Razumeti brexit: zgodba dveh demokratičnih kultur

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Štiri leta in pol po usodnem 23. juniju 2016 je Združeno kraljestvo končno tudi dejansko zapustilo Evropsko zvezo. In glej, svet še stoji. Na Škotskem je še vedno mogoče kupiti nizozemsko zelenjavo, v Angliji fizična dela še vedno opravljajo Romuni in Poljaki, po gostilnah v Sloveniji še vedno lahko naročite Fullersovo pivo. Morda je to pravšnji trenutek, da se ozremo na večletno dramo z nekoliko distance in se iz nje poskušamo kaj naučiti.

Predvečer referenduma


Ko je David Cameron leta 2015 napovedal referendum o članstvu v Evropski zvezi, se je zdelo, da bo šlo zgolj za formalnost. Evroskeptična stranka UKIP je bila postranski igralec na političnem parketu, preostale manjše stranke so bile izrazito naklonjene Evropi. Z nekaj izjemami so si za nadaljnje članstvo prizadevali tudi laburisti, konservativci so bili vsaj na papirju nevtralni. Članstvo je bilo sicer drago (Združeno kraljestvo je bilo neto vplačnik v evropsko blagajno), toda izstop bi bil še dražji in boleč za britansko gospodarstvo.

Posebno velike motivacije za izstop ni bilo videti. Britanci so namreč zaradi relativne moči lahko določene stvari delali po svoje. Nikoli niso bili del schengna, ohranili so svojo valuto in vseskozi nasprotovali večji centralizaciji EU, Bruselj pa imeli za dežurnega krivca, kadar je bilo treba sprejeti kakšen nepriljubljen zakon ali predpis. Le čemu je bilo tokrat drugače?

Suverenost proti gospodarstvu


Norost bi bilo vse mogoče razloge za in proti članstvu strniti na enega poglavitnega. Toda v kampanji za obstanek je moč opaziti dve kategoriji argumentov. Prva je gospodarska: povezovanje krepi trgovino, izstop bi močno prizadel bančni sektor, različni evropski projekti močno spodbujajo raziskave in razvoj. Druga kategorija zajema argumente tipa »Bolje vrabec v roki kot golob na strehi« Le čemu bi se podajali v negotovost, ko pa nam članstvo ponuja še več tega, kar že poznamo – za nameček pa še lažji dostop do sončnih španskih plaž.

Nasprotna stran je seveda uporabila svoje ekonomske argumente (kot denimo Johnsonov neslavni avtobus), a ti niso bili v ospredju. Pomembnejši so bili argumenti, ki govorijo o suverenosti. Od sentimentalnosti za modrimi potnimi listi preko klicev k ostrejši emigracijski politiki do odpora do »neizvoljenih bruseljskih birokratov«. In zadnji argument ni lokalpatriotska provokacija evroskeptikov, temveč ključ do razumevanja fenomena brexita. Da pa bi ga razumeli, moramo razumeti britansko demokracijo.

Najstarejša liberalna demokracija


Četudi mora Anglija »čast« najstarejše demokracije prepustiti Atenam, se vseeno lahko kiti z naslovom najstarejše liberalne demokracije. Magna Carta Libertatum je leta 1215 omejila kraljevo oblast in začela trend, katerega vrhunec je dosegel Bill of Rights leta 1689, ki je dokončno utrdil nadoblast parlamenta nad angleškim kraljem. Tako ima – skoraj ironično – ta monarhija najdaljšo demokratično tradicijo v Evropi.

Angleška demokracija od poslancev terja, da mora poslanec za izvolitev prepričati svoje volivce, ne stranke. Tako se skorajda ne zgodi, da bi – po slovenski maniri – poslanske sedeže zasedali povsem neznani obrazi, ki jim je izglasovanje zagotovila zgolj popularnost predsednika stranke. Nekateri sedeži so resda bolj varni od drugih, toda vsaj v petini volilnih okrajev je izid praviloma zelo tesen.

A na kocki je več kot le poslanski stolček. Po tradiciji lahko položaje v vladi zasedejo le izvoljeni poslanci. Nič ne pomaga, če si edini kandidat, ki lahko združi opozicijo in sestavi alternativno vlado: če nisi bil izvoljen, nisi v igri. To je na zadnjih volitvah še posebej boleče občutila predsednica Liberalnih demokratov, Jo Swinson. Ko je svoj sedež v Dunbartonshire East tesno izgubila za zgolj 149 glasov, je morala odstopiti z mesta predsednice stranke.

Če ti volivci niso zaupali poslanskega mesta, pač nisi pravi za vodenje stranke.
Evropski parlament britanskemu demokratu deluje zgolj kot karikatura, podobna senatu v času rimskega cesarstva: trudi se dajati vtis, da ima oblast, a se v resnici vse pomembne odločitve sprejemajo drugje.

Neizvoljeni bruseljski birokrati


Posledično se dogaja, da ministrska mesta zasedajo ljudje, ki nimajo nujno neposrednih kompetenc v svojem resorju. Aktualni zdravstveni minister Matt Hancock je po izobrazbi ekonomist. V vladi Therese May je vodil ministrstvo za kulturo, medije in šport. Britanska demokratična kultura razume, da se politične odločitve sprejemajo na drugem nivoju kakor strokovne, kakor je humorno prikazala BBCjeva nanizanka Yes, Minister.

Naloga ministrov ni pisanje odlokov in kukanje pod prste uslužbencem, ki opravljajo svoje delo, temveč politika: sprejemanje smernic, usklajevanje interesov znotraj vlade, debatiranje z opozicijo … In za ukvarjanje s politiko so volivci mandat podelili poslancem. Od njih se pričakuje, da sprejmejo to odgovornost in se, ko je potrebno, izpostavijo pred ljudstvom. Na tiskovnih konferencah britanske vlade glede epidemije sta v glavnih vlogah predsednik vlade in minister za zdravje. Mnenje zdravnikov in ostalih strokovnjakov je slišano in upoštevano ali pa ne, toda končne za odločitve odgovarjajo izvoljeni politiki.

Takšna demokracija ima svoje prednosti in slabosti. Dejstvo pa je, da se ji Britanci ne mislijo odpovedati. Raje se odpovejo članstvu v skupnosti držav, ki z njihove perspektive deluje nedemokratično. Res je, da je v Evropi kar nekaj držav, katerih demokratična kultura je v primerjavi z britansko prav uborna. Toda v resnici Britancem to ni tako pomembno. Pa kaj, če si Madžari želijo Orbana in Grki Tsiprasa - ljudstvo je šlo na volitve in tako odločilo. To je treba spoštovati.

Kamen spotike je namreč drugje, v Bruslju. Evropski parlament britanskemu demokratu deluje zgolj kot karikatura, podobna senatu v času rimskega cesarstva: trudi se dajati vtis, da ima oblast, a se v resnici vse pomembne odločitve sprejemajo drugje. Veliko večjo moč ima Evropska komisija, katere sestava je bolj odvisna od (samo)volje nacionalnih vlad kakor od volje volivcev. Evropski parlament mora sicer kandidate za komisarje potrditi, toda potrjevanje komisarjev je pogosto odvisno predvsem od “trgovanja s podporo” med poslanskimi skupinami. Kar je za marsikatero evropsko državo normalno, v očeh britanskega demokrata pa je to ponižujoče reduciranje evropskih poslancev na poslušne koleščke v bruseljski birokraciji. In ker je večina Britancev v osnovi liberalcev in demokratov, so večinsko odločili, da odidejo. V dilemi med Evropo in demokracijo so izbrali slednjo.
Za mir v Evropi ni potrebno, da se vsi v vsem strinjamo. Bolj pomembno se je naučiti, kako v slogi živimo kljub nesoglasjem.

»Združena v raznolikosti«?


Čas bo pokazal, ali je bila britanska odločitev modra ali ne. Zdi se, da bo gospodarstvu res trda predla. Toda politično je Združeno kraljestvo izšlo močnejše, kot se je sprva kazalo. Škotska neodvisnost je v resnici še zelo daleč. Nacionalisti so sicer močnejši kot kadarkoli prej, toda prave politične volje za odcepitev ni. Ponovna združitev Irske se zdi verjetna, vendar je tudi ta še daleč.

Po drugi strani pa ni jasno, če se je v preteklih letih tudi Evropa kaj naučila. Brexit nam je pokazal, da za povezovanje v Evropi zgolj ekonomska motivacija ni dovolj. Potrebna je politična volja in pripravljenost za sobivanje z drugače mislečimi, tudi če imajo zelo drugačno razumevanje svobode in svoboščin, kakor je nekoč Sveto rimsko cesarstvo združevalo italijanske mestne državice, švicarske kantone, baltiške trgovske republike in nemške kneževine. Potrebno je politično povezovanje, ki ohranja prostor za različne politične tradicije in vrednostne sisteme. Pa naj bodo to Britanci s svojim liberalizmom ali Madžari s svojimi avtoritarnimi težnjami. Za mir v Evropi ni potrebno, da se vsi v vsem strinjamo. Bolj pomembno se je naučiti, kako v slogi živimo kljub nesoglasjem.

Namesto tega je moderno, da se nasprotnike trenutne usmeritve Evropske zveze obklada s populisti, zavedenci in ekstremisti. Namesto združevanja v raznolikosti EU poskuša postati osrednja avtoriteta za zmanjševanje razlik in avtonomije, vse v imenu “demokracije” in “vladavine prava”.

Če bo Evropa ohranila to smer, se lahko v bližnji prihodnosti znajde še za kakšno članico revnejša. Ne zaradi populistov in skrajnežev. Temveč zaradi resničnih demokratov, ki bodo želeli ohraniti državno tradicijo svoje domovine.

Avtor komentarja je Izidor Benedičič, študent fizike, ki živi na Škotskem.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike