Realnost apatije ob zadnjih korupcijskih aferah

Avatar
19

Občutek imam, pa ne samo jaz, da se ob zadnjih korupcijskih aferah ljudje sploh ne zganejo več, da so postali nekako apatični, saj razen nekega »nabijanja« po družbenih omrežjih ni neke reakcije. Res je, da k temu veliko pripomorejo »mainstream« mediji vključno z državno RTV, ki  uspešno relativizirajo vsako svinjarijo, ki se zgodi (tudi s soglasjem državnega vrha), hkrati pa jo poskušajo čim prej spraviti pod preprogo, saj računajo s kratim spominom državljanov. Vendar pa je glavne vzroke te apatije vseeno potrebno iskati drugje.

Če se vrnemo samo malo v zgodovino, je potrebno opozoriti na akumulacijo kapitala Srbiji, ki se v ekonomski zgodovini označuje kot nabiranje denarja na Milošev način (po Milošu Obrenoviću). Že iz časov turške oblasti so nekateri lahko kopičili denar preko podkupnin in tudi Miloš Obrenović je s tem nadaljeval. Uzurpiral si je vso oblast, vse gospodarstvo, najboljša kmetijska zemljišča in vso trgovino z živino ter s tem postal neomejen gospodar Srbije in eden od najbogatejših ljudi na Balkanu. Tako je akumulacija kapitala s pomočjo političnih položajev postala modus operandi ekonomskega razvoja Srbije in kasneje tudi obeh delov Jugoslavije.

Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije in z ustanovitvijo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je ekonomski razvoj v veliki meri ustvarjal s pomočjo korupcije, torej z izkoriščanjem političnega vpliva in vez. Seveda, povezava med politiko in korupcijo ni nič nenavadnega, vendar pa so bile tu razmere specifične, kot tudi dominantna vloga, ki so jo pri tem imeli srbski krogi in kraljevski dvor (od tod tudi izraz beograjska čaršija). Tudi prvi ukrepi nove vlade, kot npr. konfiskacija lastnine tujih državljanov, prirejen tečaj zamenjave avstro-ogrske krone in srbskega dinarja za novi dinar ipd., so ustvarjali priložnost za korupcijo.

Pojem pravna država se ni jemal resno in se sploh ni štel pomemben za napredek. V ta kontekst sodi tudi Titova izjava, da se sodniki ne bi smeli držati zakonov kot pijanec plota.

Z iskanjem razrednega sovražnika se je, takoj po drugi svetovni vojni, v Jugoslaviji aktualiziral lov na čarovnice, ki je funkcioniral ne samo v prvih letih po vojni, temveč tudi vedno, ko je nastala kakšna resnična ali namišljena zunanja ali notranja kriza (v Jugoslaviji so bile redne: 1948, 1953−1954, 1963−1965, 1971, 1981 in 1985−1989). Zadnje krize se ni dalo več rešiti na političen način, saj bi se za ekonomski izhod iz krize moralo obračunati s korupcijo, ki se je v zadnjih letih tako resnično kot tudi v zavesti ljudi razširila po državi, za kar pa ni bilo volje v najvišjih državnih vrhovih in je vse skupaj vodilo v razpad države.

Razen strahu, ki je bil lahko tudi mehanizem za izsiljevanje koristi, v času največjih kriz, so na korupcijsko sliko v Jugoslaviji delovali tudi drugi mehanizmi, in to dolgoročno. Kot prvo, v drugi Jugoslaviji so, po obračunu s prejšnjo elito, vodečo vlogo prevzeli bivši borci NOB, ki so v politično pa tudi družbeno življenje pogosto vnašali balkansko mentaliteto. In ta mentaliteta je zadržala specifično pojmovanje države in pravičnosti (kjer je hajduk, torej ropar, bil vzor ljudske morale).

Hkrati pa je potrebno tudi vedeti, da je bil od konca druge svetovne vojne pa vse do razpada federacije ves prostor bivše države podvržen močni migraciji iz vasi v mesta in je  prav tako v mnogih mestih prišlo do t.i. balkanizacije velikega dela delavcev in uradništva, uradna politika pa je tak razvoj celo podpirala zaradi svojih programov hitre industrializacije države. Posledica tega pa je bil sistem, kjer so se privilegiji in resursi delili po družinskih, prijateljskih, predvsem pa po partijskih vezah in kjer so se zlorabe položaja ali pooblastil spregledale ter se samo širile. Pojem pravna država se ni jemal resno in se sploh ni štel kot pomemben za napredek. V ta kontekst sodi tudi Titova izjava, da se sodniki ne bi smeli držati zakonov kot pijanec plota.

Potrebno je dodati, da iz tega obdobja izhaja tudi pojem »etnokorupcija«, torej favoriziranje ljudi glede na njihovo etično pripadnost (tudi za posle, kjer narodnost sploh ne bi smela biti pomembna). Tako so vlogo beograjske čaršije, pred drugo svetovno vojno, prevzeli Srbi (zaradi svojih »zaslug« med NOB, kar se je poznalo predvsem v BiH in na Hrvaškem,), s prevzemom moči v nekaterih pomembnih državnih sektorjih (predvsem policiji) in v partijski strukturi.

Tako lahko zaključimo, da je Titova partija zavestno operacionalizirala korupcijo, saj v nominalno socialistični ureditvi koristi niso formalno zasebne ali kako drugače povezane z zasebnim lastništvom, ampak lahko pomenijo »de facto« uživanje dobrin, ki »de iure« ostanejo v narodni ali družbeni lasti; veljaki pa se med sabo dogovarjajo okoli delitve osebnih koristi.

Recimo, sam ljubljanski župan je tak reprezentativen produkt kombinacije ostankov socialistične miselnosti, kapitalističnih želja in balkanizacije Slovenije.

Slovenci, ki smo izhajali iz kulture zahoda, iz stare Avstro-Ogrske, ki je imela cesarju zelo vdano ter lojalno uradništvo in pravzaprav zelo malo korupcije, smo se naenkrat znašli v skupnem kotlu z narodi s popolnoma drugačno kulturo, ki je izhajala iz turških časov, ko so bili visoki uradniki vodje skoraj samostojnih malih držav v veliki državi in so vladali dobesedno neodvisno ter samovoljno, mimo sultana, ki je bil daleč nekje v Carigradu, korupcija pa je cvetela. Zato smo se za preživetje morali prilagoditi in navzeti nekaj bizantinskih navad. Za prvo Jugoslavijo je prišla druga, v šestdesetih letih je začelo prihajati do večjih premikov prebivalstva v Jugoslaviji, začele so se mešati kulture tudi v manjših krajih, socializem pa je imel v svojem delovanju že tako ali tako sistemsko vgrajeno korupcijo. Slovenci smo se tako navadili živeti z korupcijo.

Vendar pa tudi osamosvojitev ni prinesla potrebnih sprememb v glavah ljudi, stare navade in vzorci so bili pretrdo vraščene v narodovo tkivo. Recimo, sam ljubljanski župan je tak reprezentativen produkt kombinacije ostankov socialistične miselnosti, kapitalističnih želja in balkanizacije Slovenije, ko ljudje rečejo: ja saj je baraba, je pa učinkovit in nekaj naredi tudi za nas. Koliko podobnih, vendar v manjšem obsegu, pa je takih lokalnih carjev še drugod po Sloveniji. Sprejeli smo kapitalizem, ne pa tudi njegovih vrednot in zato smo pač tu, kjer smo!

Avtor zapisa je dr. Štefan Šumah.

 

19 KOMENTARJI

    • The best odgovor. Dokler bodo ljudje še živeli v takem ugodju, dokler bo država – politika ljudi privabljala s tem, da bo vzpostavljala socialni mir, reforme pa bo premikala čedalje bolj v prihodnost, dokler bodo ljudje nepošteni do sebe, dokler se bodo ljudje primerjali s tem, kar si ti Slovenec kremenit napisal (če je Tito kradel, je tudi ljudem dal – ampak to preprosto ni res), bo pač tako v SLO. Zato apatija. Dokler se bomo samo posamezniki izpostavljali, govorili o sistemskih napakah v vseh porah slovenske družbe, dokler bomo imeli poštene ljudi za “žvižgače”, dokler “žvižgačev” ne bomo vzeli v bran, dokler ne bo vsak izmed nas razčistil pri sebi, kaj bi sploh rad, se nam ne piše dobro.

      • Barbara, nisi me dobro razumela.

        To so bile Igorjeve besede.

        Seveda je Tito kradel, toda krasti so smeli tudi komunisti.

