Putin pred volitvami razkazuje mišice doma in v tujini. Tudi v Sloveniji?

Primož Veselič
5

Embed from Getty Images

Zadnje tedne smo lahko opazovali celo plejado dogodkov v povezavi z Rusijo. Najprej je 1. marca Vladimir Putin – ki se mu v nedeljo z okoli 80-% podporo obeta četrta izvolitev na položaj predsednika – v moskovskem muzeju imel veličasten letni nagovor ljudstvu o vseh svojih domačih načrtih ter obsegu ruske konvencionalne in jedrske oborožitve oz. sistemov, ki jih naj ne bi imel nihče drug.

Potem je 5. marca iz angleškega mesteca Salisbury prišla novica o zastrupitvi nekdanjega ruskega (dvojnega) vohuna, ki je pred leti izdajal informacije Britancem, Sergeja Skripala, s sredstvom kemičnega bojevanja. To niti ne bi bila tako udarna novica, če dejanje ne bi bilo izvedeno posebej brezobzirno – v bolnišnici se je poleg Skripala in hčerke moralo zdraviti kar 35 britanskih državljanov, en policist pa je še vedno v kritičnem stanju.

Vzporedno s tem smo lahko, kot že vrsto let (zadnjih nekaj pod zunanjim ministrom Erjavcem pa še posebej) spremljali večje ali manjše slovenske simpatije do Rusije. Na družbenih omrežjih in forumih smo tega sicer že vajeni; v oči bolj padejo določeni članki v večjih medijih, npr. kar naslovni članek Dela 2. marca, v katerem novinar Boris Čibej povzame Putinov govor nekako tako navdušeno, kot bi ga verjetno ruska državna televizija.

Postkomunistična Rusija in Boris Jelcin

Da sta Rusija in Zahod v zaostrenih odnosih oz. v t. i. hibridni vojni, seveda ni nič novega; to je dejstvo od ukrajinske krize dalje. A v dneh, ko se bližajo volitve, na katerih bo Putin brez resnega dvoma že četrtič izvoljen za predsednika, se je vredno vprašati, kako je v zadnjih 18 letih prišlo do te situacije oz. ali bi ta odnos lahko bil boljši.

Kot da smo namreč oboji nekako pozabili, da se je hladna vojna z razpadom vzhodnega, socialističnega bloka končala pred 27 leti. V vojni ideologij in družbenih/gospodarskih sistemov sta seveda slavila Zahod in kapitalizem (morda pa pro-ruskim komentatorjem na slovenskih forumih to ni ravno pogodu?), kar je za posledico imelo tudi preobrazbo Rusije v kapitalistično ter – kolikor toliko – demokratično državo.

Tako je 1991. z elegantno zamenjavo M. Gorbačova na oblast prišel Boris Jelcin, ki je uvidel zgornje dejstvo ter začel mučen proces tranzicije. Izkazalo se je, da bo “tranzicija na ruski način” še posebej kruta – privatizacija ogromnega državnega premoženja in dostopa do naravnih bogastev je za sabo pustila peščico neverjetno bogatih oligarhov ter stagnacijo ali poslabšanje socialnega položaja večine drugih.

O ekonomskih vzrokih, ki so v 90. privedli do tega, verjetno nimamo ravno časa razpravljati, dejstvo pa je, da bi gospodarsko politiko Jelcinove dobe zelo težko označili ravno za uspešno (omenimo samo hiperinflacijo rublja in vrste za kruh). Je pa na drugi strani Jelcin kljub vsemu peljal drugačen odnos Rusija-Zahod kot Putin oz. se ni ravno spogledoval s hladnovojnimi razmerji sil; prav tako ni imel tako dolgoživih političnih ambicij.

Vladimir Putin razume, da večina Rusov iz različnih vzrokov bodisi potrebuje bodisi ima rada “trdo roko”, da človekove pravice in pluralnost političnega delovanja v Rusiji niso posebne vrednote, da pa je izjemno pomemben nacionalni ponos.

Putinova Rusija in krepitev nacionalne identitete

Kakorkoli, na silvestrovo 1999 je Jelcin vodenje države predal v roke javnosti tedaj precej neznanemu Putinu, ki je naslednje leto tudi zmagal na volitvah. Ali so tedanji arhitekti predaje vodstva države mlademu bivšemu agentu KGB pričakovali takšno utrditev na oblasti oz. to, da bo 18 let kasneje Vladimir Putin takšen alfa in omega Rusije, je verjetno zanimivo vprašanje.

Dejstvo pa je, da ima danes svet v Rusiji opravka z izjemno spretnim politikom, ki neverjetno dobro razume svojo državo in svoje ljudi. Razume, da večina Rusov iz različnih vzrokov bodisi potrebuje bodisi ima rada “trdo roko”, da človekove pravice in pluralnost političnega delovanja v Rusiji niso posebne vrednote, da pa je izjemno pomemben nacionalni ponos.

Tega je Putin po letih gospodarskega kaosa Jelcinove dobe Rusom prav gotovo vrnil, pa če je država vojaško dejansko enakovredna Natu ali pa ne. Enostavno mu je treba priznati, da je v deželi, ki ji je demokracija bolj tuja kot ne, vzpostavil red in stabilnost, to pa je verjetno tudi glavni razlog, da bo (demokratično!) izvoljen že četrtič.

Rusija in Slovenci

Kot rečeno, pa lahko ob vseh dogajanjih v zvezi z Rusijo v slovenski javni sferi opazimo precej pro-ruskih stališč in dejanj. Vsak ima seveda pravico do svojega mnenja in dejstvo je, da ima tudi Zahod pri sodobni geopolitiki kar nekaj “masla na glavi” oz. se včasih obnaša dvolično, a drugo je, če se uradna diplomacija države članice EU in Nata tako izrazito spogleduje z Rusijo.

V zadnjih dneh bi natančen opazovalec lahko morda rekel tudi, da je bilo medijsko pokrivanje mednarodnega škandala z zastrupitvijo Skripala v Sloveniji slabo. V sredo je resda odjeknila “bomba” o Cerarjevem odstopu, a o zastrupitvi se govori že skoraj dva tedna, na začetku tega pa je v Evropi novica dobila velike razsežnosti z izgonom ruskih diplomatov, skupno izjavo voditeljev največjih evropskih držav ter Trumpovim izrazom podpore.

Kakorkoli, dejstvo je, da je Sloveniji dobršen del javnosti a priori na ruski strani takšnih ali drugačnih političnih dogodkov. To je – na žalost – verjetno spet posledica slovenske ideološke razdeljenosti oz. tega, da mnogi na slovenski levici – predvsem dediči političnih struktur prejšnjega režima – v Rusiji še vedno vidijo simbol kljubovanja “kapitalističnemu imperializmu”. To zopet izkorišča tudi Putin – spomnimo se samo odlikovanja Zorana Jankovića in Anje Kopač Mrak.

Kot rečeno, vsak ima seveda pravico do svojega mnenja. Zelo naivno pa bi bilo pričakovati, da takšna zunanja politika, kot jo (je) zadnja leta vodi(l) Karl Erjavec, ne bo imela posledic pri naših zahodnih zaveznikih – vprašanje arbitraže je pač najboljši primer tega.

5 KOMENTARJI

  1. ” Enostavno mu je treba priznati, da je v deželi, ki ji je demokracija bolj tuja, vzpostavil red in stabilnost, to pa je verjetno tudi glavni razlog, da bo (demokratično!) izvoljen že četrtič.”

    Gospod Primož,
    to ste pa zelo dobro povedali.
    🙂

  2. Putin je branil Sirske kristjane pred IS, medtem, ko je Barack Hussein Obama oborožil IS. Ruska pravoslavna krščanska cerkev ima s Putinom izjemno dobre odnose. Putin daje kristjane na prvo mesto, muslimane pa na drugo mesto. Medtem, ko papež in Obama dajeta muslimane na prvo mesto, na drugo ateiste in na zadnje kristjane. Za muslimana Baracka Husseina Obamo bi še razumela in ga ne obsojala, ker Obama je tako ali tako musliman. Sicer bolj sekularen, ker pustih hčerkam žurat, pa vseeno musliman.

  3. “Kot da smo namreč oboji nekako pozabili, da se je hladna vojna z razpadom vzhodnega, socialističnega bloka končala pred 27 leti. V vojni ideologij in družbenih/gospodarskih sistemov sta seveda slavila Zahod in kapitalizem (morda pa pro-ruskim komentatorjem na slovenskih forumih to ni ravno pogodu?), kar je za posledico imelo tudi preobrazbo Rusije v kapitalistično ter – kolikor toliko – demokratično državo.”

    Če se je hladna vojna končala, zakaj potem NATO še obstaja?

    “Kakorkoli, dejstvo je, da je Sloveniji dobršen del javnosti a priori na ruski strani takšnih ali drugačnih kriznih dogodkov.”

    Podcenjevanje ljudi. Morda pa javnost presoja bolje in vidi preko tega, kar servirate dominantni mediji?

    In ja še glede zastrupitve dvojnega agenta: Putin je to naredil točno pred svojimi volitvami, tako kot je 13 ruskih trolov prepričalo Hillary, da ni imela kampanje npr. v Wisconsinu in je sramotno izgubila volitve. PRavljice za male otroke.

  4. Rusi imajo gensko spremenjene možgane,ki ne morejo dojeti kaj je to demokracija.Podobno je tudi pri nas.Žal je dolgoletno komunistično ustrahovanje in pranje možganov pustilo trajne posledice.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime