Quo vadis Evropa?
Preteklo nedeljo (9. maja) smo praznovali dan Evrope. Na ta dan je leta 1950 francoski minister za zunanje zadeve Robert Schuman v svoji deklaraciji predlagal, da bi Francija in Nemčija združili svoji premogovno in železarsko industrijo pod skupno in neodvisno naddržavno oblastjo, iz katere je kasneje nastala Evropska komisija. S tem se je začel proces evropske integracije, ki je Evropo spremenil za vedno. 71 let pozneje se Evropa sooča z novimi izzivi, za katere išče ustrezne rešitve.
Eden od glavnih očitkov Evropski uniji je slaba povezanost evropskih inštitucij z običajnimi evropskimi državljani. Z željo da bi izboljšale sedanje stanje, so letos tri najpomembnejše evropske inštitucije – Komisija, Parlament in Svet – sklicale Konferenco o prihodnosti Evrope, za katero je sicer dal pobudo francoski predsednik Macron. Cilj konference je vzpostaviti prostor za razpravo o prihodnosti Evropske unije, v kateri bi lahko poleg državnikov tudi državljani EU predstavili svoje poglede. Sliši se zanimivo, vendar je na mestu vprašanje, v kakšni meri gre za prazen PR ali pa za resen projekt evropske politične elite.
Poleg evropskih problemov je začetek konference, če gre verjeti nekaterim slovenskim novinarjem, razkril slabe odnose med našim predsednikom vlade Janezom Janšo in znanim belgijskim liberalnim evroposlancem, sicer enim od treh članov izvršnega odbora Konference o prihodnosti Evrope, Guyem Verhofstadtom. Na nedeljski otvoritveni konferenci, ki je potekala v Strasbourgu, sta tako nastopila predsednik vlade Portugalske, ki trenutno predseduje EU, in predsednik Francije, ki bo predsedovala EU v prvi polovici leta 2022. Kljub poskusom slovenske vlade, da bi na otvoritveni konferenci nastopil tudi naš predsednik vlade Janez Janša, naj bi Guy Verhofstadt to preprečil, piše Delo in še nekateri drugi.
Verjetno sta vsaj dva razloga za domnevno dejanje Guya Verhofstadta. Najprej je februarja letos Verhofstadt tvitnil, da Madžarska financira anti-NATO sile v Sloveniji, glede česar sta se na Twitterju oglasila evropska poslanca SDS Tomčeva in Zver, češ da o Sloveniji nima pojma, nekateri pa so se cinično šalili, da Orban očitno financira slovensko Levico.
https://twitter.com/RomanaTomc/status/1227279782674665472?ref_src=twsrc%5Etfw%7Ctwcamp%5Etweetembed%7Ctwterm%5E1227279782674665472%7Ctwgr%5E%7Ctwcon%5Es1_&ref_url=https%3A%2F%2Fwww.domovina.je%2Fnekdanji-vodja-evropskih-liberalcev-nasedel-lazni-novici-da-orban-v-sloveniji-financira-nasprotnike-eu-in-nato%2F
Uvodnemu incidentu je marca sledil besedni dvoboj med slovenskim premierjem in Belgijcem na Twitterju, v katerem sta oba izpadla slabo. Na eni strani se je še enkrat jasno pokazalo, da Verhofstadt ne ve veliko o političnem dogajanju v Sloveniji, po drugi strani pa je Janša zbodel nekdanjega predsednika belgijske vlade, da je Belgija nekoč kolonizirala Kongo, zaradi česar ne more s Slovenijo ravnati kot s svojo nekdanjo kolonijo.
Seveda je pravi vzrok za ta dvoboj izvoz slovenske domače politike v tujino, kjer je Slovenija pretirano prikazana kot slaba članica EU. Na koncu lahko upamo le, da se je predsednik vlade iz te zgodbe naučil, da imajo tudi na prvi pogled nedolžni tviti lahko negativne posledice.
Incident med Janšo in Verhofstadtom prikazuje enega ključnih izzivov današnje Evropske unije. Govorimo seveda o dialogu oz. komunikaciji med drugače mislečimi. Odnosi med različnimi članicami EU so uradno vedno dobri, a ko se Evropska unija pogovarja o svoji prihodnosti, lahko vidimo, da enakopravnost mnenj ni vedno spoštovana.
Dober primer pomanjkanja spoštljivega dialoga smo lahko videli lansko leto, ko so se članice EU pogajale o skupnem zadolževanju za obnovo gospodarstev po pandemiji COVID-19. Najprej smo lahko opazili vidne razlike med stališči evropskega juga in severa in nato še egoizem nekaterih severnih članic. To se je zgodilo še pred neprijetno razpravo o črpanju evropskih sredstev in pravni državi, kjer sta bili javno izpostavljeni Madžarska in Poljska.
Pred kakšnim desetletjem in več se je v Evropi veliko govorilo o demokratičnem deficitu in pomanjkanju legitimnosti skupnih evropskih inštitucij, o čemer danes manj govorimo. Zdi se, da Evropska unija počasi skuša doseči ravnovesje med evropsko in nacionalnimi demokracijami svojih članic, vendar se zdi, da ostaja problem komunikacije. Evropejci so še vedno premalo angažirani v evropski demokraciji. Tako še vedno ne sledijo politiki na evropski ravni, se ne udeležujejo evropskih volitev in ne uporabljajo formalnih kanalov za državljanske zahteve na evropski ravni.
V tej luči bi lahko bila Konferenca o prihodnosti Evrope dobrodošla novost, saj prenaša koncept državljanskih zborov in razprav na evropsko raven. Če bo ta koncept dobro izveden, bomo morda prišli do zanimivih predlogov državljanov, kot smo lahko videli v Franciji. Tam so po krizi rumenih jopičev organizirali podobne državljanske zbore in prišli do konkretnih rezultatov.
Seveda je potrebno potem konkretne predloge državljanov tudi izvesti v praksi, kar se v Franciji še ni zgodilo. Poleg tega se je treba tudi zavedati, da pri potrebi po boljši evropski komunikaciji govorimo tudi o spoštovanju vrednot, ki jih ima vsak posamezen narod, kar pa še ne pomeni, da ima vsak narod pravico početi vse, kar si sam želi. Kljub temu se mora Evropa zavedati, da ostajamo različni, kar nam ne sme preprečiti, da bi delali skupaj.
Kam torej gre Evropa? Evropska unija se bo kljub vsem kritikam še naprej počasi krepila. Lansko leto smo bili priče zgodovinski odločitvi EU, da se prvič skupaj zadolži, kar pomeni, da se bližamo novi situaciji, ko bodo evropske inštitucije iskale lastne vire dohodkov. Brez skrbi, to še ne pomeni, da bomo morali od sedaj plačevati davke neposredno Evropski komisiji, saj večina načrtov novega financiranja izhaja iz predlogov za obdavčenje internetnih velikanov (Google, Facebook, itd.) in sprejetje carin za proizvode z neekološkim izvorom, ki prihajajo iz držav izven EU, največ iz Kitajske.
V določenem času bo s tem novim denarjem EU začela harmonizirati socialno pomoč, torej zdravstvene ali delavne sisteme, in verjetno prej ali slej tudi ustanovitev skupne obrambne sile. Seveda, evropski denar ni edino sredstvo, ki nas bo pripeljalo do večje evropske integracije. Verjetno nas bo na koncu prav pritisk od zunaj (npr. Kitajska, Rusija, Turčija ipd.) prisilil k vedno večjemu skupnemu sodelovanju.
Eden od glavnih očitkov Evropski uniji je slaba povezanost evropskih inštitucij z običajnimi evropskimi državljani. Z željo da bi izboljšale sedanje stanje, so letos tri najpomembnejše evropske inštitucije – Komisija, Parlament in Svet – sklicale Konferenco o prihodnosti Evrope, za katero je sicer dal pobudo francoski predsednik Macron. Cilj konference je vzpostaviti prostor za razpravo o prihodnosti Evropske unije, v kateri bi lahko poleg državnikov tudi državljani EU predstavili svoje poglede. Sliši se zanimivo, vendar je na mestu vprašanje, v kakšni meri gre za prazen PR ali pa za resen projekt evropske politične elite.
Poleg evropskih problemov je začetek konference, če gre verjeti nekaterim slovenskim novinarjem, razkril slabe odnose med našim predsednikom vlade Janezom Janšo in znanim belgijskim liberalnim evroposlancem, sicer enim od treh članov izvršnega odbora Konference o prihodnosti Evrope, Guyem Verhofstadtom. Na nedeljski otvoritveni konferenci, ki je potekala v Strasbourgu, sta tako nastopila predsednik vlade Portugalske, ki trenutno predseduje EU, in predsednik Francije, ki bo predsedovala EU v prvi polovici leta 2022. Kljub poskusom slovenske vlade, da bi na otvoritveni konferenci nastopil tudi naš predsednik vlade Janez Janša, naj bi Guy Verhofstadt to preprečil, piše Delo in še nekateri drugi.
Posnetek komentarja Petra Jermana je na voljo na koncu prispevka.
Verjetno sta vsaj dva razloga za domnevno dejanje Guya Verhofstadta. Najprej je februarja letos Verhofstadt tvitnil, da Madžarska financira anti-NATO sile v Sloveniji, glede česar sta se na Twitterju oglasila evropska poslanca SDS Tomčeva in Zver, češ da o Sloveniji nima pojma, nekateri pa so se cinično šalili, da Orban očitno financira slovensko Levico.
https://twitter.com/RomanaTomc/status/1227279782674665472?ref_src=twsrc%5Etfw%7Ctwcamp%5Etweetembed%7Ctwterm%5E1227279782674665472%7Ctwgr%5E%7Ctwcon%5Es1_&ref_url=https%3A%2F%2Fwww.domovina.je%2Fnekdanji-vodja-evropskih-liberalcev-nasedel-lazni-novici-da-orban-v-sloveniji-financira-nasprotnike-eu-in-nato%2F
Uvodnemu incidentu je marca sledil besedni dvoboj med slovenskim premierjem in Belgijcem na Twitterju, v katerem sta oba izpadla slabo. Na eni strani se je še enkrat jasno pokazalo, da Verhofstadt ne ve veliko o političnem dogajanju v Sloveniji, po drugi strani pa je Janša zbodel nekdanjega predsednika belgijske vlade, da je Belgija nekoč kolonizirala Kongo, zaradi česar ne more s Slovenijo ravnati kot s svojo nekdanjo kolonijo.
Seveda je pravi vzrok za ta dvoboj izvoz slovenske domače politike v tujino, kjer je Slovenija pretirano prikazana kot slaba članica EU. Na koncu lahko upamo le, da se je predsednik vlade iz te zgodbe naučil, da imajo tudi na prvi pogled nedolžni tviti lahko negativne posledice.
Odnosi med različnimi članicami EU so uradno vedno dobri, a ko se Evropska unija pogovarja o svoji prihodnosti, lahko vidimo, da enakopravnost mnenj ni vedno spoštovana.
Problem komunikacije in dialoga
Incident med Janšo in Verhofstadtom prikazuje enega ključnih izzivov današnje Evropske unije. Govorimo seveda o dialogu oz. komunikaciji med drugače mislečimi. Odnosi med različnimi članicami EU so uradno vedno dobri, a ko se Evropska unija pogovarja o svoji prihodnosti, lahko vidimo, da enakopravnost mnenj ni vedno spoštovana.
Dober primer pomanjkanja spoštljivega dialoga smo lahko videli lansko leto, ko so se članice EU pogajale o skupnem zadolževanju za obnovo gospodarstev po pandemiji COVID-19. Najprej smo lahko opazili vidne razlike med stališči evropskega juga in severa in nato še egoizem nekaterih severnih članic. To se je zgodilo še pred neprijetno razpravo o črpanju evropskih sredstev in pravni državi, kjer sta bili javno izpostavljeni Madžarska in Poljska.
Pred kakšnim desetletjem in več se je v Evropi veliko govorilo o demokratičnem deficitu in pomanjkanju legitimnosti skupnih evropskih inštitucij, o čemer danes manj govorimo. Zdi se, da Evropska unija počasi skuša doseči ravnovesje med evropsko in nacionalnimi demokracijami svojih članic, vendar se zdi, da ostaja problem komunikacije. Evropejci so še vedno premalo angažirani v evropski demokraciji. Tako še vedno ne sledijo politiki na evropski ravni, se ne udeležujejo evropskih volitev in ne uporabljajo formalnih kanalov za državljanske zahteve na evropski ravni.
V tej luči bi lahko bila Konferenca o prihodnosti Evrope dobrodošla novost, saj prenaša koncept državljanskih zborov in razprav na evropsko raven. Če bo ta koncept dobro izveden, bomo morda prišli do zanimivih predlogov državljanov, kot smo lahko videli v Franciji. Tam so po krizi rumenih jopičev organizirali podobne državljanske zbore in prišli do konkretnih rezultatov.
Seveda je potrebno potem konkretne predloge državljanov tudi izvesti v praksi, kar se v Franciji še ni zgodilo. Poleg tega se je treba tudi zavedati, da pri potrebi po boljši evropski komunikaciji govorimo tudi o spoštovanju vrednot, ki jih ima vsak posamezen narod, kar pa še ne pomeni, da ima vsak narod pravico početi vse, kar si sam želi. Kljub temu se mora Evropa zavedati, da ostajamo različni, kar nam ne sme preprečiti, da bi delali skupaj.
Evropa se mora zavedati, da ostajamo različni, kar nam ne sme preprečiti, da bi delali skupaj.
V prihodnosti močnejša Evropa
Kam torej gre Evropa? Evropska unija se bo kljub vsem kritikam še naprej počasi krepila. Lansko leto smo bili priče zgodovinski odločitvi EU, da se prvič skupaj zadolži, kar pomeni, da se bližamo novi situaciji, ko bodo evropske inštitucije iskale lastne vire dohodkov. Brez skrbi, to še ne pomeni, da bomo morali od sedaj plačevati davke neposredno Evropski komisiji, saj večina načrtov novega financiranja izhaja iz predlogov za obdavčenje internetnih velikanov (Google, Facebook, itd.) in sprejetje carin za proizvode z neekološkim izvorom, ki prihajajo iz držav izven EU, največ iz Kitajske.
V določenem času bo s tem novim denarjem EU začela harmonizirati socialno pomoč, torej zdravstvene ali delavne sisteme, in verjetno prej ali slej tudi ustanovitev skupne obrambne sile. Seveda, evropski denar ni edino sredstvo, ki nas bo pripeljalo do večje evropske integracije. Verjetno nas bo na koncu prav pritisk od zunaj (npr. Kitajska, Rusija, Turčija ipd.) prisilil k vedno večjemu skupnemu sodelovanju.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
MAR
21
Okronana - Ptuj
19:00 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Vroča tema o razmerah v Katoliški cerkvi: Kje je 1.480.156 katoličanov?
13. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
13 komentarjev
vengust
Druga polovica članka zagovarja tezo prehoda EU v federalizem, to pa avtomatično pomeni izgubo suverenosti nacionalnih držav. Le malo je držav, ki bi to smer razvoja podprlo. Že v samem nastanku EU je De Gaulle tako zamisel kategorično zavrnil z rekom "Ne moreš narediti omete iz trdo kuhanih jajc". Da je reševanje Covid krize preko EU in ne preko centralne banke težnja k federalizmu je dejstvo. A vsak korak v federalizem bo povzročil stopnjevanje konfliktov znotraj EU.
Jože Kržič
Spoštovani Peter Jerman, vseeno me zanima, kaj je za vas tako čislana in večkrat omenjena "evropska raven".
Kraševka
Dobro vprašanje. Kot jaz od daleč gledam, se mi zdi, da se "evropska raven" niža. Tudi Francosko-Nemški "vlak", ni več tisto, kar je bil pred 30 leti. Vsekakor primankuje TREZNOSTI in volje, da bi tihotapcem migrantov rekli STOP. Človekoljubje bi pokazali, če bi državam, iz katerih ljudje bežijo - pomagali v njihovih izvornih domovinah, kamor bi tudi Evropejci pomagali s hrano, denarjem in UČENJEM gospodarjenja. Danes, zaradi napačne odločitve - Evropo le obremenjujejo, tako gospodarsko, kot tudi z VARNOSTNIM TVEGANJEM. Tudi Fajonova, ljubiteljica migrantov, se je pred leti v Bruslju - "tiščala pod pisalno mizo", ko je bil na ulici TERORISTIČNI NAPAD. In to v samem srcu Evrope. Namesto, razpravljanja o KVOTAH, naj raje delajo načrt, kako gospodarsko in KULTURNO - okrepiti države Zahodne Azije in Afrike. Tudi Združeni narodi, so dolžni delati na temu in ne probleme izvažati v Evropo.
lavrict
Igor delaš s tistim,kar imaš. Če bi imeli samo levico, bi še danes namesto v Bruselj leteli v Beograd na sednicu saveznog izvršnog veča i plenum ckzkj. Ker imamo tudi desnico,se lahko s kom skremenčkamo,ampak v Bruslju kot suverena,demokratična država.
IgorP
Martin Lavrič Ko si enkrat v EU nisi več "suverena" država, demokratična pa še vedno! In Janez svoje kvazi demokracije ne bo učil EU-ja!
Jože Kržič
O, veliko jih lahko še nauči in verjetno se bo kaj tudi prijelo, ne tako kot pri tebi, kjer je vsak poduk zaman.
IgorP
V času kremenčkov Evrope še ni bilo! S pametjo iz kamene dobe je res nemogoče dohajati moderno Evropo!
kdorkoli
Tale "modernost" Evrope že močno diši po kameni dobi, kateri je vsak dan bliže. Kako naj drugače razumemo dejstvo, da njeni visoki predstavniki nimajo pojma, kaj se dejansko dogaja recimo na Poljskem Madžarskem ali v Sloveniji, temveč lahkoverno in lahkomiselno nasedajo lažnivim in lopovskim zgagam. Nekaterim eminencam v Evropi komunikacije očitno preveč šumijo", za ogled problematike od blizu pa ni volje. Iz take evropske "modernosti" se ne more izcimiti prav nič dobrega, ampak samo nove cepitve po poldnevnikih in vzporednikih ter nove, vedno globlje kregarije.
IgorP
slehernik Kaj se pa takega dogaja na Poljskem in Madžarskem pa tudi v Sloveniji?
MEFISTO
Igor, kaj se pa dogaja? S kokodajsanjem nam zaupaj!
Kraševka
Slehernik, dobro ste povedali. To so res problemi Evrope.
Teodor
Prihaja do balkanizacije Evrope, kjer so mnenja močnih vedno slišana, mnenja šibkih pa ne. Posledično prihaja do nepremostljivih razhajanj. Enotnost Evropa lahko doseže le tako, kot so to delali parija in jugo generali, se pravi s silo.
MEFISTO
Evropi slabo kaže.
Pomislite, kaj Slovenija pošilja v evropski parlament in za komisarje.
Razen redkih izjem najslabše od najslabšega. Joveva naprimer menda še vedno išče Brusel po Švedski.
Ne slepite se, da so druge države bolj izbirčne.
Tudi predsednica evropske komisije trpi za slabim ugledom v Nemčiji.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.