Razumni ljudje in razumni politiki v vsej zgodovini in po vsem palnetu za ljudske in nacionalne praznike izbirajo izključno praznike, ki povezujejo. In nikoli take, ki razdvajajo. Kaj šele dneve, ki povzročajo bolečino in razkol. Že sam izraz »nacionalni praznik« vsakomur pove, da gre za praznik celotne nacije, vseh ljudi.
Spomin na gorje
27. april pa je popolno nasprotje te logike. Pustimo mitologijo in laži, ki jih učitelji v šolah in politiki v medijih širijo o tem dnevu. Pomislimo samo na to, da se polovica naroda ob tem dnevu spomni na vse gorje, ki so ga partizani naredili nad Slovenci. Poskusimo si zamisliti, kako bi se počutili ljudje iz drugega tabora, če bi jim za nacionalni praznik oblast vsilila dan ustanovitve vaških straž.
Ne glede na to, kaj si kdo misli o 27. aprilu, je to datum, ki naorod razdvaja in ne združuje. Ker sprave glede bratomorne vojne, v kateri je umrlo kar 100.000 Slovencev in »samo« 6.000 okupatorjev, še vedno ni, pa to stanje bolj kot beseda razdvajanje označuje beseda razkol. Dneva, ki prinaša razkol, ne moremo imenovati praznik, ampak kvečjemu »razkolnik«.
Zanimivo, kako slovenska levica noče slišati nič o 13. maju 1941. To je bil dejansko dan prvega spopada slovenskega odpora z okupatorjem. Šlo je za organizacijo Tigr, ki je bila dejansko vsenarodna in so bili komunisti v njej samo enakopravni člani.
Pozabljeni 13. maj
Zanimivo, kako slovenska levica noče slišati nič o 13. maju 1941. To je bil dejansko dan prvega spopada slovenskega odpora z okupatorjem. Šlo je za organizacijo Tigr, ki je bila dejansko vsenarodna in so bili komunisti v njej samo enakopravni člani. Zaradi partizanske mitologije, ki skriva kot kača noge dejstvo, da slovenska partija ni nasprotovala okupatorjem, ki so zasedli deželo, saj je Moskva takrat bila v paktu z Berlinom. V boj proti okupatorjem so šli šele julija 1941, ko jim je to po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo ukazal Stalin.
Tega slovenska levičarska elita še danes noče slišati. Tigr je zato še danes v zgodovinskih učbenikih marginaliziran. Primorsko domoljubno društvo Tigr pa se je prilagodilo in podredilo partizanski veteranski organizaciji. Mimogrede, 6. maja bo v Vipavi prvi zbor novega društva Tigr, ki ne bo plesalo po taktih zveze takoimenovanih borcev.
Bahavost in triumfaličnost
Zakaj slovenska levičarska elita vztraja pri dnevu, ki polovici naroda vzbuja vsaj mešane občutke če že ne odpira starih ran? Prvič zaradi bahavosti in triumfaličnosti. Hoče pokazati, kdo je na tem zemlji gospodar. Hoče tudi pokazati, kdo to ni.
Vampirji
Drugič pa zaradi stare in preizkušene partijske taktike. Le-ta vedno svojim nesomišljenikom vsiljuje v usta kletev in v roke orožje. »Če bele garde ne bo ustvaril nasprotnik, jo moramo ustvariti mi,« je rekel in zapisal Edvard Kardelj. Vsiljuje nasilje. Partija namreč vedno zamaguje samo, ko pride do krvi.
Podoobno kot danes islamisti: z vsemi silami hočejo čimbolj razjeziti nasprotnika in ga privesti do tega, da bo prijel za orožje. Skrajni islamisti in komunisti so vampirji, ki brez krvi ne morejo preživeti.
Levičarska elita si zato sploh ne želi, da bi imeli skupen praznik. Nasprotno. Noče ga. Hoče dan, ki razdvaja. Želi si, da bi s praznikom užalili in jezili. To je njih dialektika.
Celoten tekst je podcenjujoč do Slovenk in Slovencev; kaj pa če med nami, Slovenkami in Slovenci ni želje in/ali potrebe po spreminjanju praznikov? Zakaj je govora zgolj o neki “levičarski eliti”? Je kdaj kakšno “neelitistično” civilno-družbeno gibanje predlagalo spremembo praznika, pa da je “levičarska” politika to onemogočila? Zakaj pa desničarska elita ni spremenila praznika med letoma 2004 in 2013, ko so dvakrat sestavljali in vodili vlado? Je potemtakem tudi desničarska elita “kriva” za 27. april?
Stavek “Razumni ljudje in razumni politiki v vsej zgodovini in po vsem palnetu za ljudske in nacionalne praznike izbirajo izključno praznike, ki povezujejo.” lahko napiše zgolj in samo nerazgledan bedak, ki nikoli ni nikamor potoval. ker preprosto ne drži. Po celem svetu spomenike in praznike postavljajo zmagovalci, to je fakt.
Pa še nekaj; ne rabimo sprave – rabimo se nehat obremenjevat in pisat ter objavljat zatravmirane tekste, kot je ta zgoraj. Sprave ne bo, to je fantazma. Ali kot se danes reče med mladimi: “Prebol že!”
Psi kar bevskate, mi v karavani bi radi pa samo naprej, kajti za nami je zgolj zaprašena cesta.
Zanimiv izraz nekega “svetovljana”, ki – kot da ne ve, kaj je totalitarni režim in da je tovrstne režime razvita družba obsodila, kar pa naša očitno ni. Zakaj že? Najbrž zaradi konzervativcev mojega tipa.
In, žal, do takrat nas ne bo sprejela medse tako, da se bo prašna cesta še nadaljevala … Navkljub laježu nas vse tale karavana vodi v … dobro zase in slabo za vse, ki niso pri koritu. Pa še sami smo si krivi, ker to dopuščamo.
Ob osamosvajanju je bila zadeva zelo zapletena. Še po plebiscitu se ni dokončno vedelo ali bo potrebna tudi vzporedna državljanska vojna: Peterle je mislim, da nekje izjavil da so računali tudi s to – najhujšo – možnostjo, ker niso vedeli kako bo odreagiral najbolj trdi del Partije. So pa vedeli, da bo potrebno iti do konca, ker je bil zgodovinski trenutek tak res edinstven (in bi verjetno šli če bi bilo potrebno). Na koncu je v zadnjega pol leta prišlo do narodne “enotnosti”. Baje, da se je v osemdesetih po Titovi smrti jugoslovanska Partija pripravljala na dva realna scenarija od katerih se je eden uresničil: 1) spopad med Srbi in Hrvati in 2) državljanska vojna med Slovenci.
Nevarno je bilo tudi takoj po koncu 10-dnevne vojne, ko ni bilo jasno ali bi del levice kar sprejel neko novo jugoslovansko konfederacijo in ne samostojne Slovenije. Pri nas ni bilo takoj jasno kot na Hrvaškem. Zaradi tega se ni šlo bolj jasno v odstranjevanje posledic ter navlake prejšnjega režima. Peterle je rekel, da so v tistem zgodovinskem trenutku pač na koncu vse podredili zaščiti državnosti ter zato mnoge potrebne vidike osamosvojitve zmanjšali. Hja, državo smo s tem le dobili – tega jim ne more ukrasti nobeden.
Ob sicer pozitivni večpolni usmerjenosti DEMOSA in pomembnem prispevku socialdemokratov in liberalcev pa na žalost tudi konservativni (nominalno katoliški) del ni dobil veliko glasov. To na desnici vedno pozabljamo in o tem se noben ne vpraša. SKD je znotraj DEMOSA zmagala ampak dobila le 13,0% glasov in kmečka SKZ (verjetno vseeno tista druga večinsko katoliška stranka) le 12,6% odstotka. Katoliki so sicer volili tudi SDZ, Zelene, pridruženo Obrtniško stranko. Ob takratnih kao 75% katolikov v Sloveniji, teh samo 15-16% ne štima. Tudi če je bil takraten procent napihnjen in povezan s trenutnim narodnim zanosom in TUDI če je bil že takrat realno bolj med 50-60 se NE poide. Pričakoval bi, da bi SKD pobrala avtomatsko najmanj 30%. Ob vseh strankah izven DEMOSA demokratične stranke sploh niso zmagale – bile na prvem mestu. Kakšni katoliki so to???? Konservativna HDZ je na Hrvaškem zmagala bistveno bolj jasno. Mogoče se čudno sliši ampak ob osamosvajanju nas je politično rešila Hrvaška. Na žalost.
Razkolnik – kakor za koga! Moj pokojni oče je bil partizan in velik rodoljub in na to sem ponosna! Večina Primorcev je bilo rodoljubov, ki so se uprli okupatorju! Verjeli so v svobodo in v lepše življenje! Pokojna mama je v drugi svetovni vojni doživela požar njene rojstne vasi. Nemci so njeno rojstno vas izropali in požgali, ljudi (nobeden ni bil komunist!) izgnali v Nemčijo, v koncentracijska taborišča. Oče je umrl v Dachau.
Kaj se je pa dogajalo vzporedno s tem, medvojni in povojni poboji – za to pa ni opravičila. Zločin je zločin, pa naj ga zagreši kdorkoli: komunisti, partizani, nacisti, domobranci, cerkev, ali kdorkoli že.
Vojna je vojna in nobena vojna ni poštena. V vojni vedno umirajo tudi nedolžni, nič krivi ljudje! Zgodovino pišejo zmagovalci, pa če je komu všeč, ali ne.
Se pa večkrat vprašam, kaj bi se zgodilo, če bi zmagal okupator, če bi zmagali domobranci? Bi bili usmiljeni do nasprotnikov? Ne vem?
Preteklosti ne moremo spremeniti. Žal. Le sprijaznimo se lahko z njo. In živimo naprej. In upamo, da se kaj takega ne bo nikoli več zgodilo. Slovenski narod je že preveč pretrpel.
Zelo lep članek. To ni noben zatravmiran tekst ampak preprosto resnica: Kidriči, Kardelji, Leskoški, Mački-Matije in podobni si spomenikov ne zaslužijo in pika. In zadeve se ne bodo prebolele ampak se sovraštvo ter želja po obračunu prenaša naprej na mlade. Zato, ker je oblast mislila da vse lahko pomete pod preprogo, zato ker je mislila “Kaj nam pa morejo!” Pred letom 1990 so lahko računali na pomoč Beograjskega KOSa in Partije ter JLA, ki je bila stacionirana v državi, sedaj te zaslombe nimajo več, hkrati pa so tudi pritiski iz tujine vedno večji.
Praznujmo raje 13. maj ter vodje slovenskega odpora med četniki (Vladimirja Vauhnika) ter TIGRovci.
Dodajam še povezavo na video prispevek o Krimski jami:
http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174402074
Predsednik DZ RS dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino!
Na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju je najvišji predstavnik oblasti v RS, predsednik DZ RS dr. Milan Brglez potvoril zgodovino. Niti enkrat ni uporabil besede revolucija in državljanska vojna! Zamolčal je revolucijo, ki je sprožila državljansko vojno. Revolucija je potekala med okupacijo in po končani vojni ter povzročila ogromne žrtve naroda. V objavah Inštituta za novejšo zgodovino o prvem popisu žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji berem, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne.
Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
To je večkrat ponovil slovenski javnosti vse do smrti. V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne in na drugi strani napadeni nasprotniki revolucije. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda!
Predsednik dr. Brglez je dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo, kar ni res, saj je v Sloveniji oz. Jugoslaviji po zmagi komunistično vodene NOB nastopila najtrša stalinistična diktatura in represija, podobno kot še v številnih vzhodnih državah, ki so potem trpele pod Stalinovo diktaturo in torturo.
Dr. Milan Brglez javnosti tudi pove, da naj bi bila zmaga nad okupatorjem in seveda potem tudi uveden enopartijski nedemokratičen režim SFRJ temelj osamosvojitve in demokratičnosti Slovenije. Niti enkrat pa ne pove, da so se Slovenci šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo.
Predsednik DZ RS dr. Milan Brglez niti enkrat posebej ne poudari pomena demokracije, kar je bistvo osamosvojitve in svobode ter razvoja, saj je in je bila demokracija edina perspektiva Slovenije!
Franc Mihič
Pri nas na Štajerskem so občani imenovali partizane “skrivače”, ki so v času II. svetovne vojne prebivalstvu prinesli več škode kot koristi.
Zaradi njihovih strahopetnih pobojev Nemcev, so bili žrtve le nedolžni domačini, saj so se Nemci za vsakega ubitega Nemca maščevali deseterokrat. Hkrati pa so bili ti skrivači tudi eksekutorji domačinov, ki so imeli premoženje ali pa so bili vzorni katoliki, nasprostniki komunizma.
Mene kar zmrazi, ko poslušam, kakšno svobodo so nam po II. svetovni vojni priborili ti skrivači. Kljub temu, da so vsi ti skrivači v našem okolju že pomrli, pa njihovi otroci še vedno dobivajo ne zaslužene borčevske penzije. Zato ni čudno, da se borci še vedno množijo in da jih je vedno več.
Naj povem še, da so imeli skrivači po vojni veliko moč. Po njihovih odločitvah so ljudje kar izginjali. Ljudje so šepetali in rekli, da so nekoga odpeljali, ker je nekaj rekel.
Kako naj jaz slavim Osvobodilno fronto in njene skrivače, če so zaradi nje po II svetovni vojni izginjali domačini zato, ker so nekaj rekli ali pa so imeli premoženje.
Tudi jaz sem prepričan, da sprava ni mogoča. Obstaja veliko nezaceljenih ran. Za vladajočo politiko so poboji med in po II. svetovni vojni le drugorazredna tema.
Zanimivo, verjetno je še veliko podobnih Andrejev, ki si zakrivajo oči pred resnico. Razlogi za to so verjetno v koristih, ki jih uživajo v tem sistemu ali pa preprosto v omejenosti opranih možganov. Morda pa ljudje res ne vedo, da je tudi Titov totalitarni režim vreden podobne obsodbe kot vsi iz tistega časa, kar so razvite države tudi storile – naša pa ne. In tudi ne bo, žal, in do takrat nas ne bodo sprejele medse. Bevskanju navkljub bomo skupaj z izvoljeno karavano nadaljevali po zaprašeni cesti: v korist izbrancem in v škodo narodu.
Še Vidmar je za 17 let prekinil praznovanje tega dne. https://www.mladina.si/96788/kdo-bi-si-drznil-ukiniti-dan-of-kot-drzavni-praznik/ “Maribor je edino slovensko mesto, ki ga je obiskal Führer. Tukaj se je ustavil na današnji dan, 26. aprila 1941.” https://maribor24.si/lokalno/foto-na-danasnji-dan-je-maribor-obiskal-hitler-mnogi-so-bili-navduseni