Radi bi videli Jezusa

Nekaj Grkov je stopilo k Filipu: »Gospod, radi bi videli Jezusa.«

Na 5. postno nedeljo nam Cerkev daje v premislek tri tematike: papeška nedelja, tiha in ‘radi bi videli Jezusa’.

Papeška nedelja. Morda bo kdo vprašal, po kakšnem ključu je papeška služba v Cerkvi postna tematika? Za nas katoličane papež ni le rimski škof, Petrov naslednik, ampak je v prvi vrsti Kristusov namestnik. Vsi trije navedeni naslovi imajo svojo teološko razsežnost.

Tokrat se vsaj na kratko ustavimo pri naslovu Kristusov namestnik. Poveličani Kristus je kot Bog in človek po Očetovem načrtu Odrešenik vsega stvarstva, človeštva in vsakega človeka. Kot Božji Sin in poveličani vstali Gospod je povsod prisoten, na viden način pa v Evharistiji in v osebi rimskega škofa, ki je Njegov namestnik na zemlji.

Kot Petrov naslednik je vsak papež prvak v živem zboru apostolov, kot je Kristus postavil Petra, da je bil prvak prvega apostolskega zbora. Ta vloga izhaja iz dejstva, da je Petrov naslednik vedno tudi Kristusov namestnik. Zato ima papež v zboru apostolov vedno posebno vlogo kot Kristusov namestnik.

Ko danes govorimo o papežu kot Kristusovem namestniku, vedno govorimo o vstalem in poveličanem Kristusu, torej o Kristusu, ki je naš Odrešenik in trajen predmet naše vere. V luči vere isto velja za vsakega živega papeža, ki je, kot rečeno, Kristusov namestnik.

Zato papeževa oseba, njegova služba, poslanstvo in končno tudi vloga v Cerkvi in človeštvu vedno deluje na vidni, naravni in nevidni, nadnaravni ravni. Za katoličane je papež vedno konkretna oseba, prvak apostolskega zbora, voditelj Cerkve v najbolj popolnem pomenu, pa tudi Kristusov namestnik, ki predstavlja, pooseblja Vstalega Gospoda.

Tiha nedelja je torej namenjena razsvetljenemu opazovanju kaj vse Bog dela v stvarstvu, v družbi, v Cerkvi in kako to delovanje osrečuje vsakega kristjana posameznika, krščansko občestvo katerem kristjan živi in vesoljno Cerkve, ki je skupnost odrešenih.

Tiha nedelja

Ves postni čas je čas zbranosti, poglabljanja, novih spoznanj, vedno bolj popolne zavesti o svojem krščanskem bistvu, je torej čas, ali bi naj to bil, ko kristjan v sebi doživlja močno duhovno dogajanje, lahko bi rekli, svojo skrivnostno rast iz milosti v milost, iz ene stopnje popolnosti v višjo, večjo.

Da bi se tega dogajanja, ki je sad milosti in naših prizadevanj jasno zavedali, si vzamemo čas in zavestno spremljamo to dogajanje. Tiha nedelja je namenjena pozornemu spremljanju duhovnega dogajanja v postnem času na osebni in skupnostni ravni. Obe ravni sta pomembni. Osebna raven zato, da stvarno in v moči Svetega Duha ocenimo vsak svoj odnos do Boga, Kristusa, Cerkve in stvarstva.

Skupna raven pa pomeni skrbno, bistro in v luči razodetja videti, kaj se dogaja v ljudeh, družbi, Cerkvi in ostalih pomembnih ustanovah, in, kako vsak od nas s svojim življenjem na ves ta splet dogajanj vpliva, jih vodi, navdihuje in vnaša evangeljske vrednote ter zavest, da smo vsi odrešeni.

Kaj vzbudimo v sodobnikih?

Tiha nedelja je torej namenjena razsvetljenemu opazovanju kaj vse Bog dela v stvarstvu, v družbi, v Cerkvi in kako to delovanje osrečuje vsakega kristjana posameznika, krščansko občestvo katerem kristjan živi in vesoljno Cerkve, ki je skupnost odrešenih.

Gospod, radi bi videli Jezusa. To željo so apostolu Filipu izrazili Grki, ki so bili blizu veri Judov in se zanimali za judovstvo. Ta tako iskreno in preprosto izražena želja Grkov: »Gospod, radi bi videli Jezusa«, že sama po sebi kaže na najgloblje hrepenenje vsakega človeka, da bi spoznal sebe samega, bistvo človeške narave tudi, ali pa predvsem, v luči lastne vere in vere drugih.

Tako izražena želja Grkov je predpogoj za globlje razumevanje skrivnostnih razsežnosti človeške narave, kot to izražajo naravna in razodeta verstva. Še več, kako verska izkušnja posameznikov, ljudstev, narodov in posameznih verstev rešujejo največje skrivnosti, s katerimi se v življenju sreča vsak človek. Take skrivnosti so: vprašanje zla, greha, trpljenja, smrti, smisla življenja, večno življenje – in, seveda kako narodi in verstva odgovarjajo na ta večna vprašanja. Grki, ki so ob tisti Veliki noči prišli v Jeruzalem, so slišali o novostih, ki jih je sprožilo delovanje in prisotnost Jezusa iz Nazareta v Palestini in Jeruzalemu.

Mi pa se ob tem vprašajmo: »Kaj naše krščansko pričevanje vzbuja v naših sodobnikih, ki Jezusa več ne poznajo, ali komaj kaj slišijo o Njem, in kaj bi bilo dobro storiti, da bi v naših sodobnikih prebudili vsaj približno podobno vprašanje, kot ga je Jezusovo delovanje prebudilo v Grkih, ki so prišli v Jeruzalem na judovsko Veliko noč?«