Imeti narodne manjšine je razkošje
POSLUŠAJ ČLANEK
Manjšine so razkošje, ki na nepogrešljiv način bogatijo etnično in kulturno podobo večinskega naroda. Zato je matična država dolžna storiti vse kar je v njeni moči, da zajezi asimilacijo in manjšini omogoči varno preživetje.
V minulih dneh sem spremljal novice in razpravo okrog težav, ki jih sproža odsotnost zapisa slovenskega jezika v koroško deželno ustavo. Predstavniki slovenske vlade in koroških manjšinskih organizacij so se sedaj sešli za skupno mizo in zgleda, da se stvar rešuje v pozitivno smer: slovenščina na Avstrijskem Koroškem ostaja uradni jezik.
Marsikdo bo dejal, da sedaj si lahko oddahnemo in preidemo k drugim, bolj pametnim stvarem. V resnici pa ni tako.
Vedno znova ugotavljam, da je vprašanje težav slovenskih manjšin kot nekakšen trenutni »požar«, ki ga je potrebno gasiti, nihče pa se ne loti reševanja težav sistematično, s protipožarnim sistemom.
Kaj ve povprečen Slovenec o naši manjšini v Italiji, v Avstriji, na Madžarskem ali na Hrvaškem? In kaj o dveh avtohtonih manjšinah v Sloveniji?
Ko razlagam kolegom iz celinskega dela Slovenije, da sem obiskoval italijansko šolo v Izoli in Portorožu, me večinoma pisano gledajo in sprašujejo, če so to italijanske državne ali zasebne šole. Skoraj nihče ne ve, da so šole s slovenskim učnim programom, le da je snov v italijanskem jeziku.
Obiskoval sem osnovno in srednjo šolo z italijanskim učnim jezikom, ki naj bi bila v prvi vrsti namenjena pripadnikom manjšine, in lahko iz prve roke povem, da je »tretma« učencev boljši kot v kakšni zasebni šoli z drago šolnino.
Konkretnih primerov je precej, zato se bom omejil le na nekatere.
Ob koncu 6. in 8. razreda osnovne šole ter ob koncu 4. letnika srednje šole je bil za vse učence organiziran brezplačen teden v najlepših italijanskih mestih (Rim, Benetke, Firence, Alpe...) v odličnih hotelih in restavracijah. Vse plačano.
V 1. in 6. razredu ter v 1. letniku gimnazije smo vsi učenci dobili nov brezplačen slovar italijanskega knjižnega jezika, vsako leto so bili subvencionirani učbeniki in ekskurzije na razstave v Italijo.
Še bi lahko našteval, a za ilustracijo zadostuje to. Naš zamejski pisatelj, Boris Pahor, je nekoč dejal, da če kjerkoli v Istri italijanska šola zaprosi za klavir, ga dobijo še v istem tednu, če pa slovenskim šolam v zamejstvu manjkajo učbeniki, jih pričakujejo celo leto ...
Odnos ki ga ima slovenska država do lastnih manjšin v zamejstvu ali celo do Slovencev v izseljenstvu, je precej žalosten. Verjetno se bomo vsi strinjali, da manjšine terjajo precej sredstev, toda zavedati se moramo, da je to »razkošje« potrebno negovati in krepiti.
Asimilacija z večinskim narodom je vedno velika težava, ki zmanjšuje število pripadnikov manjšine, povzroča izumiranje neprecenljive kulturne in narodne dediščine ter posledično krči slovenski etnični prostor.
Odnos do manjšin je samo eden od pokazateljev odnosa matične države do slovenstva, do slovenskih prepoznavnih znamenj in nenazadnje do lastne istovetnosti.
Podobno kakor pri zgodbi za zaščito geografske oznake vina teran na evropski ravni, tudi tukaj mislim, da bi se morala slovenska vlada, kot tudi celoten slovenski javni prostor, vesti bolj domoljubno in enotno.
V minulih dneh sem spremljal novice in razpravo okrog težav, ki jih sproža odsotnost zapisa slovenskega jezika v koroško deželno ustavo. Predstavniki slovenske vlade in koroških manjšinskih organizacij so se sedaj sešli za skupno mizo in zgleda, da se stvar rešuje v pozitivno smer: slovenščina na Avstrijskem Koroškem ostaja uradni jezik.
