Pust in post - vzamete oboje ali zgolj to, kar vam je všeč in dopadljivo?

Če ne bi bilo pri hiši vnukov, sploh ne bi opazila, da bo gospod Pust vsak čas prišel v vas. Priznam, nikoli mi ni kaj prida pomenil. Ko smo bili otroci, smo si včasih nataknili stare pruštofe in doma narejene maske iz papirja, ter odhiteli od hiše do hiše v upanju, da nam bo kdo od tistih, ki se bo prikazal na vratih, stisnil v dlan kakšnega kovača ali dva. To se je redkokdaj zgodilo, saj ljudje niso imeli niti zase, kaj šele za otroške šeme.

Spominjam se pa, da so se starejši na drugačen, predvsem pa na bolj živahen in radoživ način spustili z vajeti na pustni torek. Takrat jih je zapustila pamet, saj se je v Partizanu v Gorenji vasi rajalo in norelo vse noč, zarana pa so kar s pustne zabave odšli na šiht, kjer se je potem bolj počivalo kot delalo. Pa tega nihče ni vzel za mar. Pust je bil edini dan v letu, ko so se direktorji, mojstri in oddelkovodje pod maskami obnašali enako kot navadna delavska raja.

V času, ko so odraščali moji štirje otroci - vsaj tako se mi zdi- je bilo že drugače. Pustno rajanje med odraslimi je bolj kot ne vodenelo. Torkovo pustno celonočno veselico so zaradi na pol prazne dvorane kmalu opustili. Ni bilo več časa za takšne šlevarije, pa tudi šefi niso bili ravno veseli, če je po fabriki več dni zapored smrdelo po alkoholu.

Naši malčki so se oblekli v gusarje, indijance, kavbojce, gasilce, policaje, rdeče kapice. Pustna oblačila so se podedovala med otroki toliko časa, dokler niso bila povsem scefrana in so pristala v smetnjaku.

Pust je bil edini dan v letu, ko so se direktorji, mojstri in oddelkovodje pod maskami obnašali enako kot navadna delavska raja.

Ni več časa za pusta

Danes je drugače. V našem kraju letos ne bo pustne povorke, ker organizatorji niso dobili vseh dovoljenj. A otroci kljub temu ne bodo prikrajšani za zabavo. Na kavi sem pokramljala z drugimi babicami. ''Ta mladi tako in tako nimajo časa. Če ne bi bilo naju, z možem, ne bi bilo nikogar, ki bi vnuke oblekel v maškare,'' je rekla prva. ''Kdo pa potem kupuje tiste seksi kostume, ki jih je v trgovinah in v reklamah na televiziji polno, če odrasli za pusta nimamo več časa?'' se je oglasila druga.

Odgovora nismo dobile, ali pa se nam ni zdelo vredno, da bi ga sploh iskale. Pust vsako leto pride, pa tudi gre, me, ki še nekaj damo na tradicijo, zamesimo krofe ter vsaj želodcem dovolimo, da se pustno poveselijo.

Žal pa pozabljamo, da za pustnim breznanjem pridejo trenutki postne streznitve. Eno brez drugega sploh ni tisto - pravo!

V 21. stoletju, ko od življenja najraje vzamemo zgolj to, kar nam je všeč in dopadljivo, pozabljamo, da pustnemu torku sledi Pepelnica, s katero se pričenja postni čas.

Po pustu post

V 21. stoletju, ko od življenja najraje vzamemo zgolj to, kar nam je všeč in dopadljivo, pozabljamo, da pustnemu torku sledi Pepelnica, s katero se pričenja postni čas. Traja 40 dni vse do Velike noči.

Včasih smo ga zelo upoštevali pa ne toliko pri hrani, kot bi si morda kdo mislil. Že od majhnih nog smo se tudi otroci učili, da se je treba v postnem času vzdržati tistega, kar imamo najraje. Si predstavljate, da bi kaj podobnega predlagali današnji mladeži? Če ne drugega, za vrat bi si nakopali Centre za socialno delo, ki bi nas obdolžili, da namerno mučimo otroke.

Spominjam se, da sem se zaobljubila, da v tem času ne bom brala. To je bila neznosno težka odločitev, vendar je, če se danes oziram nazaj, izdatno krepila duha. A skušnjava je bila prevelika, zdržala sem komaj kakšen teden, preden sem požrla dano zaobljubo.

Ljubše mi je bilo, ko smo otroci tekmovali, kdo bo naredil več dobrih del. Prav iskali smo tiste, ki so bili bolni, nebogljeni, potrebni pomoči.

Ljubše mi je bilo, ko smo otroci tekmovali, kdo bo naredil več dobrih del. Prav iskali smo tiste, ki so bili bolni, nebogljeni, potrebni pomoči. Ne vprašajte, kako so nam sijali obrazi, ko smo si ob Veliki noči izmenjavali izkušnje!

Nekoč sem sklenila, da bom odnesla jabolčni zavitek Zalki, starejši ženski, ki je živela sama. Otroci smo se je bali, ker je na nas zmeraj kričala in nas zmerjala. Kdo ve, kaj se ji je motalo po glavi, ko me je zagledala na dvorišču. Nekaj je zakričala name, pa ne vem kaj, in ker se nisem takoj umaknila, je vrgla vame grablje.

Zavitek je padel na tla, v pesek, jaz pa sem v joku pobegnila domov. Takrat sem se naučila, da biti dober lahko tudi boli.

Pust- pa kakorkoli ga že obračamo, res prinaša nebrzdano veselje, ko smo pod larfo vsaj enkrat na leto tisto, ker hočemo biti, a ko mine, za seboj pusti bolečo glavo in neprespane noči. Če ne bi bili polovičarji, bi se tradicije držali v ''paketu'', v 40 postnih dneh, ki sledijo, pa bi kakšen dan zato posvetili tudi dobrim delom. S tem ne bi naredili veselja le sebi, temveč tudi drugim.

Vse šemarije tega sveta bi bile pozabljene, če bi sami sebi dokazali, da znamo štirideset postnih dni preživeti brez alkohola in cigaret! Bili bi popolni zmagovalci, 40 dni ne bi kričali na partnerja, če bi se trudili biti prijazni do sodelavcev, staršev, sosedov, bližnjih!

Ne drugim- sebi bi dokazali, da ni nujno, da so pustne šeme tudi v resnici- šeme.