Razmisleki, ki jih odpira minister Hojs s svojim "dovolj je!"

Osnovna foto: Predsedovanje Slovenije Svetu EU, Flickr
Aleš Hojs ima dovolj. Eden izmed bolj prepoznavnih obrazov trenutne ministrske ekipe je ob zadnjih protestih napovedal izterjavo stroškov, ki jih je zaradi varovanja nenapovedanih shodov imela Policija.

Čeprav so mnenja in simpatije do omenjene napovedi (in ministra) deljene, bi vsekakor lahko rekli bravo, končno nekdo zahteva prevzem odgovornosti za nepotrebne stroške, ki ob varovanju enih in istih posameznikov nastajajo.

A kot vedno, hudič je v podrobnostih, in če parafriziramo znamenito izjavo že pokojne političarke (in mame) Zdenke Cerar »ni vsaka svinjarija že tudi kaznivo dejanje«, bi lahko rekli, da pri nas ni vsako pozivanje in organiziranje že tudi organizacija. Pravo je pač čudna zadeva. V slovenskem primeru pa se zdi, da je, od US navzdol, očitno izgubilo kompas. Nastaja vtis, da ni možno obsoditi nikogar več (razen, če sam prizna in si ne premisli), ne vpletenih v kriminalne zgodbe tipa »balkanski bojevnik« niti organizatorjev/pobudnikov vsakotedenskih protestov anticepilcev, protivladnikov, covid zanikovalcev itd., ki se javno kot taki deklarirajo in organizirajo.

Kar pa ne preseneča, saj je US, najvišji organ sodne oblasti, mnenja, da je pravica do zbiranja in izražanja pomembnejša kot varovanje zdravja in življenja ljudi. Torej je v času hude zdravstvene in epidemiološke krize bolj važno izražati svoja mnenja in zahteve kot varovati življenje.

Razumi, kdor more. Če najvišji organ sodne oblasti stoji na stališču, da je izražanje mnenja absolutna in neodtuljiva pravica, pomembnejša od življenja samega, bo najbrž tožbene zahtevke, o katerih govori notranji minister, težko speljati do konca.
Če najvišji organ sodne oblasti stoji na stališču, da je izražanje mnenja absolutna in neodtuljiva pravica, pomembnejša od življenja samega, bo najbrž tožbene zahtevke, o katerih govori notranji minister, težko speljati do konca.

Sodne prakse ni in državno odvetništvo že hoče »trdne« dokaze, nevladne organizacije oz. Pravna mreža za zaščito demokracije že govorijo o zastraševanju, sindikati bodo v en glas verjetno ponudili pravno varstvo vsem, ki bi to, ob t. i. represivnih namenih ministra, potrebovali. In tako vse do US, ki bo, tako kot smo vajeni, razsodilo skladno z dosedanjo doktrino (recimo, da je pogoj PC za zaposlene v državni upravi v neskladju z Ustavo RS).

In kaj naj si misli povprečen državljan, ki to logiko spremlja že leta? Da je z demokracijo v Sloveniji nekaj narobe.Trenutno gledamo nesorazmerno medijsko podprti bolj ali manj nasilne tedenske proteste, ki bijejo sveto vojno proti trenutni vladi in njenim ukrepom ter ji odrekajo legitimnost (kljub temu, da je predsednik vlade lider stranke z relativno zmago na volitvah), štango pa jim drži US. In verjamem, da ima takega shizofrenega stanja minister dovolj. A kaj se dejansko da izterjati ob sodni logiki, ki jo trenutno sodišča prakticirajo?

Ker, ali je normalno, da manjšina ustrahuje in preprečuje normalno življenje večini, da imamo nešteto sindikatov in nevladnih organizacij v nezdravem (incestnem) razmerju z državo, da se še naprej uporabljajo totalitarni simboli, najvišji predstavniki politike pa se klanjajo (najmanj) spornim zgodovinskim osebnostim. Ne, ni normalno. Kako smo torej prišli do sem?

Začnimo z zahtevanjem odgovornosti


Preprosto. Nihče ni za nič odgovoren. In skrajni čas je, da odgovornost končno začnemo zahtevati. Brez izjem. Tudi za škodo, ki jo posamezniki in skupine zaradi svojih prepričanj ali pa zgolj oportunosti povzročajo bolj ali manj tihi večini ostalih državljanov.

Ampak za to spremembo bi bilo potrebno najprej zagotoviti higienično medijsko krajino ter neodvisno in strokovno novinarstvo (ter urednikovanje), vključno z dejansko neodvisnostjo javnih medijev. Šele takrat bi lahko začelo svojo pot očiščevanja in vračanja na strokovne podlage, pod pritiskom dejanskega (ne ustvarjenega) javnega mnenja, tudi sodstvo.
Slovenija nujno potrebuje nazaj normalnost in zdravo pamet. In zavedanje, da se za svoja dejanja učimo prevzemati posledice od vrtca naprej.

Tako pa je bilo veliko priložnosti zamujenih, država je zato v krču, javni mediji pa navijaško favorizirajo zgolj eno opcijo. Kakršnakoli sprememba je sprejeta na nož, stvari so zabetonirane. Tudi s podporo nekritičnih in strankarsko opredeljenih predstavnikov EU in njihovih »in 't Veld« misij.

A ker optimizem velja, dajmo verjeti, da bo ministru tokrat morda uspelo in bodo najbolj izpostavljeni in razdiralni vendarle odgovornost prisiljeni prevzeti. S tem bi prišlo tudi spoznanje, da ima vsako delovanje vendarle svoje posledice in da za napake odgovarjamo. Vsi, brez izjem.

Slovenija nujno potrebuje nazaj normalnost in zdravo pamet. In zavedanje, da se za svoja dejanja učimo prevzemati posledice od vrtca naprej. Da z višino funkcij raste tudi odgovornost, da je za preživetje treba delati in da je denar, preden ga razdelimo, potrebno ustvariti.

In nenazadnje, da je v demokraciji večina tista, ki vlada, manjšina pa tista, ki so ji z ustreznimi zakoni zavarovane pravice in obstoj. Ne obratno. In javna funkcija pomeni, da si tej javnosti odgovoren. Vzvišenosti, ki jo določeni posamezniki in organi izkazujejo tako v Sloveniji kot EU, ne bi smeli tolerirati.

Ker tudi teh tisoč vsak teden v Ljubljani ni vsa Slovenija. Ni večina. In ni prihodnost. Mainstream mediji seveda trdijo drugače, vendar je na nas, da se vprašamo, ali je v teh trditvah in zahtevah dejansko tudi kaj zdrave pameti. Eno je namreč izražanje mnenj in pogovarjanje, drugo pa zahtevanje in fanatično posiljevanje s svojo, edino in absolutno resnico.

Če nam je to jasno, se bomo, najkasneje na volitvah, »aktivirali« tudi sami. Da tiha večina ne ostane (spet) preslišana.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike