Razkritje Rada Pezdirja: večina slovenskih podjetij in bank je imela podružnice v davčnih oazah

POSLUŠAJ ČLANEK
Slovenska podjetja in nekateri posamezniki iz (nekdanje) Službe državne varnosti imajo ali so imeli črne fonde na računih švicarskih bank in offshore podjetjih po celem svetu, je na podlagi arhivskih dokumentov razkril znani ekonomist mag. Rado Pezdir. 

V oddaji Intervju na TV Slovenija je v pogovoru z Jožetom Možino s pomočjo arhivskega gradiva predstavil konkretni modus operandi skupin, ki so po njegovem "ugrabile to državo"

Dokumenti med drugim pričajo, da se je SDV financirala tudi iz kriminalnih dejanj italijanske mafije v slovenskih igralnicah.

 Vse to se po Pezdirjevem prepričanju ni moglo dogajati brez vednosti takratnega političnega vrha. 

Kljub temu, da je bilo 90 odstotkov arhivskega gradiva SDV ob razpadu Jugoslavije uničenega, je po besedah Rada Pezdirja ostalo dovolj dokumentov, da se naredi lepa rekonstrukcija nekaterih primerov, za katere smo do sedaj mislili, da so urbane legende.

"Prva stvar, ki sem jo videl, ko sem prišel v arhiv Republike Slovenije, je poročilo o tem kako Niko Kavčič leta 1951 v Lihtenštajnu kreira davčno oazo," začenja znani ekonomist, ki se je sedaj usmeril v arhivsko raziskovanje paralelnih ekonomskih struktur.  

Vir: Oddaja Intervju TV Slovenija
Vir: Oddaja Intervju, TV Slovenija


Začelo se je po umiku jugoslovanske vojske iz Trsta junija 1945, ko so tam ostala podjetja pod vodstvom Slovencev, vendar so bila zgolj lupine, brez kapitala.

Kot priča arhivski dokument - odredba tedanjega sekretariata za notranje zadeve Federativne ljudske republike Jugoslavije, so lastništvo, nadzor in upravljanje podjetij v Trstu prenesli na slovensko Službo državne varnosti (SDV).

To podjetniško mrežo je nato po Pezdirjevih ugotovitvah SDV začela uporabljati za pridobivanje deviz in obveščevalno dejavnost, kapital pa so akumulirali s tihotapljenjm cigaret, preprodajo droge in podobno.

Pezdir slednje karikira z arhivskim dokumentom  o tem kako so leta 1946 iz Napolija v Slovenijo uvozili 46 ton semen indijske konoplje, denar za to pa so zbrali s prodajo cigaret preko slovenskih podjetij v Trstu. Navede tudi poročilo ekonomskega oddelka takratne Uprave državne varnosti v katerem Niko Kavčič intenzivno poroča, da je "trg pretihotapljenih cigaret osvojen vse do Ancone." Denar, ki je bil na ta način zbran pa naj bi šel v mrežo tržaških podjetij.

V drugi dokumentirani zgodbi gre za tihotapljenje opija v Jugoslavijo in njegovo potovanje naprej. Da je šlo za stabilno in trajno poslovanje SDV dokazujejo kriminalistični dokumenti izpred padca režima leta 1988, ko so v koprskem pristanišču odkrili preko tono hašiša. "To je kriminalistična policija zapečatila in medtem ko je potekal postopek preverjanja kaj se pravzaprav dogajalo, je SDV robo razpečatila in jo poslala naprej," opisuje Pezdir.

Ves ta denar pa se je po njegovih besedah stekal v podjetja SDV v Italiji in v davčnih oazah, kot je na primer Safti v Trstu. Ostanek tega preko podjetij Proteus SA in Proteus Financ v Luksemburgu in Zurichu živi še danes, saj je leta 1997 ta Saftijev off-shore izplačala Nova ljubljanska banka in ga preimenovala v NLB Interfinance. "To je hčerinsko podjetje Nove ljubljanske banke, ki je dramatično poglobila bančno luknjo, s katero se danes ukvarjamo in jo odplačujemo," opozarja ekonomist.

"Nismo imeli samo vzporedne ekonomije, ampak tudi paralelno bančništvo. In v njem so dominirali tisti, ki so imeli pedigre v SDV."

Vdrli v stanovanje pokojnega Nika Kavčiča in odnesli osebni arhiv

Zanimiva, predvsem pa sporočilna zgodba iz rubrike "črna kronika" prihaja prav te dni. Po poročanju portala topnews.si so neznanci vdrli v stanovanje pokojnega bančnika Nika Kavčiča, enega najvplivnejših ljudi v slovenskem gospodarstvu, bančništvu in obveščevalni dejavnosti v času socialistične Jugoslavije.