Marsikdo bo dejal, da sedaj si lahko oddahnemo in preidemo k drugim, bolj pametnim stvarem. V resnici pa ni tako.
Gasimo požar, ker nimamo protipožarnega sistema
Vedno znova ugotavljam, da je vprašanje težav slovenskih manjšin kot nekakšen trenutni »požar«, ki ga je potrebno gasiti, nihče pa se ne loti reševanja težav sistematično, s protipožarnim sistemom.
Kaj ve povprečen Slovenec o naši manjšini v Italiji, v Avstriji, na Madžarskem ali na Hrvaškem? In kaj o dveh avtohtonih manjšinah v Sloveniji?
Ko razlagam kolegom iz celinskega dela Slovenije, da sem obiskoval italijansko šolo v Izoli in Portorožu, me večinoma pisano gledajo in sprašujejo, če so to italijanske državne ali zasebne šole. Skoraj nihče ne ve, da so šole s slovenskim učnim programom, le da je snov v italijanskem jeziku.
Obiskoval sem osnovno in srednjo šolo z italijanskim učnim jezikom, ki naj bi bila v prvi vrsti namenjena pripadnikom manjšine, in lahko iz prve roke povem, da je »tretma« učencev boljši kot v kakšni zasebni šoli z drago šolnino.
Konkretnih primerov je precej, zato se bom omejil le na nekatere.
Odnos do manjšin je samo eden od pokazateljev odnosa matične države do slovenstva, do slovenskih prepoznavnih znamenj in nenazadnje do lastne istovetnosti.
Privilegiji obiskovanja italijanskih šol v Sloveniji
Ob koncu 6. in 8. razreda osnovne šole ter ob koncu 4. letnika srednje šole je bil za vse učence organiziran brezplačen teden v najlepših italijanskih mestih (Rim, Benetke, Firence, Alpe...) v odličnih hotelih in restavracijah. Vse plačano.
V 1. in 6. razredu ter v 1. letniku gimnazije smo vsi učenci dobili nov brezplačen slovar italijanskega knjižnega jezika, vsako leto so bili subvencionirani učbeniki in ekskurzije na razstave v Italijo.
Še bi lahko našteval, a za ilustracijo zadostuje to. Naš zamejski pisatelj, Boris Pahor, je nekoč dejal, da če kjerkoli v Istri italijanska šola zaprosi za klavir, ga dobijo še v istem tednu, če pa slovenskim šolam v zamejstvu manjkajo učbeniki, jih pričakujejo celo leto ...
Mačehovski odnos
Odnos ki ga ima slovenska država do lastnih manjšin v zamejstvu ali celo do Slovencev v izseljenstvu, je precej žalosten. Verjetno se bomo vsi strinjali, da manjšine terjajo precej sredstev, toda zavedati se moramo, da je to »razkošje« potrebno negovati in krepiti.
Asimilacija z večinskim narodom je vedno velika težava, ki zmanjšuje število pripadnikov manjšine, povzroča izumiranje neprecenljive kulturne in narodne dediščine ter posledično krči slovenski etnični prostor.
Odnos do manjšin je samo eden od pokazateljev odnosa matične države do slovenstva, do slovenskih prepoznavnih znamenj in nenazadnje do lastne istovetnosti.
Podobno kakor pri zgodbi za zaščito geografske oznake vina teran na evropski ravni, tudi tukaj mislim, da bi se morala slovenska vlada, kot tudi celoten slovenski javni prostor, vesti bolj domoljubno in enotno.
Zadnje objave
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Narašča število prihodov nezakonitih migrantov v Slovenijo
17. 4. 2024 ob 12:25
Rekordna ohladitev
17. 4. 2024 ob 9:22
Sredozemsko sodelovanje in migracije
17. 4. 2024 ob 7:21
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Ena lastovka še ne prinese pomladi, sploh če gre v resnici za vrabca
25. 3. 2024 ob 11:00
1 komentar
biljan
Na zemljevidu manjka slovenska narodna skupnost na Hrvaškem. Če ne veste, kje naj bi jo značili, povprašajte slovensko društvo Triglav na Reki in Društvo izgnancev Slovenjije 1941-1945 v Zagrebu. Obe sta zelo delavni.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.