Ranka Ivelja za nedisciplino v šolah krivi učitelje, Marko Juhant jo vabi v razred, da “ne bo delala škode šolstvu”

7
Uredništvo

Novinarka Dnevnika Ranka Ivelja je v nedavni kolumni z naslovom Kdo bo ustavil nasilneža iz 1.c s prstom pokazala na učitelje, ki po njenem ne znajo obvladati agresivnih otrok, jim prisluhniti in jih usmeriti v konstruktivne rešitve, temveč jih raje zatirajo.

“Da novinarka ne bo delala škode v šolstvu kot kakšen bivši minister, predlagam, da se v aprilu nekajkrat usedeva v razrede s prvčki. Da bo dobila sliko iz prve roke,” pa je na njeno pisanje odgovoril eden največjih strokovnjakov za motnje vedenja in osebnosti v Sloveniji, specialni pedagog Marko Juhant. 

Naj si priznamo ali ne, v slovenskih državnih šolah vlada kaos. Politika liberalnih ministrov je iz šole umaknila vzgojo in pristrigla učiteljsko avtoriteto ter z inflacijo pravic zaščitila otroke in njihove starše. Dobro je, da se ti za šolske “uspehe” svojih otrok zanimajo bolj kot kadarkoli poprej, slabo pa, da to v mnogo primerih izkazujejo preko svojih odvetnikov v otrokovo potuho.

Prav o teh problemih so na nekem srečanju sindikalnih zaupnikov Sviza šolski ministrici razlagale učiteljice in si s tem prislužile pozornost Dnevnikove kolumnistke. Ta uvodoma opiše njihove “šolske muke” (kot jih imenuje), nato pa se loti iskanja razlogov, zakaj učiteljicam pri obvladovanju otrok ne uspeva.

Ivelja: Učitelji naj sestopijo s piedestala moralnih pridigarjev

Po njenem so namreč ravno vzgojitelji in učitelji jedro problema.

“Namesto da bi torej učitelji skrajno zares prisluhnili otrokom in poiskali konstruktivne rešitve, ki zadevajo fenomen agresivnosti, jo raje obsojajo in zatirajo. Od šolske oblasti pričakujejo preproste, učinkovite mehanizme, četudi bi vodili le k še večji represiji,” postavlja diagnozo kolumnistka.

Po njenih besedah učitelji “problematičnega vedenja” ne jemljejo kot svojo odgovornost.  “Če bi »problematičnim« otrokom dali pravo priložnost, da jim povedo, kaj se jim dogaja – za to bi morali seveda sestopiti s piedestala moralnih pridigarjev – bi morda lahko ugotovili, da ti s svojim zmerjanjem, brcanjem, pretepanjem … le vpijejo na pomoč.”

“Kaj se torej dogaja?” se v nadaljevanju sprašuje Ivelja in podaja “enega od možnih, nujno nepopolnih odgovorov.”  Kot pravi, je še vedno na delu stara paradigma “vzgojnega” discipliniranja. Dovoljena so le “prava” čustva in “prava” ravnanja. Vsak “izpad” je strogo prepovedan, drugo “nas ne zanima”.

Korak k rešitvi bi po njenem bil, da bi učitelji v “problematičnih učencih” videli vse kaj druga kot le motnjo za šolski mir in red.

Specialni pedagog Marko Juhant: otroci so žrtve neprimerne vzgoje, a nikakor ne ubožci

“Ta šestletnik, ki ga opisuje novinarka, ni tako nedolžno bitje, med drugim je nevaren za vrstnike,” svoj komentar k pisanju Ranke Ivelja začenja specialni pedagog, Marko Juhant.

Problem pa je, da takšnega otroka učiteljica ne sme zgrabiti in s tem obvarovati njega in druge brez rizika, da bo disciplinsko obravnavana ali da starši tožijo njo ali šolo, pravi.

Po njegovem namreč otrok, ki ni vzgojen, je razvajen in mu niso bile postavljene meje, se noče umiriti in sodelovati, potrebuje UKREP, tisti pa, ki ima posebne potrebe in ne zmore, pa potrebuje POMOČ.

In učiteljem manjkajo prav učinkoviti ukrepi ter možnost, da v sodelovanje in spremembe potegnejo starše, četudi to ni najbolj po njihovi volji.

Če so takšni otroci namreč žrtve, so po prepričanju Juhanta “žrtve neprimerne vzgoje, a vsekakor ne taki ubožci, ki jih je treba nositi po rokah, ker so pretrpeli toliko hudega. Niso.”

Juhant opozarja, da otrok v šolo že pride nasilen in da šola ni vzrok nasilnega vedenja, temveč le sprožilec.

“Otroci prvič doživijo trdne meje in tisti, ki niso bili v vrtcu, trčijo v vrstnike. Težko se prilagajajo.”

Drugi del otrok, ki ima posebne potrebe, pa po Juhantovo večinoma še ni strokovno obdelan, ni navodil komisije za usmerjanje in učitelji se znajdejo, kakor se, v očitnem primežu med pomočjo in starši, ki otroka nočejo »zaznamovati« z mnenjem komisije.

Res da so večinoma nasilni dečki, toda kdo jih vzgaja?

Juhant odgovarja tudi na kolumnistkino ugotovitev, da so večinoma nasilni dečki.

“To drži,” pravi. A “vprašajte se, kdo jih, ob politiki dodeljevanja staršem v razpadlih zvezah, vzgaja.” To so pogosto mame, same.  “Mediji vpijete, kje da so moški, država jih pa izključi iz vzgoje. Koliko tisoč fantov živi tako? Če podatka ne poznate, boste presenečeni,” pravi Juhant.

V nadaljevanju navaja še en podatek, ki ga, kot pravi, novinarka očitno nima, ko primerja fante in dekleta – uspeh in ukrepe.

“Šola je prilagojena delovanju dekliških možganov in razmišljanj, slovenska šola je šola za dekleta. Ni vse preprosto primerljivo, ker imajo punce prednost.”

Številni se trudijo, ampak …

Proti koncu svojega pisanja Juhant pravi, da pozna veliko učiteljic in učiteljev, ki jim nikakor ni cilj le šolski mir in red, ki skozi daljše obdobje izkazujejo svojo zavezanost visokim ciljem.

“Pa se tudi ti sprašujejo, kaj se dogaja in kaj bo potrebno, da se situacija z ukrepi spremeni!”

“Upam samo, da za to ne bodo potrebna človeška življenja. Kajti zdravja so že zdavnaj ogrožena, sindikat malo miga, ministrstvo pa nič,” je kritičen strokovnjak.

Zato, da novinarka “ne bo delala škode v šolstvu kot kakšen bivši minister,” predlaga, da
se v aprilu nekajkrat usedeta v razrede s prvčki. Da bo dobila sliko iz prve roke, bosta tiho sedela v kotu in spremljala.

Po njegovem namreč ljudje, ki niso nikoli prevzeli osebne odgovornosti za ves razred otrok, na učiteljice ne morejo kazati s prstom.

Novinarka naj najprej prevzame odgovornost, … “da pogreva staro vodo in uči, kaj naj bi na šolah počeli tisti, ki že delajo več kot samo to … da s pisanjem ustvarja idejo, da na naših šolah se pa ne dela nič, če se pa že, se dela narobe.”

Del problema niso obupani učitelji, ampak ljudje, ki k vzgoji pristopajo z miselnostjo kot Ranka Ivelja

Ranka Ivelja s svojo kolumno v Dnevniku ni del rešitve, ampak del problema. Pravzaprav je njeno pisanje karikatura tega, kar gre pri vzgoji otrok v naši družbi narobe.

Gre za zagovarjanje koncepta permisivne vzgoje brez postavljanja zahtev, meja in avtoritete, ki ga na Zahodu zaradi njegovih negativnih posledic na odraščajoče ljudi množično opuščajo, pri nas pa je še vedno v polnem razmahu.

Slednje je še posebej opazno v državnih šolah, kjer vse bolj obupani učitelji pogosto zgolj še lovijo ravnovesje med vsaj za silo uspešno izvedbo pouka in tem, da se izognejo zapletom v zvezi s prepotrebnim discipliniranjem drznih, neubogljivih in neprikrito nasilnih otrok.

Ivelja ima prav v tem, da slednji potrebujejo pomoč. A začeti bi se morala pri njihovi vzgoji doma, o kateri se je pomembno izobraziti pri strokovnjakih, kot je tudi Marko Juhant, avtor odmevne knjige Varuh otrokovih dolžnosti.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 7

  1. Zelo dober clanek. Se popolnoma strinjam. Otroci, se posebno decki nujno potrebujejo oceta, poleg mame, seveda. Decki in otroci nasploh, ki odrascajo v dobrih odnosih z ocetom, so bolj samozvestni, kot tisti, kjer oce (iz razlicnih vzrokov) ni prisoten pri vzgoji otrok.

  2. Vse skupaj se začne pri starših, še bolj pa pri starih starših. Na primer, policija je oglobila izobraženega soseda, ker je nevzgojeno in kričečo babico glasno opozoril, da napačno ravna z vnukom in, da bosta imela z njim težave starša, zagotovo pa kasneje tudi vrtec in šola. Za svoje vpitje je pridobila priči: pijanko in totalno nevzgojeno žensko. Policija je verjela njim in ne omenjenemu izobražencu. Kmalu se je njegova napoved potrdila, saj mati pogosto prosi 3-letnega sina za to in ono, ampak se on sploh ne odziva in nadaljuje s svojim vpitjem, razgrajanjem, uničevanjem stvari, nasiljem nad sestrico,… Učiteljice in učitelji so dolžni otroke izobraževati in uskladiti vzgojo učencev na dogovorjeno raven. Starši pa so dolžni vzgajati svoje otroke, najmanj do polnoletnosti. Novinarki bi res priporočil, da preživi nekaj ur v razredih po različnih šolah, pa bi potem lažje ocenila, kako težko je delo učiteljice/učitelja. Ne nazadnje, nihče nima pravice krasti možnost pridobivanja znanja drugim učencem v razredu. Tudi tega bi se morali končno zavedati starši in novinarji/uredniki ter drugi, ki so dolžni poskrbeti, da je davkoplačevalski denar dobro naložen že v 1. razredu osnovne šole.

    • Tokrat se verjetno prvič strinjam s komentatorjem ‘biljanom’.
      V devetdesetih so levo usmerjene vlade pod taktirko ministra Gabra ter nekaterih ostalih lobijev (vem da je takrat pri tem kar agitiral določen del medijev, recimo revija Ona) izrinili vzgojo iz izobraževalnega procesa. Izobraževanje so pretvorili v permisivni potek obravnavanja učencev ter dijakov, kar naj bi ustvarilo krasen novi svet “enakosti” že v šoli. Ne spominjam se, da bi gospa novinarka Ivelja kdaj bolj kritično pogledala na to zadevo. Je pa ga. Ivelja mislim, da avtorica oznake “katoliban” in udriha po vsem kar je povezano s Cerkvijo na Slovenskem in slovenstvom. Verjetno jo tudi moti, da so katoliške izobraževalne ustanove bolj ali manj edine v državi, ki poizkušajo rešiti kar se od izobraževanja rešiti da. Če je takšno šolstvo “javno” dobro potem hvala lepa za to. Hudo je, ker bodo zaradi takšne situacije v javnem šolstvu nastradali tudi dobri učitelji in profesorji, ki jih je v javnih šolah nekaj in želijo posredovati nekaj vzgoje naprej mladini, ki jim je zaupana.

  3. Izgleda, da permisivna vzgoja brez čvrsto postavljenih mej in pa virtualnost novodobnih elektronskih igrač delajo iz otrok odvisnike, ki povsem zmedeno dojemajo svet. Če to traja in starši tega ne uspejo v rani mladosti spraviti na normalen tir, bo tak človek še pri 60 letih infantilen razvajen slabič in prazit svojih staršev!
    Šola s svojimi zahtevami po izdelkih narejenih z računalniki že v nižjih razredih samo še stopnjuje to zmedo. Kako v družinah doseči mejo, da se bodo otroci znali izogniti pastem virtualnosti in bodo elektronske pripomočke koristno uporabljali, da se ne bodo počutili od vrstnikov izločeni, starši pa sami sebi kruti zaradi omejevanje škodljivega igranja?
    Menim, da je rešitev v konkretnem delu staršev in otrok, ter bližnjih- tako kot nekoč. Šolska domača naloga ne more in sme biti edini cilj!

  4. V šoli je vedno trikotnik: starši-otroci-šola(učitelji). Ker smo polnoletni samo starši in učitelji, se moramo mi dogovoriti, kako bodo otroci delali. Najslabše kar lahko kot oče naredim je, da vzamem avtoriteto učitelju!

  5. Sam sem prebral članek iz Sobotne priloge Dnevnika, a nisem dobil občutka, da se novinarka spravlja nad učitelje. Po mojem je želela le bolj izpostaviti, da so nasilni otroki večinoma v stiski, ki so posledica težavnih družinskih razmer in zanemarjanja.
    Res je bila Ranka Ivelja v svojih prispevkih večkrat politično pristranska in ob komentiranju cerkvenih zadev nemalo cinična, vendar se je v zadnjem času popravila in je previdnejša. Konec koncev Dnevnik beremo tudi krščanski ljudje, kar je morda celo potrebno, da si uravnotežiš pogled po prebiranju tiska ali drugih vsebin iz “desne” strani, ki se nekaterih tem sploh ne lotevajo ali pa imajo izrazito konzervativno stališče, da je za njih celo Papež preveč socialen in liberalen.
    Ali je avtor tega članka opozoril tudi na stališče g. Juhanta okoli Koroških dečkov, ki ima precej drugačno stališče, kot se je vztrajno pojavljalo na opozicijskih strani:
    https://www.domovina.je/marko-juhant-vnuki-niso-pripomocek-za-terapijo-starih-starsev-2-del/

  6. Samo zamislite se vsi skupaj kaj pomeni vzgoja v šoli in doma?! Rad bi videl vašega šefa oddelka, direktorja,… kako bi reagiral na take uslužbence? Bi ga vaši starši tožili, ker vas je odpustil?? Kako bi se počutili in obnašali ob takem sosedu, ko odraste, ko zavira vaš osebni razvoj in razvoj družbe, ker vleče vso pozornost. No,kaj zdaj?? Takim otrokom je potrebno pokazati kje so meje, kako se obnaša v šoli, na igrišču,… in kdo tu potrebuje pomoč?? Učitelji in inštitucije za preobrazbo takih otrok. Ne želim imeti takega soseda, sodelavca, ker nas večina ima rada urejene razmere za življenje. Za kaj naj se večina prilagaja “slabi” manjšini? Če ti sistem ali okolje ni všeč si poišči drugo okolje, kjer se boš lahko zlil z okolico in zaživel srečno s sebi enakimi.

Komentiraj