Izpraznili so police z arhivom in fascikle, v katerih je bila predstavljena drugačna zgodba o povojni ekonomiji v Jugoslaviji in predvsem v Sloveniji, ki jo sedaj razkriva tudi mag. Rado Pezdir.


Ko so doma gradili komunizem, so se zunaj šli trdi kapitalizem


Po besedah Pezdirja je treba ločiti dve skupine podjetij: tista, ki jih je v Italiji, Nemčiji, Avstriji, Švici, Lihtenštajnu in kasneje na Cipru, v Luksemburgu in Britanskih Deviških otokih SDV nadzorovala neposredno in druga slovenska podjetja, ki so delovala v skladu s politiko SDV.

Med primeri je Pezdir navedel konec osemdesetih ustanovljeno off-shore podjetje Petrola na Cipru Cypet Oils, nakazilo 340 tisoč nemških mark leta 1988 iz Iskre v njeno lihtenštajnsko podružnico, obstoj katere je v Sloveniji praktično nepoznan. Podobno velja tudi za hčerinsko podjetje Ljubljanske banke v isti davčni oazi, ki se ga danes prav tako ne da več najti.

Po prepričanju Rada Pezdirja je predvsem pri omenjenih poslih iz konca osemdesetih šlo za akumulacijo kapitala za tranzicijo, prelivanje tega denarja v tujino pa po njegovem ni dogajalo brez vednosti takratnega partijskega političnega vrha.

"Nenazadnje morate vedeti, da je bil eden zadnjih in vplivnejših šefov SDV Ivan Eržen, ki pa je imel dolgo in zelo prijateljsko zgodovino s tedanjim šefom ZK CKS gospodom Milanom Kučanom. To so zadeve, ki niso šle mimo njega," trdi ekonomist.

Pezdir omenja tudi rekonstruirano in dokazano zgodbo o italijanskem organiziranem kriminalu v slovenskih igralnicah, ki je bila po njegovih ugotovitvah eden od načinov financiranja SDV. V oddaji celotno zgodbo podrobneje pojasni ter razloži tok denarja od italijanske mafije do slovenskih obveščevalcev.



Oddajo intervju z mag. Radom Pezdirjem si lahko ogledate v spletnem arhivu TV Slovenija.
KOMENTAR: Uredništvo
Koliko udbovskega denarja je v davčnih oazah?
Pravilneje bi seveda bilo reči - koliko umazanega in od slovenskih (ter nekdanjih jugoslovanskih) davkoplačevalcev nakradenega denarja je v davčnih oazah, ampak pustimo detajle. Kar je pomembneje, z nedavnimi razkritji preiskovalnih komisij in arhivskih raziskovalcev na dan vse bolj prihaja resnica o paralelni (para)državni strukturi, z jasnimi indici, da obstaja in deluje še danes. Sicer se jo še vedno skušajo prekriti, pričevalce o njej pa relativizirati, diskriminirati in demonizirati, a vse skupaj postaja vse preveč očitno, da bi takšna taktika delovala v nedogled. Svoje je prispevala nedavna Tarča o aferi Irangate, pa tudi Rado Pezdir je človek z renomejem nepodkupljivosti in politične nepristranskosti - navsezadnje v oddaji jasno pove, da je v sumljive posle vpet tudi del desnice, predvsem kar se tiče Zvonov. Če se vrnemo na izhodiščno vprašanje, pred dobrimi tremi leti je v slovenskem parlamentu o tem, koliko denarja smo Slovenci prenesli v davčne oaze, spregovoril ameriški raziskovalec svetovne industrije izogibanja davkom James S. Hanry. Takrat je navedel vrtoglavo številko med 50 in 75 milijard evrov, ob kateri se je večina prizanesljivo nasmehnila, viceguvrer banke Slovenije pa je njegovo navedbo označil za "pretirano". Seveda ob tem ni nihče pomislil ali pa želel javno izreči, da je v Američanove kalkulacije morda zašel tudi denar z računov offshore podjetij (nekdanje) Družbe državne varnosti. Morda bi o tem znali kaj povedati nekateri njeni še živeči člani, denimo nekdanji direktor SDV Janez Zemljarič, če ga ne bi najverjetneje izdajal spomin. Kot spomin izdaja številne banksterje in druge dediče zamegljenih (para)državnih poslov. Izdaja v vseh pomenih te besede.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30