Psi imajo zabave, hodijo v salone, prejemajo darila … a njihovo poosebljanje je lahko tudi zloraba živali

Foto: depositphotos.com

Psi so se iz prvotnih spremljvalcev ljudi, s katerimi imajo 40.000-letno skupno zgodovino, do danes v veliki meri prelevili v družinske člane človeških družin. Zahodni svet, a tudi del vzhodnega, npr. v Južni Koreji, vse bolj opaža trend povečevanja števila »krznenih dojenčkov« – situacijo, pri kateri ljudje domače živali, največkrat pse, obravnavajo kot svoje otroke. Zakaj to škoduje tako ljudem kot tudi živalim?

Psi ponoči spijo v isti postelji kot njihovi lastniki, imajo rojstnodnevne zabave, so stalni sogovorniki svojih lastnikov, prejemajo božična darila, posebno drago hrano, hodijo na pedikuro, k frizerju, na čiščenje tac, na operacije, v varstvo, posebej jih je možno zavarovati, obleči, nenazadnje so tudi zvezde Instagrama, TikToka in drugih omrežij. Znani so tudi primeri ljudi, ki so pustili službo, da bi skrbeli za svojo bolno domačo žival, in primeri parov, ki se po razhodu ali ločitvi niso mogli dogovoriti o skrbništvu za svoje domače živali, tako da je bila potrebna pravna pot …

Ljudje se imajo za »pasje mame in očete« oz. starše svojih štirinožnih prijateljev, nekako tako, kot ponazarja spodnja objava.

Pasti obravnavanja živali, kot bi bila človek

Poseben problem, pravzaprav zloraba, pa nastopi, kadar ljudje – lahko povsem nenamerno in brez zavedanja, da povzročajo škodo – z živaljo ravnajo kot z otrokom. Pri tem ne upoštevajo, da živali niso otroci in je njihovo poosebljanje lahko za žival zelo škodljivo, škoduje pa tudi človeku.

Ob takšni zlorabi živali lastniki te namreč ne gojijo vrsti primerno, zaradi česar posledično žival ni ne srečna ne zdrava. Eden konkretnih pokazateljev takšnega nezdravega odnosa je recimo tudi prevažanje živali, ki sicer nujno potrebujejo gibanje, v vozičkih in prenašanje v torbah.

Živali s človeškimi boleznimi

Posledično je tudi med psi vse več težav, kakršne imajo tudi številni njihovi človeški prijatelji; bolezni zaradi pretiranega hranjenja in premalo gibanja. V ZDA zaradi tega obstaja posebno združenje za preprečevanje debelosti hišnih ljubljenčkov.

Pasja fiziologija je drugačna od človeške. In številni priboljški ali pa že način hranjenja jim ob sodobni skrbi pogosto ne ustreza. Če bi bilo po pasje, bi bilo na jedilniku surovo meso, drobovina in kosti, ne pa pasji piškotki in briketi. Pasji zobje so namenjeni trganju, ne mletju. Njihovo črevesje ima višjo vsebnost kisline za prebavo krzna in kosti, v ustih pa nimajo encima za pomoč pri prebavi ogljikovih hidratov.

Človek, ki svoje čustvene potrebe namesto v odnosu z drugim človekom poskuša zadovoljiti v odnosu s psom

Psihologi ugotavljajo, da je problem predvsem v tistih odnosih do živali, kjer je tisto, kar ljudje vidijo v vedenju živali, projekcija in ogledalo potreb lastnika – na primer po priznanju, ljubezni ali pa starševstvu, kot smo pisali v prejšnjem prispevku. Psi nočejo, da bi jih okrog vozili, jih frizirali ali šemili. Kljub dolgi zgodovini prijateljevanja med psom in človekom je pes še vedno pes, ki bi rad bil človekov spremljevalec, a ima tudi svoje, povsem pasje nagone; recimo po lovu plena.

Drug problem, ki se pri tem pojavlja, je podoben kot pri napačnem izkazovanju ljubezni otrok; mnogi psi (p)ostanejo nevzgojeni, agresivni in nedisciplinirani. Psi potrebujejo pasjo vzgojo, red in rutino. Morda so v tem vsaj nekoliko podobni otrokom. A dejstvo je, da tudi človek potrebuje človeško bližino. Pes ne more biti nadomestek za topel objem in intimo s partnerjem oz. ljubezen, ki jo človek goji do svojega potomca.

Kot opozarja ameriški avtor Shane Morris, ki je prepričan, da bodo psihološki priročniki čez 200 let prepoznali »sindrom nadomestnega otroka« oz. stanje, kjer imajo ljudje namesto otrok domače živali, kot duševno motnjo, ob tem ni nepomembno, da skrb za psa ali drugega hišnega ljubljenčka, kot bi bil otrok, izkrivlja tako človeški starševski nagon kot tudi pasje nagone, kar je škodljivo za obe vrsti.

Nazadnje je treba posebej poudariti, da ni vsak psu naklonjen odnos zloraba psa in da nikakor ne gre omalovaževati pozitivnega vpliva pasje družbe na ljudi. Nenazadnje psi tudi v času epidemije in sicer mnogim ljudem pomagajo v boju z osamljenostjo in drugimi stiskami. Je pa ob današnjem spreminjanju odnosa med psom in človekom potrebno opozoriti tudi na pasti novih dinamik in negativne posledice, ki jih prinašajo.

12 komentarjev

  1. Celo življenje živim s psmi. Jih imam raje kot mnogo znancev in definitivno raje kot večino ljudi. Vendar je pes – pes. Spoštovanje do psa pokažeš,ko ga temu primerno obravnavaš. Taki psi so običajno tudi zdravi in samozavestni. Vedo,kje je njihovo mesto v hierarhiji in so zadovoljni.

    • Nič ni narobe, da imamo pse in da jih imamo tudi radi. Problem pa je, da imamo sčasoma raje pse kot ljudi. In kasneje se z ljudmi nismo sposobni ne pogovarjati, ne imeti odnosov, … S psi je bistveno lažje, ker so nam pokorni. Nam ne nasprotujejo. Lahko uveljavimo hierarhijo brez kakšne resne debate. In tako namesto z ljudmi, ustvarjamo odnose z živalmi. Ker je lažje in se nam ne ljubi vlagati v odnose z ljudmi. Izgovor nam je, da so drugi ljudje prenaporni, nerazumevajoči, nesramni, … Ampak saj nismo prišli živet na ta svet, da nam bo samo lepo. Tukaj smo, da delamo lepši svet z drugimi ljudmi in se ob tem učimo, spoštujemo ter napredujemo. Drug z drugim in ob drugih.

  2. Nekoga moraš imeti rad, je rekel pesnik. Magari psa. Sploh ker se pes naveže na lastnika in ga ima rad bolj kot katerikoli človek.

    Toda zdi se, da je ta pasja manija v sodobni družbi dosegla stopnjo družbene patologije. Je simptom nečesa globljega. Sodobni svet se zdi, kot da je padel s tečajev. Čemu imeti otroka v svetu, v katerem nič več ni jasno, nič več gotovo? Imeti psa je neskončno laže. Ni treba skrbeti za njegovo vzgojo, izobrazbo, ni treba skrbeti za njegov uspeh v življenju. Pes ti ne dela sivih las zaradi vsega tega.

    Pes je čustveni obvod, ki izpolni praznino atomiziranih ljudi sodobnega sveta, ki živijo v strahu za vsakdanjo eksistenco, ki ga ne privoščijo nikomur, najmanj svojim potomcem. Zato jih mnogi raje nimajo.

  3. Naš dobrodušni in ljubeznivi labradorec je za vsak rojstni dan, na katerem se je zbrala vsa širša družina, v veliko veselje otrok dobil veliko slastno torto, ki so mu jo z neskritim veseljem pomagali pojesti.

    Zdaj pa naj reče kolumnistka, da smo nekako premaknjeni!

  4. Kako zares poglobljena analiza gospa Zabret. Bi prosim lahko zaupala cenjene vire, ki mro skrčeni čez planke svoje omejenega pogleda na svet? Je to, kakšna mlada veterinarja, ki se recimo podelane muce niti dotakniti noče?. Tisti, ki smo za naša zavetišča za živali tudi kaj storili, smo spoznali kopico ljudi v napačnem poklicu. Ali smo res tako daleč, da bo analizirano vsakršno družinsko obnašanje znotraj naših domov? In se bo katoliški portal ubadal s tem, kje spijo psi, kako se jih hrani, prevaža, sprehaja, kako se z njimi sporazumeta, kakšno intimo naj imata pes in lastnik, da ne bo ta portal v skrbeh o napačnem vtisu, ki naj bi ga dajala? Sram naj vas bo.
    Če ste tako nevedni, ogromno psov ima težave z hojo. In po drugi strani ima veliko lastnikov, zaradi koronarnih bolezni potrebo po sprehodih. Prilagajanje je rešitev, ne pa kompliciranje. Na takšen način se ,”sprehodita” oba. Kdo ste, da razpredate o tem, kje sme spati pes? Ste prebrali vest o psu na Hrvaškem, ki je v mrzli noči, grel lastnika, poškodovanega in negibnega, več ur in mu rešil življenje? Kaj mislite, kje ta pes spi?
    Katoliški portal se bo sedaj ubadal z ljubeznijo med človekom in živaljo. Vtaknil se bo v intimo, kjer mu sploh ni mesta? Ukvarjate se z odnosi med ljudmi gospa Zabret. Tu je vaše poslanstvo. Več razumevanja, več sprejemanja, več usmiljenja. Manj krivic. Pse in njihove lastnike pa pustite pri miru. Celo lastnik posameznik in njegov hišni ljubljenček, pes ali mačka, sta lahko družina zase in srečna skupaj. Vsi ne morejo živeti kot v filmih. Vendar vsak lahko tudi tako najde topel dom.

      • Ja, to je to Slovenec sm. To je tudi bistvo članka.
        Poznam gospodično AB, ki se ji uspelo poročiti in imeti otroke. Sedaj spi s svojim mačkom, o njem govori, kot o svojem otroku itd…ga vozi k zobozdravniku….in razgovor z njo je praktično nemogoč. Vse skupaj je ena tolažba za bolečino neizpolnjenosti.

  5. Če imaš doma živali, moraš poskrbeti zanje, pa naj bo to pes, mačka, govedo, konji, zajci, kokoši…Predvsem se je treba zavedati, da so živali živa bitja, ki potrebujejo našo skrb, hrano, vodo, primerno prenočišče.
    Tudi mi imamo psičko. Ne spi sicer v postelji in ne leži na kavču, njeno mesto je na hodniku, kjer ima svoje ležišče. Če ima kdo psa, ki spi v postelji ali na kavču, je to njegov problem. V to se ne vtikam. Vsak po svoje pač…
    Če žival zboli, če vidiš, da je nekaj narobe, jo je treba peljati h veterinarju. To je humano in to je človeško. Kdor ne mara živali, ne mara tudi ljudi.
    Treba se je zavedati, da je veliko ljudi samih, osamljenih, da nimajo nikogar. Posebej v današnjih časih je težko sklepati prijateljstva, navezovati stike. Vsa družabna srečanja so odpadla.
    Hvala Bogu, da imajo taki ljudje vsaj psa, ki jim delajo družbo. Če imaš žival, imaš tudi skrb, med drugim tudi, da jo pelješ na sprehod, s tem tudi zase poskrbiš za fizično kondicijo.
    No, morda gredo nekateri v izkazovanju skrbi, pozornosti in ljubezni tudi predaleč…
    Tako je pač, kot piše Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo, ali kamen…dodala bi: čeprav psa!

  6. Skratka katoliški portal se naj ukvarja z medsebojnimi odnosi med ljudmi v družbi, naj prispeva članke, ki bodo skušali omejevati agresijo, verbalno nasilje, obkladanje z pridevniki vseh vrst, kaže naj predvsem lasten zgled in poduk v sprejemanju in ljubezni do vsega živega. Če gospa Zabret ne prenese da kakšna pasja mama pelje psa na vozičku naj se obrne stran. Če gospo Zabret moti, da obstajajo domovi, kjer lastniki in hišni ljubljenčki zvečer drnjohajo na istem kavču, naj v takšen dom ne stopi. In če si nek par ali Bog pomagaj posameznik ustvari topel dom zgolj z hišnimi ljubljenčki je to povsem njuna ali njegova, njena izbira v življenju. Tu nima nobene besede ne papež pa ne gospa Zabret.

  7. Spoštovana avtorica članka, komentiram, ker je to že vaš drugi (morda jih je bilo še več, ne vem) članek na temo psov in njihovih lastnikov. Ker sem tudi sama lastnica psa in sem imela pse vse življenje, se me tema dotika zelo osebno. Naj najprej povem, da se strinjam z vašimi ugotovitvami o tem, da so psi za ljudi pogosto nekakšne igrače, zabava, modni dodatki, kar ni veliko bolje od tistega, kar je pes predstavljal nekoč: osamljenega in zanemarjenega čuvaja, večno priklenjenega pred hišo. Me pa zbode ost, ki jo čutim v vašem pisanju in ki želi predstaviti pse in lastništvo psov kot nekaj degeneriranega. Pes lahko ljudi uči nečesa, česar vas (vsaj po mojem mnenju) ne bo naučila nobena pridiga, in sicer popolne ljubezni do življenja. Medtem ko imamo ljudje neskončen seznam stvari, ki jih potrebujemo, da bomo nekoč morda srečni, je pes (in vsaka žival) srečen, da je nov dan in da ima ljubečega lastnika, s katerim gre pohajkovat v naravo. Ni lepšega. Pse in ostale živali res izrabljamo na vse mogoče načine; živali so naša hrana, zabava, obleka, pa še poskuse opravljamo na njih, zato smo jim dolžni veliko več spoštovanja, kot jim ga izkazujemo. In še nekaj, nismo vse ženske na svetu za to, da bi bile matere. Naketere si tega nismo želele nikdar in hvalabogu živimo v času, ko se nam tega ni treba sramovati.

Komentiraj