Razlika med slovenskim in hrvaškim nogometom: naši se v tujini izgubijo, Hrvati pa napredujejo in zablestijo

Tomaž Kavčič
8
Tomaž Kavčič

Embed from Getty Images
V senci vročice svetovnega nogometnega prvenstva, plameni katere so z juga ogreli tudi Slovence in zgolj počasi pojenjajo, se danes začenja slovensko nogometno državno prvenstvo. 

Na Domovini smo pred dnevi odprli temo razlik med slovenskim in hrvaškim nogometom, ki našim sosedom prinaša takšne uspehe, Slovenci pa se že vse od 2010 mučimo z neuspelimi poskusi uvrstitve na velika tekmovanja.

Hrvaški nogometni talenti se praviloma najprej uveljavijo v domačih nogometnih sredinah in nato kot mlajši člani odidejo v tujino, medtem ko nadarjeni slovenski nogometaši domači klub pogosto zapustijo še pred afirmacijo pri članih, v tujini pa se ponavadi izgubijo, smo zapisali v prvem članku primerjave med slovenskim in hrvaškim nogometom.

Med tistimi, ki Slovenijo zapustijo v članski konkurenci, se jih v tujini uveljavi kakšen več, a še zdaleč ne toliko, kot hrvaških nogometašev.

Glede na to, da so merilo uspešnosti posameznega kluba v državah kot sta Slovenija in Hrvaška tudi vzgoja in prestopi v tujino, smo pripravili primerjalno analizo prestopov v tujino iz slovenskih in hrvaških klubov ter preverili še, kako so se v tujini afirmirali prodani nogometaši. 

Ugotovitve povedo marsikaj: kar prodajo hrvaški klubi, se v večini primerov izkaže kot dobra naložba, neredko tudi za suho zlato, kar pa prodajo slovenski klubi, pa je v veliki večini primerov obsojeno na propad.

Zaslužki slovenskih klubov s prodajami svojih igralcev v tujino niso slabi, a ti se kot po pravilu tam ne izkažejo, nazadujejo in ne uspejo. Statistika prodaj Olimpije, Maribora, Dinama in Hajduka za zadnjih 8 sezon nazorno izkazuje to za Slovenijo porazno sliko.

Klik za povečavo
Povzetek tabele: Razlika je očitna
Od slovenskih klubov je nekaj uspešnih prestopov tako iz Olimpije kot iz Maribora vredno izpostaviti. A dejstvo je, da se je le malokdo v tujini izkazal in nato bodisi navdušil ali prestopil v boljši klub.

Ljubljanski izjemi sta tako izjemni Jan Oblak in novopečeni prvoligaš Miha Zajc, mariborski pa Josip Iličić (Interblock) in Robert Berić. Na najvišjem nivoju sicer igra le Jan Oblak.

Drugače pa je z nogometaši, ki so prestopili v tujino iz hrvaških klubov. Večina prodanih v zadnjih osmih letih je namreč uspela, nadgradilo svojo tržno vrednost in v številnih primerih tudi dobila nov, uspešnejši klub. Mnogi sedaj igrajo v reprezentanci, v svojih klubih pa v prvih postavah. Številni v evropskih ligah že uveljavljeni hrvaški nogometaši na priložnost v reprezentanci še čakajo.

Rezime: nastaja ogromna razlika

Naši talenti torej v tuje klube odhajajo mlajši od hrvaških vrstnikov, ali pa se po prestopu v članski konkurenci v tujini ne uveljavijo. Skozi leta se to pozna v nižjem rejtingu tekmovanja in v vse manj odmevnih prestopov v tujino.

A tudi tisti, ki jih naša največja kluba vendarle uspeta realizirati, so praviloma vse prej kot dobra reklama za slovenski nogomet in tu vzgojene igralce. Kot kaže zgornja tabela, Slovencem po odhodu v tujino običajno ne uspe in ne upravičijo nakupa, kot tudi ne pričakovanj medijev ter navijačev.

Velika večina nato po različnih klubih v Evropi išče svojo priložnost, a potem v večini primerov ne igra pomembne vloge. Nogometaše, ki igrajo kolikor toliko vidno vlogo v eni od petih najmočnejših evropskih lig, lahko preštejemo na prste ene roke.

Prav to pa je tudi največja razlika glede na hrvaške nogometne klube. Tamkajšnji nogometni talenti se praviloma najprej uveljavijo v domači nogometni sredini in nato kot mlajši člani odidejo v tujino, kjer jim kot po pravilu uspe. V naslednjih letih nato na podlagi uspeha prestopijo v še močnejše klube. To pa je potem najboljši garant za uspeh reprezentance.

