Razplet volitev v Franciji: Slavje medle sredine nad sočno skrajnostjo

Matej Hrastar
1

Francoske predsedniške volitve so prinesle manjše presenečenje v podobi Emanuela Macrona, najmlajšega predsednika v zgodovini pete republike. Presenečenje velikanskih razsežnosti, ki bi se zgodilo, če bi zmagala predsednica Nacionalne fronte Marine Le Pen, je vsaj za 5 let ostalo na hladnem.

Zmaga normalnosti

Po zadnjih podatkih je v drugem krogu Macron dobil 65,8 % glasov. Njegova zmaga utrjuje zavezanost Francije Evropski uniji in tradiciji. Slavje, ki so ga za njegove podpornike postavili pred Louvre, je v tem smislu pomemben simbol.

A kot za vsakim dežjem posije sonce, tudi po vsaki noči slavja pride jutro. Macrona čaka petleten mandat, v katerem ima veliko odgovornost, da z dejanji upraviči zaupanje volivcev. Francoski predsednik ima največja pooblastila med državami Evropske unije. Njegove pristojnosti so skorajda primerljive z ameriškim ali ruskim predsednikom. Najboljši pokazatelj njegovega mandata bo naslednji volilni rezultat Marine Le Pen.

Kandidatko Nacionalne fronte je v drugem krogu podprlo 34,2% ljudi, kar je skoraj dvakrat toliko kot na prejšnjih volitvah ali pred 15 leti, ko se je v drugi krog presenetljivo uvrstil njen pokojni oče Jean-Marie Le Pen.

Volilci Macrona niso bili tako zelo navdušeni nad njim. V velikem deležu so glasovali za manjše zlo, saj so njegovo ime obkrožili v strahu pred Marine Le Pen. To pa nas pripelje do naslednjih težav. Volilne abstinence in ustvarjanja iz nič.

Volitev se je udeležilo najmanjše število volilcev po letu 1969. Neveljavnih je bilo skoraj 3 milijone glasovnic, kar je več kot 12 % vseh, ki so se udeležili volitev.

Razlogi za skrb

Emmanuel Macron je bil resda dve leti finančni minister v vladi socialista Manuela Vallsa, sicer pa gre za precej neznanega in nepreverjenega politika. Pred letom dni ga nihče ni uvrščal niti na širši spisek kandidatov za naslednika Francoisa Hollandea. To ni znak, ki bi dajal veliko zaupanja v demokracijo, saj ga še preveč pogosto zaznavamo pri nas.

Razočaranje nad uveljavljenima strankama se je odrazilo že v prvem krogu, saj sta njihova kandidata izpadla že tam.

Volitev se je udeležilo najmanjše število volilcev po letu 1969. Neveljavnih je bilo skoraj 3 milijone glasovnic, kar je več kot 12 % vseh, ki so se udeležili volitev. Pojav je podoben kot drugod po Evropi in čeprav gre – vsaj za naše razmere – še vedno za precej visoko udeležbo, bi nadaljnje padanje lahko prineslo nadaljnje dvigovanje skrajnih gibanj. Na obeh polih. Konec koncev sta skrajni levičar Melanchon in Le Penova v prvem krogu skupaj pobrala skoraj 41% glasov (14,6 milijona)!

Učenje iz tujih napak

Naslednja evropska domina je tako ostala pokonci. Čeprav so se Američani in Britanci (Angleži) odločili za skrajne ukrepe, je na celini – vsaj približno – vse po starem. Nikakor pa ni rečeno, da se skrajnosti ne bodo razbohotile v prihodnosti.

Za Macrona in Francoze bodo naslednja bitka junijske parlamentarne volitve, kjer bo Nacionalna fronta poskusila izboljšati svoj zadnji rezultat. Še letos bodo v Nemčiji parlamentarne volitve, tudi tam se krepita skrajna pola. Na včerajšnjih volitvah v severni deželi Schleswig-Holstein je levičarska stranka sicer izgubila, zato pa se je precej izboljšal rezultat desničarske Alternative za Nemčijo.

In kakšen nauk naj iz vsega tega potegnemo Slovenci? Nič novega, treba je oditi na volitve, tam pa glasovati proti skrajnostim. Kot je v zahvalnem govoru poudaril novi francoski predsednik: »Potrudil se bom, da čez 5 let ne bo nihče več imel razlogov za podporo skrajnostim«.

1 komentar

  1. Tudi Francozi niso več nacija, ki b bila zaupanja vredna.
    V drugem krogu volitev pač niso imeli velike izbire več. Če so se želeli odpovedati Le Penovi, so mislili, da so izbrali manjše zlo. Ampak, menim, da so kupili mačka v žaklju. Macron ni še izdelana, profilirana osebnost, ki naj popelje Francijo v novo, srečnejše obdobje.
    Rezultat kaže na to,da tudi Francija prehaja iz demokracije v anarhijo.
    Pred prvim krogom volitev so imeli na voljo izbrati več kandidatov, med katerimi je bil Macron najslabši,saj je praktično novinec na tako zahtevni politični sceni, na kateri se izbira predsenik Francije, politik, ki ima med evrospkimi državami največ pooblastil, saj je Francija endina Evropska država, kji ima prdsedniški sistem demokracije.
    Če izvzamemo Le Penovo, ki bi zanesljivo prinesla v Franciji politično osvežitev, so bili ob neizkušenemu Macronu drugi kandidati mnogo boljši, ampak so jih novinarji s svojimi aferaškimi triki onemogočili. Sedaj ima Francija svež, novi obraz. Ali nismo na tak način tudi v Sloveniji dobili nekaj podobnega. Slovenija ni veseila, tako kot Francija in je svež obraz pač katastrofa samo za 2 milijona ljudi, med tem, ko Macron ne bo katastrofa le samo za mnogo številčnejše Francoze,ampak kar za Evropo in delno vsaj za farankofonski svet, ki mu še vedno načeljuje Francija.
    Politika je umetnost in obrt hkrati. Macron ni ne eno ne drugo, je le kompromis in kompromisi niso nikoli vrhunski dosežki umetnosti. Kompromisi niso nikoli vrhunski, so le slabi, ali manj slabi. Macron ne more biti drugačen, kot slab, lahko pa je še slabši.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime