Ptiča – Xu Beihong

Xu Beihong, Ptiča (1943).

»Mi lahko, prosim, poveš, zakaj se skrivava?«

»Pa kaj tebi ni jasno?!«

»Očitno mi nič ni jasno!«

»Ja, očitno ti nič ni jasno!«

»Potem mi pa pojasni. Prosim.«

»A ne vidiš, kaj se dogaja?«

»Kaj?«

»Si že slišal za rek: Svoboden kot ptiček na veji?«

»Seveda sem slišal. Ne le, da sem slišal, vedno sem se trudil tako živeti.«

»Kako?«

»Svobodno, a ne. Kot ptiček na veji.«

»No, prav veliko truda ni bilo potrebno, ne?«

»Kaj hočeš reči?«

»Da si pač ptiček na veji. In da drugače sploh ne moreš živeti.«

»Dobro. In v čem je zdaj problem?«

»Problem je, da je zdaj tega konec.«

»Česa?«

»Svobode.«

»Od kdaj?«

»Odkar je Svoboda!«

»Zakaj?«

»Ker Svoboda najprej udari po tistih, ki so najbolj svobodni. In kdo je je najbolj svoboden?«

»Ja, kdo, kdo … To sva že ugotovila: ptiček na veji.«

»Točno. In to sva midva.«

»Ja, zakaj pa potem še kar ždiva na veji? Kaj čakava?«

»Nič ne čakava. Skrivava se.«

»Pred kom?«

»Ja, ti pa res čisto nič ne štekaš! Pred Svobodo, vendar!«

»Pa zakaj?«

»Ker je bolj nevarna kot ptičja gripa! Najprej je pobrala golobe, potem kose in nato še brgleze. Kdo ve, kdo je naslednji na vrsti!? In kar je najhuje: jaz sploh ne vem, katere sorte ptič sem. A ti veš?«

»Ne, nimam pojma. Nikoli nisem pazil na imena. Mislil sem, da se pač delimo po zunanjosti, po znanju, po mišljenju …«

»Zdaj te pa jaz ne razumem.«

»No, soptiče sem vedno delil zgolj na črne, bele, rdeče. Pa na tiste, ki znajo peti, na tiste, ki ne znajo in na tiste, ki mislijo, da znajo. Na tiste, ki kar naprej nekaj čivkajo in na tiste, ki se na vse požvižgajo. Na tiste, ki visoko letajo, in na tiste, ki nizko padejo. Skratka: na velike in male.«

»In kam spadaš ti?«

»Pojma nimam, saj sem ti rekel.«

»No, vidiš. Lahko, da sva midva naslednja na vrsti.«

»Za kaj?«

»Hja … trenutno iščejo predsednika. In če jim Sova prišepne, da si primeren kandidat, se kar poslovi od veje in se pripravi na kletko.«

»Kletko?«

»Ja. Res da zlato, ampak vendarle kletko. In bodi prepričan, da čeprav boš ključen za njihov uspeh, ne boš dobil ključa!«

»Naj jih koklja brcne!«

»Tiho! Nekdo prihaja.«

(Ptiča se potuhneta še bolj. Pod drevesom se sliši pesem péta s kosmatim glasom.)

– »Miha ga piha, vrabčka lovi, preden ga ujame, mu rep posoli …«

»Uf! Samo še njega se je manjkalo!«

»Kdo pa je to?«

»Miha!«

Za ogled se:

Registriraj
Naročnina že od:
8,25€
na mesec
Prijavi se
Ste že naročnik?
Želite prebrati ta članek?
72-urni dostop do naročniških vsebin:
3,95€

Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom. Oglejte si naše naročniške pakete.

Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin? Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 000 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.