v zasebni sferi, v sferi družine. Ostaja vtis, da so ženske, ki so se karierno izkazale, dokaz, da je ženska lahko moškemu enakovredna. Dokler bo tako, dokler bo sfera družinskega bistveno degradirana in poniževana, dokler bodo ženske, ki se odločijo svoje življenje posvetiti materinskemu, skrbstvenemu in gospodinjskemu delu, veljale za nekoga, ki ne dokazuje, da je ženska lahko moškemu enakovredna, se bomo morali kar navaditi, da bomo od škofov in papežev in nun in Tomov Križnarjev in Iv Dimic še leta in leta poslušali tisto zlajnano, a vendar tako potrebno – reklamo za življenje.
Sodnik in pisatelj Fran Miličinski je tako odlično obdelal vrednoto materinstva in obstoja družbe. Preberite ali vsaj poslušajte.
https://www.youtube.com/watch?v=N-CEfySWZxE
Pride čas, ko se oglasti starost. In mine veselje do vandranja po vseh mogočih potovanjih, ko obnemorjo udi in je vsak gib težak in pridejo dolgi samotni dnevi.
…
Dokler bo tako, dokler bo sfera družinskega bistveno degradirana in poniževana, dokler bodo ženske, ki se odločijo svoje življenje posvetiti materinskemu, skrbstvenemu in gospodinjskemu delu, veljale za nekoga, ki ne dokazuje, da je ženska lahko moškemu enakovredna, se bomo morali kar navaditi, da bomo od škofov in papežev in nun in Tomov Križnarjev in Iv Dimic še leta in leta poslušali tisto zlajnano, a vendar tako potrebno – reklamo za življenje.
Hvala lepa, gospod Podobnik! Priporočam še naslednji link, ki vsebuje, med drugim, dobro analizo stanja:
https://youtu.be/3YBx7EoqPdg
Marko Anton, priložli ste odličen video. Stefan Molineaux bi zaslužil na tem potralu posebno predstavitev. Vredno ga je poslušati! Glas treznosti v tej mainsteam blaznosti.
Žal pri nas je tako………………
Naj navedem dva primera:
Prvi; Velika umetnica, zelo spoštovana in poveličevana, ki je v literaturi res ustvarila lepe stvari, v življenju pa samo četico mačk, je “zaslužila” bogato pokojnino in zastonjsko, lepo, varovano, stanovanje itd………….??????????????????
Drugi; Hribovska kmetica, ki je ob veliki družin (štirje otroci, šestnajst vnukov ), zaslužila polno pokojnino in sodelovala pri obdelovanju manjše kmetije, si s pomočjo družine sama zgradila stanovanje ima danes 500 Ev. pokojnine.
Opomba: Druga je vzgojila štiri dobre državljane, ki pošteno živijo in prispevajo za korist države, vnuki se izobražujejo in je za pričakovat, da bodo enako kot njihovi starši dobri državljani. Delno je prispevala, da je ena hribovska kmetija ostala “živa” itd ………….
Katera je za Slovenijo več prispevala in kako sta za svoje življenjsko delo nagrajeni, če upoštevamo samo materjalne ugodnosti, da o časti in slavi sploh ne govorim, pa presodite SAMI ??????????????
Tako je Planinka, smo družba, ki jalovost nagrajuje.
So družine, ki si otrok ne morejo “privoščiti” , imajo pa denar za trop psov in mačk, ki jih vozijo k zobozdravniko, zdravijo z antibiotiki, vozijo na drage operacije…na stra leta bodo pa parazitirali na račun tistih, ki danes še imajo otroke, saj bodo samo ti še ustvarjali in vzdrževali standard, ki so ga prejšnje generacije ustvarile.
Res je tako !!!
Zelo mi je pa žal tistih parov, ki otrok ne morejo imeti, menda ima danes že vsak sedmi par te težave. Tudi moj vnuk je med njimi, zato lahko od blizu opazujem kako je to hudo.
Dobro ste povedali. Tudi sama večkrat enako razmišljam.
V vašem opisanem primeru sem takoj prepoznala to, ki je ljubiteljica mačk, in dobiva izredno “pokojnino za zasluge” in ji nudijo tudi “varovano” stanovanje, čeprav ni v visoki starosti.
Toda, če bi ta UMETNICA in ljubiteljica mačk, ne ljubila tudi RDEČE ZVEZDE, ne bi bila podpirana iz “državnih jasli”.
Vsekakor bi morala DRŽAVA dati več priznanja materam, ki so vzgojile otroke, si zaslužile penzijo in zraven še obdelovale KMETIJO. Obdelovati zemljo pomeni tudi OLEPŠEVATI našo Slovenijo, sicer bi jo prerasla robida.
Rdeča zvezda pa nas poneumlja in peha v LENOBO, ker nagrajuje NEDELO.
Obstajajo pa tudi hribovske kmetice, ki so vzgojile več kot štiri otroke, pa nimajo niti 500 evrov pokojnine, saj ob veliki družini ni bilo sredstev, da bi vplačevali prispevke za celo delovno dobo in ni bilo pogojev da bi se kdo od zakoncev zaposlil v industriji.
Tudi to je res, tiste, ki so bile zavarovane za manjši obseg imajo pa pokojnine 3oo Ev. ali manj. Tem se godi pa še večja krivica, kot oni katere primer sem opisala.
tudi s 35, 40 leti delovne dobe imamo dobrih 500€. Ne vem, kakšna krivica je to, golo dejstvo brez sentimentalnosti je, če nisi vplačeval danes ne moreš prejemat. Poleg vsakodnevno odsluženih osem in pogosto tudi več ur, je bilo ostalim ženskam prav tako treba vzgajati otroke, zidati hiše in vse ostalo..
Z vsem spoštovanjem, ženske s podeželja še kako dobro poznam, prihajam iz tega okolja. Je pa problem v njih samih, samo one namreč delajo, vsem ostalim pa je življenje lahko.
Če se nekdo odloči imeti kopico otrok, naj si bo iz ljubezni, zaradi dodatkov, reševanja pokajočega zakona ali pa kar iz moralne dolžnosti do dviganja natalitete, potem naj to počne BREZ JAMRANJA IN OBSOJANJA DRUGIH, BREZ VLOGE ŽRTVE, PREDVSEM PA iz LJUBEZNI!
Okoli leta 1950 je bilo v Slo ca 50 000 rojstev letno. Ko se je ta generacija pričela razmnoževati je v sedemdesetih letih rodila ca 30 000 otrok letno. In ko je ta generacija rojevala….Danes imamo ca 19 000 rojstev letno. Vsak z osnovnim znanjem matematike lahko izračuna kdaj bomo v domovini zanemarljiva manjšina, ki ji bo večina morda dovolila imeti pevsko društvo, da bodo zapeli “oj triglav, moj dom”.
Te generacije so ustvarile zavidljivo raven današnjega življenja. Ustvarile so standarde v zdravstvu, ekonomiji, sociali, infrastrukturi (name it)…in ne bo ljudi, ki bi te standarde vzdrevalo. Ne bo zdravnikov, medicinskega osebja, sociale, delavcev po podjetjih, šolnikov… Že danes so primankljaji. Kdo nas bo zdravil, kdo nas bo negoval, kdo bo ustvarjal denar za vzdrževanje vsega standarga, ki smo ga prigarali? Nikogar ne bo. Tisti, ki mislijo, da bodo migranti, priseljenci to vzdrževali se prekleto motijo. Njihov vrednostni sostem je drugačen in poskrbeli bodo samo in zgolj zase. Njim gre za njihovo kulturo in našo prezirajo.
Imeti otroke ni sentimentalno vprašanje ampak prvovrstno ekonmsko vprašanje vsake družbe.
Blaž Podobnik nam je pripravil dober prispevek in v njem pokazal, kaj bi moralo biti NAJVEČJA vrednota vsake ženske.
Imeti otroke je delo in odgovornost. Pa vendar nam otroci tudi veliko dajejo, ko gledamo njihove nasmejane oči, njehove prve korake, besede………
Nikoli nisem gledala na otroka, kot na breme, ampak kot na Božji dar. Otroci so zagotovilo, da se DRUŽBE ne postara. Ko smo mi stari in utrujeni, nam oni s svojo igrivostjo dodajajo energijo. In v SOŽITJU je veliko lepše živeti, kot v osamljenosti, pa če tudi imaš na bankah veliko denarja.
Mislim, da so srečnejši starši, če tudi nimajo materialnega bogastva – so pa deležni obiska svojih otrok in VNUKOV. In po tem bi bilo prav, da vsi hrepenimo.
Marsikdo, zaradi kariere, nima časa za družino. Ko se približuje starost, pa BIOLOŠKA URA že odbije.
In tu se pokaže slovenski pregovor: “Starost bo uprašala, kje je bila mladost?”
Kraševka
Kako pa bi gledala na svojega otroka, če bi bil komunist(socialist bolj prav) ali drugače usmerjen????? Za mene je moj otrok moj otrok ne glede na njegovo moralnopolitično prepričanje!!!! Kaj pa meniš ti, ki te je polno sovraštvo do komunistov in drugačnih?????
ne provociraj Igor! Kraševka je res lepo napisala.
Igor, kaj uporabljaš rojstvo otrok, za stresanje sovraštva, ki ga sam trosiš.
Prava mati spoštuje svojega otroka z vsemi njegovimi vrlinami in slabostmi. Ko otrok odraste mu pravi starši pustijo samostojno odločanje in politično udejstvovanje.
Toda skoraj vedno velja, da sadež ne pade daleč od drevesa. Če ga starši vzgojijo (zato ni prav, da v vzgojo nasilno posegajo delikventi), je malo možnosti, da skrene s prave poti. Toda če že skrene zaradi vpliva družbe, bo vsekakor, dobrovzgojeni otrok, našel pravi IZHOD in pravo pot.
Jaz moje otroke in vnuke ter njihove mame imam zelo rada.
Povem jim občasno, kaj mislim, da je prav, odločitev pa prepustim njim. Do sedaj me še niso razočarali.
Res je, Blaž hvala. Blaž tudi izhaja iz velike družine (pet otrok).
6 🙂
Blaž, čestitke tvojim staršem in tebi, ker s svojim pisanjem posreduješ PRAVE VREDNOTE, ki so temelj obstoja vsakega naroda.