Kako so se na evropskih volitvah odrezale posamezne desnosredinske stranke #analiza

Volitve v Evropski parlament so se končale s spremembo razmerja moči med levim in desnim političnim polom glede na evropske volitve leta 2014. Razmerje v poslanskih sedežih je sedaj izenačeno, 4:4, medtem ko so zadnji mandat slovenske članice Evropski ljudski stranki prispevale 5 sedežev. Izgubljeni sedež so pridobili Socialisti.

Pred volitvami je bilo veliko kalkulacij in presojanj, kakšna kombinacija bi bila za desni pol kot celoto najbolj učinkovita in katera od strank bi v kateri od opcij prosperirala in katera trpela. 

V današnjem članku bomo pogledali, kako so se odrezale posamezne stranke desnega pola. V naslednjih člankih pa, ali bi drugačne oblike povezovanja prinesle bloku kot celoti več evroposlanskih mest.

Ob nekoliko višji volilni udeležbi (glede na leto 2014 je tokrat na volitve prišlo slabih 63 tisoč, oziroma 3,8 % več volilnih upravičencev) so tri pomladne stranke, SDS, SLS in NSi skupaj zbrale dobrih 177 tisoč glasov, oziroma okrog 11 tisoč več kot pred petimi leti. Če k temu prištejemo še dobrih 8 tisoč glasov Domovinske lige, je to skupaj 20 tisoč glasov, oziroma slaba tretjina "viška", ki je dvignil volilno udeležbo.

Slednje pomeni, da je levemu polu tokrat uspelo na volitve pripeljati nekaj več novih volivcev in čeprav so se mnogi njihovi glasovi razporedili po strankah, ki so ostale brez evroposlanskih sedežev, se je razmerje vendarle izenačilo na 4:4.

Edina stranka pomladnega trojčka, ki je, glede na prejšnje volitve v Evropski parlament, izboljšala svoj rezultat, je po preferenčnih glasovih sodeč Slovenska ljudska stranka. K skupnemu uspehu liste SDS+SLS je prispevala 24 tisoč glasov, oziroma približno 10 tisoč več kot pred štirimi leti, ko je nastopila skupaj z NSi.

Da sta preostali dve stranki, glede na volitve v letu 2014, izgubljali, se da sklepati tudi iz spodnjega primerjalnega grafa.
Kot vidimo, je SDS leta 2014 s samostojnim nastopom v večini volilnih enot dosegala zelo podobne odstotke kot sedaj združena lista SDS+SLS, v enotah Kranj in LJ-Bežigrad pa je bila skupna lista celo slabša. Razlika njej v prid je očitna predvsem v enotah Novo Mesto in Maribor in prav tukaj sta veliko razliko naredila kandidata SLS, Franc Bogovič in Franc Kangler. Prvi je v svoji domači enoti pridobil 5.143 preferenčnih glasov, Kangler pa v mariborski 4.288, kar je skupno listo v odstotkih pognalo precej navzgor.

Obenem pa NSi kot samostojna lista beleži precej slabše rezultate od skupne liste z SLS iz leta 2014, in to za večjo razliko kot je bil takratni doprinos te liste. Razlika je še najmanjša v volilni enoti LJ-Center, kjer je precej preferenčnih glasov dobil Žiga Turk (a še vedno ne več kot Novakova in Peterle) in volilna enota Ptuj, kjer je, predvsem v prekmurskih okrajih, dominiral Jožef Horvat.

Vse to priča, kako pomembne za volilni rezultat so močne regionalne politične osebnosti.

Kaj pa stranke posamično?

Če oba kandidata SLS izločimo iz skupne liste ter pogledamo število glasov, ki so jih posamezni kandidati prinesli svojim strankam, na ravni celotne Slovenije dobimo naslednje razmerje: SDS 21,4 %, NSi 11,1 % in SLS 5 %.

V absolutnem smislu to pomeni volilno podporo iz spodnjega grafa, kjer je na Y osi število vseh prejetih glasov za posamezno stranko, oziroma njihove kandidate.

V obzir je potrebno vzeti, da so nekatere volilne enote po številu volilnih upravičencev nekoliko večje od drugih ter tudi, da so, predvsem obe ljubljanski in gorenjska, beležile tudi višjo volilno udeležbo (edine tri nad 30 odstotki.)

Kljub vsemu pa lahko vidimo, da v urbanih okrajih osrednje Slovenije NSi postaja relativno močnejša glede na obe preostali stranki, kot to velja za območje celjskega in mariborskega okraja, kjer so izrazito šibki. V enoti Novo Mesto in Maribor pa sta, kot smo že napisali, zelo močni za Slovensko ljudsko stranko.

Bi SDS zmagala tudi s samostojnim nastopom?

Odgovor je pozitiven. Ali bi tudi (ob čisti matematiki, nespremenjenih pogojih oz. neupoštevanju vplivov doprinosa povezovanja ipd.) pridobila enega poslanca, bomo pogledali naslednjič.

Dejstvo pa je, kot kaže spodnji graf, da je svoj rezultat, tako glede na evropske volitve 2014 kot na državnozborske volitve minulo leto, vidno poslabšala.



Slovensko demokratsko stranko tako lahko skrbi predvsem, kaj se z njeno volilno bazo dogaja v enotah LJ-Center (mankjko Logar efekta?), Celje in Maribor (spori v lokalnem odboru, močna kandidatura Franca Kanglerja?). Odkar v SDS ni več Andreja Čuša, je očitno šibkejša tudi volilna enota Ptuj.

Tako bi se porazdelili poslanski sedeži po starostnih skupinah.
(vir: raziskava Politikon-EP, predvolilna anketa 21.-24. maj, izračun na udeležencih - "zagotovo se bom udeležil", podatki so uteženi z dejanskim rezutlatom v nedeljo, n=1.350).#EUvolitve19 pic.twitter.com/5zv1ar37yu

— VALICON (@VALICONGROUP) May 28, 2019

[do_widget id=podcast-playlist-3]