Razlika med nemškimi in slovenskimi študenti: v Hamburgu študij jemljejo kot privilegij in ne kot pravico

Tadeja Kreč
3
    Vir: www.uni-hamburg.de

    Do univerze, ki je na Šanghajski lestvici 250-300 mest višje od ljubljanske, sem imela nekakšno strahospoštovanje. A študij na univerzi v Hamburgu vsebinsko ni težji, razen, kolikor ga težjega dela tuji jezik. Je pa v mnogih pogledih drugačen.

    Pri predmetih na faksu študenti sodelujejo, sprašujejo, komentirajo, odgovarjajo, kar je bilo sprva skrajno nenavadno, ker doma tega nihče ne počne. Študenti se zdijo kar nekako nadpovprečno inteligentni, kar je sicer logična posledica dejstva, da ima naša smer (Mediji in znanost komuniciranja) omejitev, ki je zelo blizu tisti za študij medicine. Nasploh mladi študij jemljejo veliko bolj resno kot smo ga jemali s kolegi doma.

    Včasih med uro privlečejo na dan komunikološke teorije, za katere še slišala nisem ali pa profesorju razložijo, da je lahko drugače kot je povedal ali celo, da se moti. S tem ni nič narobe, nihče te ne zatre. Nasprotno; spodbujajo nas, naj dvomimo o tekstih, ki jih beremo, pri pouku moramo sami razvijati kritike. Beremo na veliko. Tiste dolge članke v strokovni nemščini, brez katerih na seminarje ne hodimo. A ne ostanemo pri branju. Moja priprava na pouk obsega še gledanje predavanj na Youtubu, poslušanje podkastov in gledanje (dokumentarnih) filmov.

    Včasih med uro privlečejo na dan komunikološke teorije, za katere še slišala nisem ali pa profesorju razložijo, da je lahko drugače kot je povedal ali celo, da se moti.

    Študij je privilegij, ki prinaša mnoge ugodnosti; od študentskega dela, cenejše hrane v študentskih menzah, nepredstavljivo poceni vsesplošno dostopnih športnih aktivnosti, različnih jezikovnih tečajev, poceni mestni prevoz, študentske popuste marsikje, zastonj potreben računalniški softwear, raznovrstno pomoč in podporo …

    Tega se še toliko bolj zavedajo tujci, ki se z vsega sveta prihajajo učit v severnonemško prestolnico znanosti. Predvsem tisti iz držav, kjer je študij elitiziran in neizmerno drag, težko razumejo, zakaj država študij financira tujcem. So pa hvaležni, da imajo možnost kvalitetnega študija. Nemci lahko na programih z mladimi študirajo tudi kasneje v življenju. Tako z menoj študirajo tudi odrasli do nekje 40. leta in upokojenci.

    Mirno lahko rečem, da je moj program (novinarstvo) v Sloveniji v primerjavi z nemškim enako kvaliteten, študente pa bolj pripravi na delo kot skoraj izključno teoretično znanje v Hamburgu.

    Slovenski študenti s(m)o sicer precej manj samoangažirani, pripravljeni vlagati čas in energijo v študij pa tudi vstopni pogoji so precej nižji. Razlika je tudi v profesorjih. V Nemčiji nas poučujejo do potankosti za svoje področje specializirani strokovnjaki, izjemno pripravljen v študente vnesti vse svoje znanje, če je potrebno tudi v dodatnih terminih izven pouka. So zahtevni, a imajo s študenti manj srečanj kot sem jih bila vajena doma.

    Odnos profesorjev doma je večkrat izjemno vzvišen, nekaterim je delo s študenti v breme, zaradi majhnosti pa morajo pokrivati več strokovnih področij manj podrobno. Hkrati imajo pogosto težavo, ko se jim študenti, ki so že gimnazijo s težavo končali, vlečejo po izpitih  več let.

    Navdušena sem pa še nad eno pomembno podrobnostjo: mladih za razliko od slovenskih niti na družboslovnih smereh niti malo ne skrbi, kako in če sploh bodo našli delo. Ne čudite se, da slovenski možgani bežijo na sever.

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 3

    1. Tudi sam imam izkušnjo študija v tujini. Sicer v ZDA in v Nemčiji. Drugačna pristopa a tudi bistveno drugačna od slovenskega. Razlike so podobne, kot jih je napisala avtorica. Moram pa reči, da je bilo vsaj nekaj mojih profesorjev na zelo dobri poti, da vzpostavijo sistem, ki velja na zahodu. Se jim je poznalo, da so bili na do-izobraževanju v ZDA.
      Osnovna razlika pa je v konkurenčnosti. Pri nas je profesor za celo življenje. V ZDA in tudi Nemčiji pa je konkurenca in nihče ne zagotavlja dosmrtne službe. Druga razlika je bila v ZDA plačljiv študij. Saj ne rečem, da bi to morali uvesti tudi pri nas ampak lahko pa bi vsakemu novemu študentu država priznala recimo kredit za študij, ki bi ga v primeru uspešnega zaključka v normalnem roku tudi potem odpisala. V nasprotnem primeru bi morali kasneje denar vračati za vsak semester, ki so ga izkoristili. Tako bi že na začetku izločili nekaj tistih, ki pridejo na Univerzo samo po koristi, študirajo pa potem če se le da čim dlje.
      Glede služb je pa tako. V ZDA in tudi Nemčiji velja,d a če si uspešno končal v državi priznano Univerzo, potem že 20 let nazaj ni bilo problema glede služb. Če si pa končal recimo v ZDA kakšno državno Univerzo s slabšim rajtingom, si pa temu primerno potem tudi iskal službo.

    2. Nemke in Švedinje Maria Ladenburger odlična študentka medicine jaz zanič študentka ekonomije s samimi šestkami. Toda jaz migrantom ne bi pomagala, če bi me pa kateri ponoči napadel bi on končal v reki ne jaz. Švedinja Alexandra Mezher zgledna katoličanka vsem pomagala. Jaz zanič katoličanka, nikomur ne pomagam in pustila bi, da se medseboj pokoljejo, če se hočejo. Mia 15 iz DM, njeni starši vzeli morilca, k sebi on jim je zaklal hčerko v trgovini. Če bi moji starši domov pripeljali nekoga, ki laže da je star 15 let bi raje sama zažgala svojo hišo, kot živela z njim.
      Elin Krantz podpirala migrante, dokler je eden ni mahnil po glavi in nanjo položil skal. Jaz zagotovo nisem tako nora.

    3. Tako lahko ugotovimo, da Slovenski izobraževalni sistem nudi več znanja kot Nemški. Slovenski otroci so se naučili, da tujcu ne smejo zaupati. Ali imajo v zgodovinskem učbeniku še vedno sliko Čekekule in Andreja Turjaškega na konju? Vse punčke smo si nekako tako predstavljale princa na belem konju.

    Komentiraj