Slovenskim igralcem manjka precej samozavesti, ki jo hrvaški nedvomno imajo, včasih pa tudi pravilnega odnosa do športa. Obenem pa je ključno vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno, kaj v vzgojno-trenažnem procesu Hrvati delajo drugače, bolje, bolj strokovno in pravilneje od Slovencev.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 8

  1. “kaj v vzgojno-trenažnem procesu Hrvati delajo drugače, bolje, bolj strokovno in pravilneje od Slovencev.”

    Pred sodišče postavljajo tipe kot je Mandarič.

  2. Razlika je v veri. Oni so nori na Boga, naši pa na levico, v glavnem, ker so imeli doma od tega koristi. Moč je samo pri Bogu.

  3. Decembra 19o90 sem bil v Zagrebu na dvodnevnem simpoziju Marketing in kultura. Še v času Jugoslavije so se poenotili, kako bodo nastopili in nastopali v vseh zvrsteh kulture, ko bodo samostojni. Izpostavljali so, da je pomembno, da je njihovo delo, kateregakoli značaja s področja kulture všeč najmanj 90% odjemalcem, za kakovost oziroma izjemnost pa se tako ali tako ne zanima in je ne zmore pokrivati več kot 5-10% odjemalcev. V celoti uresničujejo to vodili na vseh področjih, kar imamo, hote ali nehote moč konzumirati tudi v Sloveniji. Če preidem na šport. Prepričan sem, da so podobno, kot v kulturi storili tudi v športu. Seveda, s to posebnostjo, priznamo ali ne, da so po letu 1995 etnično skoraj očistili državo. Niso “naši”, ampak so “Hrvati”. Za medklic, ali imamo v Sloveniji cesto, imenovano 10-dnevna zmagovalna vojna? Hrvatje imajo na stotine cest, trgov, spomenikov, itn v čast njihovim »osvoboditeljem« in voditeljem. Če stopim še na moje, operativno zastavoslovno področje. Hrvaška zastava plapola, tako kot ji dovoljuje njihov zakon o uporabi simbolov, Slovenska plahuta. Pa ji tega ne dovoljujejo ne ustava, ne zakon, ne nižji zakonski akti. Malo za šalo, malo za res, kako naj se planinci, gorniki vzpnejo na ležeči Triglav, katerega ponuja 80% uporabljenih zastav Slovenije? Dijaki in dijakinje so se vedno krepko nasmehnili, ko sem jim v nizu vodil dr. Bučarja ob 15. obletnici državnega zbora pri OIV Državljanska kultura omenil tudi potenco naroda. Lahko ležeči Triglav nudi želeno potenco igralcem? Konec koncev pa, v naših medijih ni prostora za slovenske športnike vseh starosti – tudi nad tem so se pritoževali slovensko, evropski, svetovno uspešni mladi športniki -, ker so jih preplavile tujerodne milijonarske zvezde, od katerih pa v Sloveniji najbrž nimamo kaj prida. Če so Hrvatje v nogometu “ognjeni”, bi bili mi lahko, po podobi simbolnega Triglava na dresih ….? Sicer pa, ob svetovnem nogometnem prvenstvu v Koreji sem izdal pravilno avtomobilsko nalepko Slovenije SVN-Slovenci Velemojstri Nogometa, po ISO 3166. Pa nas ne vem kdo, še vedno posiljuje s SLovenija Odpisana. Kaj pa, če nam to v nekem uradu dela nekdo, ki je po rodu Slovak ali pa,…? Brez narodno/nacionane potence ni mogoče nič doseći.

  4. Tudi jaz mislim, da je razlika v veri – nogomet ima na Hrvaškem status religije. Tam gredo dečki v druge športe šele potem ko se izkaže, da niso za nogomet, pri nas pa je nogomet le en šport izmed mnogih. Po vseh silnih uspehih, ki jih žanjemo v zadnjih časih v vseh možnih športih (kolesarstvo, košarka, rokomet, odbojka, judo, vse sorte smučanja, hokej..) bo le še bolj tako.

  5. S. J. operativni zastavoslovec
    Vaš komentar lepo pokaže, kaj manka Slovencem, kar Hrvatje imajo. Oni imajo narodni ponos in ljubijo DOMOVINO.

    Državljani Slovenije ( med njimi je na vodilnih mestih precej Srbov), pa Slovenije sploh ne jemljejo, kot svojo DOMOVINO – to je le država v kateri živijo, zato tudi SLOVENSKE ZASTAVE ne obešajo s ponosom. Trudijo se (primer Jankovič), da bi na nek način spet obuduli Jugoslavijo. Ali kraljevino ali republiko -ni vprašanje, saj se Jankovič pojavlja z RDEČO ZVEZDO.
    Brez domoljubja, država deluje razglašeno. Če je državljanom največja vrednota (župan Ljubljane) denar – in ne domoljubje, ni pripravljen sebe žrtvovati v prid DOMOVINE.

    In tako je tudi s ŠPORTNIKI, če jih kupujemo. Oni (če niso Slovenci) se borijo za denar in ne za Slovenijo. Prav zaradi tega Hrvaška dobro premisli koga da v reprezentanco.

  6. Kraševka! Vaši komentarji mojih zapisov mi večkrat omogočajo, da še bolj preciziram moj zapis. Domovina je domovina, država je država. Vsa ljudstva in narodi na svetu imajo svojo domovino, a državo ima le nekaj nad 200 narodov oziroma nacij na svetu. Med njimi tudi Slovenci, ker se ta država imenuje po nas. Države Slovenije ne predstavlja slovenska narodna zastava – tribarvnica, ampak ona z grbom. To pa je zastava države Republike Slovenije. Seveda, ne tako obešena, kot je bila včeraj v Bovcu na nekem kovinskem okvirju in na prečki. SDS ne more postati državotvorna stranka, če noče znati pravilno nameščati državne zastave in drugih ob njej. Vedno opazni Janković, je še najmanjši problem. Vidimo, kaj dela. Po Sloveniji pa dejansko gospodari na stotine mogočnežev drugih narodov in narodnosti nekdanje Jugoslavije in jo smelo izsesava in dela v dobro svojemu izvirnemu okolju: od Gevgelije do Bregane in od Novega Sada do Omiša, kjer je te dni potekal festival ženskih klap. Tudi v prodajalnah polzelskih nogavic, z nekoliko prikrojeni lastovko, že je mogoče srečati Sakibe, itn,. Bo doživela enako usodo kot slovenjegraški Prevent? Če sem že omenil dr. Bučarja in potenco naroda, naj še dodam, da je med okrog 15 vodili, ki opredeljujejo moč naroda in države, navedel tudi, da se vsi radi družijo z bogatimi. Moja izkušnja je sicer bila, da sem bil vedno uspešnejši pri tim. izginjajočem srednjem sloju, v vseh pomenih besede. Le ti so pogosto bolj vredni javne pozornosti in časti, kot bogati. Ne nazadnje, želijo doseči še ved. Ponavadi, pošteno. Nikomur se ni potrebno za nič žrtvovati. Vsak naj ima le cilj zmagovati in doseči temu primerno čast, spoštovanje in večno spominjanje, da je ta in ta Slovenec, lahko pa tudi športnik Slovenije (ne po TVSLO »naš«), dosegel to in ono. Po danskem guruju trženja C.Moellerju pač morajo vsi imeti isti cilj: uspeh in zmaga. Le tega pa z besedičenjem pogosto slovenskim športnikom vzamejo tudi športni poročevalci. Spomnite se, kolikokrat ste lahko v prenosih nogometne tekme, v kateri je igral NK Maribor, v preteklosti slišali priimek Ibrahimi, pa nedavno pri Švicarjih priimke šiptarskih igralcev, kolikokrat pa druge. Tu velja preje zapisano Bučarjevo vedenje o bogastvu. Vsi, prav si pa smo dolžni delati za denar, kaj pa izvajamo prostovoljno, pa je naša osebna odločitev.Takole, prostovoljno, vam na primer razdajam moje znanje, za katerega pa sem v preteklosti moral dati marsikaterega SIT- deset tisočaka in EUR-o stotaka. Torej, uporabljamo zastavo Slovenije, tudi slovensko, pa verjetno le pri nas, obvseh praznikih in velikih uspehih Slovencev. O rdeči zvezdi! Tragikomične so osebe, ki javno uporabljajo simbol neobstoječe ureditve, neobstoječe države in njene ureditve in v svetu nespoštovanega sistema. Tudi tim. zlobne Ruska federacija, Republika Srbija in BiH-Republika Srbska (sinoči je svet med v drugo polovico poti med Banjaluko in Prijedorom prizadela za ščepec šibkejša toča kot Črnomelj z okolico), ki še slavijo pridobitve II. svetovne vojne.

  7. V bistvu je že doma nogometašev Slovencev bore malo, zato jih tudi v tujini ne more biti. Poglejte slovenske klube in njihove trenerje, obvlada jih juga, zato tudi slovenski fantje redko pridejo v njo. Trenerji so iz juge, zato tudi forsirajo naprej mladino, ki so po rodu iz juge. Prav tako na srečo so Slovenci malo bolj modri -da ne vlagajo vso energijo v nogomet od 10 leta dalje, ki v 99 % ne uspe, Oblak je pač izjema. Pravzaprav mi ni jasno kakšen namen ima sploh podpirat klubski nogomet na način kot se ga gredo, to sploh ni slovenski nogomet. resnica je da je slovenski nogomet resnično še samo slovenski v vaški ligi, vse drugo je ččččč….

Komentiraj