        V tem je smisel Igorjevega stiha, da je Tito kradel, vendar je tudi nam dajal.

        In komunisti ter postkomunistični levičarji se do zadnje kaplje naše krvi in do zadnjega centa v naših žepih prizadevajo, da se pridobljene pravice do kraje ne smejo omejevati.

  1. Poznavanje zgodovinskih dejstev in dandanašnje realnosti ne bi škodilo kot eliksir za ozdravitev te slovenske skoraj zombijske družbe. Ampak verjetnost, da bi to kaj pomagalo, je zelo majhna. Stanje v naši družbi je podobno gajbi jabolk, kjer eno samo gnilo jabolko počasi okuži vse, če ga pravočasno ne odstraniš.

  2. Zadetek v center problema!
    čestitke avtorju!!!

    Manjkajo še ukrepi, kako se rešiti te pogubne korupcijske mafioznosti za prihodnost slovenskega naroda in države.

  3. Čestitke AVTORJU tega ČLANKA. Tu je prikazana ZGODOVINA in posledica IZHODA iz urejene države Avstro-Ogrske, v kraljevino in potem totalitarno – komunistično Jugoslavijo.

    Slovenija je na žalost postala iz pravne in CIVILIZIRANE države – del BALKANIZACIJE, z vzorci, ki so prihajali iz vzhoda in Titovo diktaturo, ki je govoril o delavstvu – živel pa je kot KRALJ.
    Svojim komunistom je Tito dajal PRIVILEGIJE, le zato, da so mu pomagali vzdrževati stanje ABSOLUTIZMA in TOTALITARIZMA.

    Tudi sodstvo se je spremenilo in uporabljalo REVOLUCIONARNO pravo, kjer niso bili pred zakoni vsi enaki.

    Po 2.s. vojni je bilo malo dr. prava. Toda na Krasu smo imeli dr. prava – gospoda ABRAMA. Bil je doma pri Petrovih v Tupelčah. Krašovci smo mu rekli “Duhtar PETROV”.
    Po vojni. se je dr. Abram zaposlil na sodišču v Sežani. Toda ko je bilo konec Anglo-Ameriške CONE A, je prišla na Kras septembra 1947, Titova Jugoslavija. Lahko si samo predstavljam, kako se je takrat počutil dr.Abram kot sodnik, ki je pred 2.s. vojno že opravljal pravniške posle, tako – pod staro Avstrijo in potem Italijo – v Gorici.

    V neki knjigi sem prebrala, da je dr. Abram, zaradi “bolezni” dal, leta 1948. odpoved na SODIŠČU v Sežani. Takoj sem pomislila, da dr Abram, ki je doštudiral v Stari Avstriji, se verjetno nikakor ni mogel vživeti v REVOLUCIONARNO pravo, pa tega na GLAS si ni upal povedati, ker bi ga resnica življensko ogrožala. Zato je dobil izgovor “zdravstvene težave”.

    In tako so zavladale balkanske “manire” v GOSPODARSTVU in sodstvu. Kajti, če bi sodstvo bilo drugačno tudi v Sloveniji sedaj ne bi imeli TAJKUNOV in skorumpiranih ŽUPANOV alla Jankovič.

    Res je, da vse to pomaga vzdrževati naša RTV. Ob ponedeljkih imamo Marcela Š. ki popljuva vsakega, ki ni levičar, Sinoči je bila zvečer na RTV voditeljica – Mojca Šetinc P,, ki je tudi kritizirala Jakliča, pa govorila o osovraženem mariborskem županu Kanglerju, ki je govoril na shodu v Ljubljani. Skratka Šetinčeva je tudi ena izmed VODITELJIC, ki pomaga vzdrževati BALKANIZACIJO, kajti Jankoviča sploh ni kritizirala v primerjavi s Kanglerjem.

    Ko bo NEVTRALNA RTV bo mogoče v Sloveniji več “sonca” in optimizma. Dolge “Zime” je dovolj, nujno rabimo “Pomlad” !

  4. Jaz bi samo vprašal avtorja, kako komentira dejstvo, da je korupcija splošno razširjena prav med katoliškimi dražavami, katolicizem je pravzaprav sinonim za korupcijo, saj je ni katoliške države, ki s tem ne bi imela problemov, vključno z Vatikanom? Ali se boste katoliki spet delali blesave in raje govorili o grehih drugih, podobno kot namesto katoliško ustaških zločinov raje govoriti o komunističnih pobojih?

  5. Vsesplošna politična apatija, ki se najbolj očitno izraža v upadanju volilne udeležbe ter zmanjševanju merljivega zanimanja za politične medije, zagotovo ni le nasledek pregovorno neučinkovite in krivične sodne veje oblasti, ki jasno loči in dejavno razlikuje med “blagoslovljenimi” pripadniki varovane in privilegirane “kaste nedotakljivih” ter med “vladavini prava” brez zadržkov in brez milosti izpostavljenim preprostim ljudstvom oz. vselej razpoložljivimi žrtvami brezdušne “pravne države”.
    Zagotovo je omenjena temeljna ustavno-pravna neenakost in neenakopravnost državljanov RS pred “zavezanimi očmi Justice” v RS ključna za vsesplošni in naraščajoči občutek neustavnosti, nepravičnosti in brezpravnosti, zaradi katerega je ključno prizadeto tudi zaupanje v veljavni politični sistem in univerzalne temeljne človekove pravice in svoboščine posameznika v RS.

  6. Se pravi, vi bi radi klerikalno državo, kjer neumne ženičke nesejo zadnji belič debelemu duhovniku (doma pa lačni otroci), tako kot začasa A-O, ko je bilo 90% življa neizobraženega in ga je Cerkev kradla podolgem in počez? A tito pa ni bila korupcija?

  7. One-trick…. ob 11,59
    Ali ti selekcioniraš zločince. Za me, je vsak zločin, ZLOČIN, pa naj ga povzroči kdor koli že.

    V Titovi zgodovini njegovega vladanja, se je zločine komunistov toleriralo in jim celo pripisovali HOROJSTVO, številčno mnogo manjše, ki so nasprotovali komunizmu, pa se je kruto kaznovalo s SMRTJO, – celo brez dokazane krivde na sodiščih.

    Ko že omenjaš USTAŠE, ki so bili na Hrvaškem, pa je vsem dobro znano, da so jih komunisti po zmagi 1945 takoj pobili in s krvjo umazali slovensko zemljo. Žalostno pa je, da so bili med pobitimi ustaši tudi nedolžni ljudje, dekleta in otroci.
    Edinemu USTAŠU, ki se je sodilo po vojni v osemdesetih letih – je bil Artukovič, ki so ga kot starčka prepeljali iz Amerike v Zagreb. Dobro se spomnim njegovih besed, ki jih je posredovala TV. Dejal je: “Med HEROJEM in ZLOČINCEM, je v bistvu samo ta razlika, kdo zmaga. Če bi zmagal JAZ, bi bil ZLOČINEC TITO”. In to je v zgodovini vedno bilo.

    Vendar tudi ZLOČINCEM je potrebno soditi. Če pa jih kdo brez SODBE in dokazane mu krivde POBIJE, je to ZLOČIN, po vseh MEDNARODNIH zakonih, po celem Svetu. Le v Sloveniji se nobenemu “našemu” nikoli ni sodilo, pa čeprav imamo po BREZNIH veliko nedolžnih ŽRTEV.

    Žalostno je, da te ZLOČINE še vedno proslavlja naša ZZB. Medtem, ko so bili NACISTIČNI zločinci, po vojni v Nemčiji, vsi OBSOJENI. Vojni zločini nikjer ne zastarajo. Vendar bi morala vsaka država imeti NEVTRALNE sodnike, ki zločincev ne selekcionirajo !

  8. G. dr. Štefan Šumah moje iskreno spoštovanje za ta zapis! Se lahko malce bolj predstavite v kakšnem intervjuju v Domovini? Lepo bi bilo prebrati kaj več o Vas! Dokler imamo takšne ljudi med nami, še ne bomo propadli. Zaenkrat še ne 🙂

  9. Balkanizacija Slovenije je direktna posledica priklonitve ljubljanskih fantastovi srbskemu kralju po prvi svetovni vojni..

    In tako smo prišli z dunajskega parketa pod svinjske trgovce.

    Mnoge generacije pametnih Slovencev so obžalovale, da morajo plesati kolo, čeprav jim v srcu igra dunajski valček.

    Nekoč slovenska Ljubljana nam je vsem v pogubo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime