Recite mi paranoik, norec ali celo fašist, a smrdi po nevarni zaroti proti izvoljenem voditelju demokratičnega sveta

Rok Čakš
5

Embed from Getty Images
Donald Trump, presenetljivi zmagovalec volitev najvplivnejšega človeka sveta, se zdi stisnjen v kot. Po njemu pada z vseh strani; z leve, desne od zgoraj in od spodaj. Obtožujejo ga nestrpnosti, rasizma, fašizma, zmerjajo ga z duševnim bolnikom in še čim hujšim.

Priznam, da Trumpa nisem nikoli pretirano maral. Morda je v meni kanček moralnega čistunstva, a človek je za moj okus preveč prostaški, brezobrazen, umazanih misli, jezika in dejanj, predvsem pa eden tistih »uspešnih gospodarstvenikov«, ki dajejo vtis, da si pot na vrh tlakujejo preko trupel šibkejših in drugih, ki se znajdejo na njihovi poti.

Nekakšna ameriška izpeljanka Zorana Jankovića pač.

A to še ne pomeni, da je človek tudi rasist in (neo)nacist.

Morda vas bo začudilo, a Trump mi je iz dneva v dan manj antipatičen. Po vsem kar se mu v politiki dogaja, se namreč vse težje znebim občutka, da je s svojo neposredno pristnostjo  in neupogljivostjo motnja v kolesju sicer dobro podmazanega političnega stroja, ki v imenu svobode in demokracije tolerira le pragmatične politične polizance bleščečih zob, lic in nasmeškov iz reklam za odstranjevalce vodnega kamna v pralnih strojih.

Človek je najbrž edini predsednik do sedaj, ki ni dobil niti svojih sto dni miru. Še preden je dobro usedel na pisarniški stol v Ovalni pisarni, so ga naskočili stari sovražniki – liberalni mediji, ki kar niso mogli preboleti zmage mimo volje sedme sile – sile vse bolj usihajočih moči, kot se je izkazalo.

S Trumpom je pač vedno vse narobe: če ravno ne preganja žensk, beguncev in transeksualcev ali izdaja Rusom strogo varovanih državnih skrivnosti, pa v stranišča Bele hiše vstavlja bel namesto mavričen WC papir ali kaj podobnega.

S Trumpom je pač vedno vse narobe: če ravno ne preganja žensk, beguncev in transeksualcev ali izdaja Rusom strogo varovanih državnih skrivnosti, pa v stranišča Bele hiše vstavlja bel namesto mavričen WC papir ali kaj podobnega.

In čeprav ima, kot vsak pristen človek, vrsto napak, vsa ta gonja proti njemu daje vtis, da je nekomu v interesu to sistemsko anomalijo čim prej odpraviti, še preden bi po kakšnem naključju uspela pokazati, kaj kot predsednik ZDA v resnici zna in zmore.

In kako je lažje nekoga spraviti ob vpliv, ugled in položaj, kot ga uspešno obtožiti fašizma, ali v ameriškem primeru še bolje – rasizma!

Prikladen rasistični protest

V tem pogledu je Charlottesvill za Trumpove rušitelje prišel več kot naročen. V nekem Ž ameriškem mestu se zberejo rasisti in neonacisti, ki želijo preprečiti rušenje spomenika voditelju borcev za sužnjelastništvo v tamkajšnji državljanski vojni. Predsednik ZDA jih isto minuto brezpogojno ne obsodi, kar dokazuje, da z rasizmom in naonacizmom vsaj simpatizira, če tem družbenim izmečkom ne pripada tudi sam, nam je posredovano v osrednjih slovenskih in ameriških medijih.

Ma jasno, rasisti in neonacisti so izmečki družbe, ki jih ni treba le javno obsoditi, ampak poloviti in jim soditi zaradi spodbujanja sovraštva in nestrpnosti – tako mislim, a če te samoumevnosti eksplicitno ne zapišem, bodo simpatiziranja z njimi obtožili še mene. Že tako sem s »politično nekorektnim« člankom še enkrat več na tankem ledu tovrstne etikete.

A da se je to medijsko sporočilo čisto in neomadeževano usedlo v miselnost slehernega wannabe strpnega posameznika, je bilo nekaj »alternativnih dejstev« vseeno bolje preventivno zamolčati.

Denimo to, da umikanju več kot 700 spomenikov konfederaciji po anketah nasprotuje dve tretjini Američanov, od tega tudi 44 % tistih afriških korenin (potomcev sužnjev torej). Da spomenik kar naenkrat »spornemu« generalu Robertu E. Leeju stoji tudi pred mnogimi javnimi institucijami, recimo pred šolami in univerzami, kjer jih sedaj, podpihnjeni v splošni histeriji, skrunijo vandali.

Ali pa, da je bil protest proti umiku spomenika Leeju v  Charlottesvillu prijavljen in dovoljen s strani zveznih oblasti ter da je do spopadov prišlo potem, ko se je na sceni (neprijavljeno) pojavila protiprotestniška skupina (policija pa se skrivnostno umaknila), med katerimi so bili s kiji, koli ter s steklenicami z urinom oboroženi člani radikalnega levičarskega gibanja Antifa.

Kdo je prvi udaril, niti ni toliko pomembno, nasilje je pač vedno potrebno obsoditi, kot tudi kakršnikoli demonstracijo rasističnih in neonacističnih zgibov.

Trump zagrešil najhujši politični greh

A Trumpov greh je obsodba nasilnežev na obeh straneh. Predvsem pa se je preveč odkritosrčno kot se za (pragmatičnega) politika spodobi, spravil ločevati zrno od plev ter skušal iz kritike izvzeti tiste, ki so se na shodu pojavili iz pristnih zgibov zaščite spomenika ameriški zgodovini in z rasistično-neonacističnim ekstremizmom nimajo kaj dosti skupnega.

Slednje lahko javnost kot »nedopustno posploševanje in izmikanje obsodbi rasizma in nacizma« seveda kupi le, če ni seznanjena tudi z »alternativnimi dejstvi« (kot jim slabšalno pravijo tisti, ki jih želijo pred njo skriti). Brez poznavanja teh pač nihče ne pomisli, da bi med »neonacističnimi protestniki« proti »sužnjelastniškemu generalu« lahko bili tudi povsem normalni ljudje zmernejših nazorov, ki protestirajo zgolj proti zlorabi zgodovine v ideološke namene (zveni znano?).

Američani pač na državljansko vojno ne gledajo skozi očala zmagovalcev in poražencev (kot denimo Slovenci), ampak izkazujejo spoštovanje do prednikov na obeh vojskujočih se straneh, tudi s skupnimi obeležji in spomeniki.

bolj od Trumpa se bojim sistema, ki bi v imenu politične korektnosti, ideologije, ekonomskih interesov ali česarkoli drugega pridobil licenco za (medijski, politični, fizični kakršenkoli) umor enega nedolžnega, pa četudi med devetindevetdesetimi krivimi.

(Smrtne) žrtve množične histerije

Trump je bil porinjen v kolesje tako imenovanega mehurčka množične histerije, ki ga ameriški bloger Scott Adams opisuje kot stanje kolektivne halucinacije v novi družbeni realnosti, ustvarjene s pomočjo napačne predstave o neki emocionalni vsebini, ki o njej sproži serijo pristranskih negativnih občutkov in se zato zdi, da zanjo vsepovsod obstajajo dokazi.  

Takšnemu fenomenu smo bili Slovenci denimo priča leta 2012 ob »ljudskih vstajah proti vsem političnim elitam«, kjer zaslepljeni s kolektivno halucinacijo nismo zaznali, da se fašizem ni odražal v dejanjih oblasti, ampak tistih protestnikov, ki so v imenu ljudske sodbe nad elitami strašili po domovih mariborskih lokalnih svetnikov ter z dravskega mostu obešali lutke z njihovimi obrazi.

Ali ko je zmagovita stran po koncu druge svetovne vojne pobijala vsepovprek, brez da bi se mnogi (še danes) vprašali, kdo so bili resnični narodni izdajalci, kdo pa se je v nekem zgodovinskem trenutku zgolj znašel med tistimi, ki jih je komunistična oblast smatrala za potencialno grožnjo svoji načrtovani večni politično-ideološki nadvladi.

Res verjamete, da je ameriški predsednik rasist?

In tako tudi Adams sedaj podpihovanje prepričanja, da so Američani namerno izvolili rasističnega predsednika, označuje kot najbolj očiten znak podleglosti množični histeriji.

In ta histerija bi s strani pragmatičnih politikov obeh taborov prav lahko bila uporabljena proti predsedniku, ki je bil mimo izbrancev obeh establišmentov in dominantnih medijev izvoljen s strani ljudstva – bodisi da se ga kot napako v sistemu pokori, bodisi dokončno odstrani.

To me sicer še ne naredi za privrženca Trumpove politike. A bolj kot njega se bojim sistema, ki bi v imenu politične korektnosti, ideologije, ekonomskih interesov ali česarkoli drugega pridobil licenco za (medijski, politični, fizični kakršenkoli) umor enega nedolžnega, pa četudi med devetindevetdesetimi krivimi.

Zato; obsodba rasizma, fašizma, neonacizma, komunizma in drugih totalitarizmov je nujna vedno in povsod in zato je treba imeti na očeh tako predsednika ZDA kot voditelje katerekoli druge države ali družbene skupine tega sveta. A z vso potrebno občutljivostjo v zavedanju, da je zloraba tovrstnega orodja zgodovinsko dokazljivo generator velikih preganjanj, izključevanj in genocidov v zgodovini sodobnega sveta.

5 KOMENTARJI

  1. Če bi načeli vprašanje rasizma,še posebno v USA,bi verjetno porabili kar za knjigo gradiva,da bi v deželi recimo z največ demokracije ,obilici univerzitetnih ustanov,muzejev,narodnih knjižnic,arhivov,če že ne tudi kulturnih spomenikov prikazali rasizem v mejah,ki bi zadovoljil to ali ono stran,Če obidemo to amer. sužnjelastniško zgodovinsko problematiko in se podamo na področje kolonializma,ugotovimo da je črnska rasa belo raso tretirala kot buržuazno gospodo,čeprav jim je le ta prinesla napredek in razvoj v tehniki industriji gradbeništvu, infrastrukturi itd.Tak lep primer je današnje “pogorišče “Angole,ko je povsem druga komi struja prevzela oblast in upropastila to vidno rast.Ne moremo tudi mimo tega,da je bila tudi neuvrščenost neka oblika kolonializma,sicer bolj na perfidni ideološko politični ravni dogovorov v večini primerov o nabavi orožja (KUBA).Tako lahko zaključimo da se bo morala črnska rasna skupnost v večini vprašanj strinjati z belo in se vzdržati pripomb o rasni diskriminaciji !?

  2. Bravo Roku, ker je tako objektivno napisal o TRUMPU ! Bravo tudi Trumpu, ker je tako korajžen, da je lahko obsodil sve SKRAJNEŽE – pa naj bodo levičarji ali desničarji. Mislim, da VSE SKRAJNEŽE LAHKO IMENUJEMO FAŠISTI – tudi tiste, ki PRIPADAJO SKRAJNI LEVICI. Zahodna Slovenija je veliko trpela pod PODIVJANIMI (niso bili vsi) FAŠISTI. Ko so bili na oblasti, so vse, ki jim niso bili lojalni zastraševali, zapirali in na montiranih procesih obsojali. Po padcu FAŠIZMA in končani 2.s.vojni, pa je po dveh letih Anglo-Ameriške uprave, prišel tudi Kras pod Jugoslavijo. Enopartijski sistem je tudi dal vladajoči komunistični partiji vso oblast. Od posameznika je bilo odvisno, koliko je to oblast izkoriščal. Toda tudi pod KOMUNIZMOM so bili MONTIRANI procesi in poboji. Zlasti so nastradali DUHOVNIKI, ki so bili preganjani, tako kot prej pod FAŠIZMOM (Beri knjigo J.Kraglja MOJE CELICE). Tudi pisatelj, 104 letni Boris Pahor pravi, da so bili vsi IZMI KRUTI. On je poskusil UDARCE FAŠIZMA, NACIZMA in na koncu še KOMUNIZMA. Zato je res, DA NI RES, DA FAŠIZEM PREDSTAVLJA le DESNICA ampak GA PREDSTAVLJA TUDI SKRAJNA LEVICA! Vse SKRAJNOSTI so NEGATIVNE. Premalo je novinarjev, ki bi to objektivno pokazali. Če kdo ubije človeka, je to ZLOČIN, pa naj ga UBIJE LEVI ali DESNI ZLOČINEC ! Ko v Sloveniji ne bo več PREVILEGIJEV za LEVE skrajneže, bomo postali USPEŠNA DRŽAVA.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime