Realnost apatije ob zadnjih korupcijskih aferah

Občutek imam, pa ne samo jaz, da se ob zadnjih korupcijskih aferah ljudje sploh ne zganejo več, da so postali nekako apatični, saj razen nekega »nabijanja« po družbenih omrežjih ni neke reakcije. Res je, da k temu veliko pripomorejo »mainstream« mediji vključno z državno RTV, ki  uspešno relativizirajo vsako svinjarijo, ki se zgodi (tudi s soglasjem državnega vrha), hkrati pa jo poskušajo čim prej spraviti pod preprogo, saj računajo s kratim spominom državljanov. Vendar pa je glavne vzroke te apatije vseeno potrebno iskati drugje.

Če se vrnemo samo malo v zgodovino, je potrebno opozoriti na akumulacijo kapitala Srbiji, ki se v ekonomski zgodovini označuje kot nabiranje denarja na Milošev način (po Milošu Obrenoviću). Že iz časov turške oblasti so nekateri lahko kopičili denar preko podkupnin in tudi Miloš Obrenović je s tem nadaljeval. Uzurpiral si je vso oblast, vse gospodarstvo, najboljša kmetijska zemljišča in vso trgovino z živino ter s tem postal neomejen gospodar Srbije in eden od najbogatejših ljudi na Balkanu. Tako je akumulacija kapitala s pomočjo političnih položajev postala modus operandi ekonomskega razvoja Srbije in kasneje tudi obeh delov Jugoslavije.

Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije in z ustanovitvijo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je ekonomski razvoj v veliki meri ustvarjal s pomočjo korupcije, torej z izkoriščanjem političnega vpliva in vez. Seveda, povezava med politiko in korupcijo ni nič nenavadnega, vendar pa so bile tu razmere specifične, kot tudi dominantna vloga, ki so jo pri tem imeli srbski krogi in kraljevski dvor (od tod tudi izraz beograjska čaršija). Tudi prvi ukrepi nove vlade, kot npr. konfiskacija lastnine tujih državljanov, prirejen tečaj zamenjave avstro-ogrske krone in srbskega dinarja za novi dinar ipd., so ustvarjali priložnost za korupcijo.
Pojem pravna država se ni jemal resno in se sploh ni štel pomemben za napredek. V ta kontekst sodi tudi Titova izjava, da se sodniki ne bi smeli držati zakonov kot pijanec plota.

Z iskanjem razrednega sovražnika se je, takoj po drugi svetovni vojni, v Jugoslaviji aktualiziral lov na čarovnice, ki je funkcioniral ne samo v prvih letih po vojni, temveč tudi vedno, ko je nastala kakšna resnična ali namišljena zunanja ali notranja kriza (v Jugoslaviji so bile redne: 1948, 1953−1954, 1963−1965, 1971, 1981 in 1985−1989). Zadnje krize se ni dalo več rešiti na političen način, saj bi se za ekonomski izhod iz krize moralo obračunati s korupcijo, ki se je v zadnjih letih tako resnično kot tudi v zavesti ljudi razširila po državi, za kar pa ni bilo volje v najvišjih državnih vrhovih in je vse skupaj vodilo v razpad države.

Razen strahu, ki je bil lahko tudi mehanizem za izsiljevanje koristi, v času največjih kriz, so na korupcijsko sliko v Jugoslaviji delovali tudi drugi mehanizmi, in to dolgoročno. Kot prvo, v drugi Jugoslaviji so, po obračunu s prejšnjo elito, vodečo vlogo prevzeli bivši borci NOB, ki so v politično pa tudi družbeno življenje pogosto vnašali balkansko mentaliteto. In ta mentaliteta je zadržala specifično pojmovanje države in pravičnosti (kjer je hajduk, torej ropar, bil vzor ljudske morale).

Hkrati pa je potrebno tudi vedeti, da je bil od konca druge svetovne vojne pa vse do razpada federacije ves prostor bivše države podvržen močni migraciji iz vasi v mesta in je  prav tako v mnogih mestih prišlo do t.i. balkanizacije velikega dela delavcev in uradništva, uradna politika pa je tak razvoj celo podpirala zaradi svojih programov hitre industrializacije države. Posledica tega pa je bil sistem, kjer so se privilegiji in resursi delili po družinskih, prijateljskih, predvsem pa po partijskih vezah in kjer so se zlorabe položaja ali pooblastil spregledale ter se samo širile. Pojem pravna država se ni jemal resno in se sploh ni štel kot pomemben za napredek. V ta kontekst sodi tudi Titova izjava, da se sodniki ne bi smeli držati zakonov kot pijanec plota.

Potrebno je dodati, da iz tega obdobja izhaja tudi pojem »etnokorupcija«, torej favoriziranje ljudi glede na njihovo etično pripadnost (tudi za posle, kjer narodnost sploh ne bi smela biti pomembna). Tako so vlogo beograjske čaršije, pred drugo svetovno vojno, prevzeli Srbi (zaradi svojih »zaslug« med NOB, kar se je poznalo predvsem v BiH in na Hrvaškem,), s prevzemom moči v nekaterih pomembnih državnih sektorjih (predvsem policiji) in v partijski strukturi.

Tako lahko zaključimo, da je Titova partija zavestno operacionalizirala korupcijo, saj v nominalno socialistični ureditvi koristi niso formalno zasebne ali kako drugače povezane z zasebnim lastništvom, ampak lahko pomenijo »de facto« uživanje dobrin, ki »de iure« ostanejo v narodni ali družbeni lasti; veljaki pa se med sabo dogovarjajo okoli delitve osebnih koristi.
Recimo, sam ljubljanski župan je tak reprezentativen produkt kombinacije ostankov socialistične miselnosti, kapitalističnih želja in balkanizacije Slovenije.

Slovenci, ki smo izhajali iz kulture zahoda, iz stare Avstro-Ogrske, ki je imela cesarju zelo vdano ter lojalno uradništvo in pravzaprav zelo malo korupcije, smo se naenkrat znašli v skupnem kotlu z narodi s popolnoma drugačno kulturo, ki je izhajala iz turških časov, ko so bili visoki uradniki vodje skoraj samostojnih malih držav v veliki državi in so vladali dobesedno neodvisno ter samovoljno, mimo sultana, ki je bil daleč nekje v Carigradu, korupcija pa je cvetela. Zato smo se za preživetje morali prilagoditi in navzeti nekaj bizantinskih navad. Za prvo Jugoslavijo je prišla druga, v šestdesetih letih je začelo prihajati do večjih premikov prebivalstva v Jugoslaviji, začele so se mešati kulture tudi v manjših krajih, socializem pa je imel v svojem delovanju že tako ali tako sistemsko vgrajeno korupcijo. Slovenci smo se tako navadili živeti z korupcijo.

Vendar pa tudi osamosvojitev ni prinesla potrebnih sprememb v glavah ljudi, stare navade in vzorci so bili pretrdo vraščene v narodovo tkivo. Recimo, sam ljubljanski župan je tak reprezentativen produkt kombinacije ostankov socialistične miselnosti, kapitalističnih želja in balkanizacije Slovenije, ko ljudje rečejo: ja saj je baraba, je pa učinkovit in nekaj naredi tudi za nas. Koliko podobnih, vendar v manjšem obsegu, pa je takih lokalnih carjev še drugod po Sloveniji. Sprejeli smo kapitalizem, ne pa tudi njegovih vrednot in zato smo pač tu, kjer smo!

Avtor zapisa je dr. Štefan Šumah.


 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike