Potem ko se je Putinu načrt izjalovil, se je tudi naša tranzicijska elita obrnila po vetru

V Ukrajini je v ospredju mnogo vprašanj. To je sicer normalno pri vseh vojnah. Vendar so tokrat vprašanja bolj razumljiva, ker se nahajamo v nekem »prostoru« z vsaj eno zelo jasno mejo na bližnjem obzorju, in sicer pri uporabi kemičnega in biološkega orožja ter morda celo jedrskega. Če ne bi bilo tega končnega vprašanja, bi bil ves razvoj vojnih dogodkov klasičen. Pa ni …! Vojna je vsaj v nekaterih območjih že postala totalna. Koliko manjka do uporabe totalnega orožja?

V vsaki vojni je glavni namen pri nasprotniku zlomiti voljo do odpora. Do tega »zloma« se bo vojna, z vsemi grozotami, nadaljevala. Ves potek in vsa vojna dejanja imajo namen sporočiti nasprotniku in mu »pognati v kosti« temeljni strah in prepričanje, da nima šans in da je že danes vojno izgubil. Časovno dolžino vojne običajno definira branilec, ki napadalcu daje vedeti, in ta v nekem trenutku uvidi, da na noben način ne more doseči namenov svojega napada.

Hitrih premikov in definicij v vojni v Ukrajini verjetno v kratkem še ne bo. Vse kaže, da lahko nastopi vojna medsebojne utrujenosti ali blokade. Obe strani bosta poskušali preboje, da bi se lahko rešili iz nje. Ukrajina je kljub temu, da je šibkejša stran, na boljšem, ker je na svojem ozemlju, njen cilj je jasen in omejen (obraniti svoje ozemlje), ima pomoč v orožju od EU in Nata, pa medijsko, politično in moralno zaslombo skoraj celega sveta. Poleg tega še ni uporabila vseh obrambnih sredstev in taktik.

Na njeni strani je kot pozitivno dejstvo tudi, da nima alternative. Bojuje se za vse ali nič. Če jo ugonobi agresor, nazaduje v svoji zgodovini vsaj za dvoje ali troje stoletij. Tudi diplomatsko Ukrajina nima izhoda, kajti noben Ukrajinec ne bo podpisal odstopa Donecka, Luganska in Krima Rusiji. Zato mora Ukrajina v obrambi iti do konca, in bo šla.

Nasprotno je pa Putin osamljen in ima vedno manj manevrskega prostora. Imel je nek prvotni načrt, ki se mu je izjalovil. Sedaj mora menjavati konja sredi deroče reke. Verjetno bo drvel naprej, saj ni misliti, da se bo kar tako podal. Vojaški neuspeh je pa tudi blamaža pred vsem svetom, pred katerim se je junačil celo z novim in edinstvenim orožjem, ki naj bi ga Rusija imela. Tudi če bi bilo tako, je bilo že organizacijsko in logistično izkazanih toliko napak, da bi potreboval mnogokaj, da bi ta vtis popravil. Ukrajina je začela izvajati že protinapade in Ruse izganjati iz osvojenih mest.

V zadnjih dnevih in urah je Putin z nemočjo začel opusčati severozahod Ukrajine, predvsem okolico Kijeva, in se koncentrirati na jugovzhodu, pri Donbasu, Mariupolju in Odesi. Pred dvema tednoma so iz Japonske prišle vesti o velikem konvoju 14 transportnih ladij, ki so, domnevno iz Vladivostoka, plule tam mimo daleč naokoli proti Črnemu morju, da okrepijo napad na Odeso. A spremenjen fokus ruskih napadov bo koristil tudi ukrajinskim silam, ki se bodo s severne fronte lahko po lastnem ozemlju relativno hitro preusmerile in okrepile obrambo svojega jugovzhoda.

Naši »tranzicijski razumniki« in stranke so bili ob Putinovi agresiji vrženi s tečajev.

Putinova glavna težava pa ni toliko bojevanje z dokaj uspešnim ukrajinskim odporom, temveč notranja fronta, ki se je že začela krhati. V takih primerih vedno nekje nekaj poči. Izhodov nima veliko. Trenutna pogajanja so bolj blef. Diplomatska pot v tem trenutku za Putina ni najbolj priporočljiva, saj se pogaja po vsaj relativnem vojaškem neuspehu, kar pomeni izhodno šibkost. Gospodarske sankcije bodo Rusijo in prebivalce krepko prizadele. Res bodo prizadele tudi Zahod, ki ne bo več kupoval ruskega zemeljskega plina, toda ima več možnosti za iskanje alternativ kot Putin.

Če je agresor njihov prijatelj Putin, če tega niso pričakovali in jim sedaj, v času predvolilne kampanje, to gre zelo v nos, mi je zelo žal, a dejstva so taka, kot so, in so vsem znana.

Nekateri se sprašujejo o vlogi Kitajske. Ta vedno razmišlja tipično vzhodnjaško. Zahodnjaki imamo vedno zelo racionalne navadno dualne alternative, v tem primeru nujno »za« Putina ali »proti«. Kitajska miselnost ima pa med »da« ali «ne« vedno »vmesne različice«, ki ne spadajo nujno v ta ali oni »predalček«. Putinovo šibkost je pa seveda zaznala tudi Kitajska. Ne izplača se mu prevelika navezanost nanjo, ki neprestano, skozi Mongolijo, meri na prazno Sibirijo.

Pa še nekaj za našo notranjo in sedanjo uporabo. Naši »tranzicijski razumniki« in stranke so bili ob Putinovi agresiji vrženi iz tečajev. Takoj prve dni so bili oprezni. Ko so se pa tudi oni zmotili (ne samo Putin) in agresija ni bila tridnevni sprehod, so obrnili plašč po vetru. Očitno niso mogli braniti nečesa nebranljivega. Zmedeni so in hitijo z rokohitrstvom, da se postavijo »na pravo stran«. Obsojajo Putina, a istočasno takoj za tem vse grdobije ZDA v zadnjem stoletju, kot da tega še nikoli nihče ni storil že prej (Latinska Amerika, Vietnam, Irak, in še marsikaj).

Bodimo resni. Če je agresor njihov prijatelj Putin, če tega niso pričakovali in jim sedaj, v času predvolilne kampanje, to gre zelo v nos, mi je zelo žal, a dejstva so taka, kot so, in so vsem znana. Pa še vsiljeno razpravljanje o tem, če so Ukrajinci res samostojen narod, od kod izhajajo, če Rusi, če Malorusi, je samo zavajanje. Ukrajina je samostojna država z večstoletno zgodovino in kulturo, ter članica OZN. Ob tem ne morejo nič.