Prvi znaki diktature

Petkova večerna kolesarjenja počasi preraščajo v folkloro, ki ljudem, iz dolgčasa samoizolacije, v procesu državno sponzoriranega čakanja na delo ob koncu tedna omogoči sproščanje ventilov.

Praktično vsi smo morali v zadnjem mesecu prilagoditi svoje življenjske navade, ker mnogi naši hobiji niso bili na voljo in dodaten čas skupaj z občutkom tesnobe in negotovosti ob prihajajoči krizi – tako zdravstveni kot ekonomski, je odličen motivator za aktivnejše spremljanje medijskega poročanja.



Na prvi pogled bi rekli odlično, končno se ljudje malo več zanimajo za demokracijo in družbene teme. Toda ob nezaceljenih ranah iz preteklosti, neuravnoteženi medijski krajini ter profesionalnih mešalcih megle v obliki raznih nevladnikov se zdi, da boj za demokracijo vse bolj postaja državljanska vojna. Prav ta teden sem prvič opazil ta izraz v naslovu enega izmed slovenskih novičarskih portalov.

Koronavirusu nikakor ne gre pripisovati vzroka omenjenemu procesu, saj traja že bistveno dlje. Trenutna kriza je le katalizator, pospeševalec. Ne le pri nas, tudi drugod.

Raziskave ugotavljajo, da podporniki demokratov praktično nimajo več republikanskih prijateljev. Še pred leti je bilo povsem normalno druženje ljudi različnih nazorov. Še dodatno nas v balonček mnenja, ki ga želimo slišati, zapirajo socialna omrežja, kjer prijatelje drugačnih nazorov »odprijateljimo«, algoritmi pa poskrbijo, da se nam prikazujejo le vsebine, ki nas zanimajo.

Simptomi diktature nastanejo takrat, ko skuša ena politična skupina s silo podrediti druge. Simptomi se pojavijo, ko skuša ena skupina preprečiti drugi, da po povsem demokratičnem postopku, predpisanem v ustavi, prevzame vlado.

Naš mehurček

Posledica tega je, da se praktično ne znamo več poslušati in intelektualno nazadujemo, saj enostavno nismo več soočeni z mnenjem, ki bi izzivalo naše predstave o svetu, kot ga razumemo. Tako si pridobimo prepričanje, da je naš pogled edini normalen, saj skoraj vsi mislijo tako in kdor ne misli tako, je čudak, kupljen, neumen, ima oprane možgane ali pa zlo misli.

Proces je v splošnem neodvisen od prepričanja, lahko se zgodi tako na levi kot na desni. V resnici se v določenem segmentu tudi dogaja na obeh straneh, le da je zaradi hude neuravnoteženosti medijskega prostora, na eni strani ta proces bistveno napredoval. Ko osrednje televizije, osrednji časopisi in večina drugih sredstev obveščanja oznanja eno resnico, se mnogim ljudem kaj lahko zgodi, da na drugo plat zgodbe sami od sebe ne bodo nikoli naleteli.

V demokraciji se soočajo mnenja

Soočenje mnenj je za demokracijo ključno. Sama ideja demokracije je iskanje kompromisov med različnimi pogledi, da zadovoljimo večino državljanov. Seveda morajo državljani biti ustrezno informirani, da lahko sklepajo smiselne kompromise. Argumentirana dostojna debata različnih pogledov, tudi prek satire, humorja in slikovitega govora je zato nekaj, kar v demokracijo sodi.

Uniformnost na drugi strani je znak diktature, fašizma, če hočete. Fašizma, ki se ga nekateri v Sloveniji tako zelo bojijo, drugi ga zlorabljajo za obkladanje svojih nasprotnikov, medtem pa počasi a opazno zaznavamo prve simptome diktature. Pa ne tam, kjer te znake vidijo petkovi kolesarji.

Menjava ključnih oseb na vodilnih položajih ob menjavi vlade, večja politična uravnoteženost (še vedno zelo neuravnoteženega) programskega sveta nacionalne medijske hiše in transparentna parlamentarna preiskava celotnega obdobja epidemiološke krize niso simptomi diktature. Prav tako ne menjava političnih opcij na oblasti. To je pravzaprav znanilec demokracije.

Konkretni »fašizem«, ki nas morda res ogroža

Simptomi diktature nastanejo takrat, ko skuša ena politična skupina s silo podrediti druge. Pojavijo se, ko skuša ena skupina preprečiti drugi, da po povsem demokratičnem postopku, predpisanem v ustavi, prevzame vlado. Ko zlorabljajo institucije demokracije za obračunavanje s svojimi nasprotniki.

Zadnje dni so šle stvari še dlje. Vidni člani protestniškega gibanja so začeli odkrito groziti nasprotni strani. Napovedali so, da se bodo protesti stopnjevali, dokler »spopadov z ulic ne bomo prenesli v vaše domove.« je zapisal eden vidnejših protestnikov. Nekateri so očitno grožnjo vzeli resno in z njenim uresničevanjem že začeli. Neznanci so fasado družinske hiše poslanca SDS Franca Kepe popisali z napisi »korupcija« in »krvava narava«

Ponoči so napadli dom poslanca Franca Kepe. Kako bi se vi počutili, če bi zjutraj na svojem vrtu spoznali, da so bili ponoči le steno od vaše družine ljudje, ki vas tako sovražijo, da so vam pripravljeni to storiti? pic.twitter.com/VREPvBrdfK

— Libertarec (@Libertarec) May 15, 2020

V času aktualnih protestov je to sicer prvi znani osebni napad na predstavnika oblasti, pred leti pa smo temu že bili priča. S podobnimi konkretnimi grožnjami so se leta 2012 v tako imenovani »Vseslovenski ljudski vstaji« spravili na takrat demokratično izvoljenega župana Maribora Franca Kanglerja, mestne svetnike z njegove liste in kasneje še na druge politike v državi, ki jo je, kakšno naključje, takrat prav tako vodil Janez Janša. Leta 1992 so političnega nasprotnika Ivana Krambergerja ustrelili, grožnje s smrtjo pa smo slišali tudi zoper Janšo na protestih.

Javna televizija je načrtno zavajala javnost z obračanjem besed o ustreznosti ventilatorjev, njihov žvižgač pa je zgodbo kasneje spreminjal in prilagajal konkretnim okoliščinam, s čimer so izvedli pogrom nad konkretnimi ministri in funkcionarji vlade ter podjetji, ki niso del »običajnih dobaviteljskih verig«. Nad človeka, ki je na Twitterju predlagal sabotiranje protestov, so se spravili z uničujočimi ocenami njegove turistične nastanitve.

Prijateljičina znanka se je še pred razglasitvijo epidemije in potrditvijo nove vlade hvalila, kako je usposobila staro plinsko masko iz jugoslovanskih časov, da bo lahko hodila na proteste in ji s solzivcem ne bodo mogli do živega. Očitno ne pričakuje mirnega demonstriranja.

V diktaturo gremo, ko skuša ena skupina ljudi na silo vzpostaviti oblast. Ko se je to dogajalo v 20. stoletju, so najprej ukinili argumentirano razpravo, nato so se lotili judovskih trgovin in hiš, ki so jih označili, sledile so likvidacije. Nato običajno sledi državljanska vojna. Tudi ta termin se je ta teden začel uporabljati.

S strani aktualne oblasti je očitno pravica do protesta tako zelo cenjena, da jih kljub realnemu tveganju širjenja okužbe fizično ne preprečijo.

Zaenkrat še imamo demokracijo, čuvajmo jo

Nočem strašiti. Zaenkrat še vedno imamo demokracijo, kar kaže tudi dejstvo, da kljub omejevalnim ukrepom protestniki nekaznovano izražajo svojo kritiko do oblasti, pri čemer kot celotna družba tvegamo drugi val okužb s koronavirusom. S strani aktualne oblasti je očitno torej pravica do protesta tako zelo cenjena, da protestov kljub temu realnemu tveganju fizično ne preprečijo.

Čas je, da znova vzpostavimo še druge elemente, ki ščitijo demokracijo. Treba bo ustaviti konje, in se usesti ter se začeti pogovarjati. Artikulirano, z argumenti, podatki, dejstvi. Uradna govornica kolesarskih protestov pred tednom dni na POP TV ni znala artikulirati niti enega. Kdaj ste nazadnje videli uravnoteženo debato s soočenjem argumentov na javni televiziji?

Za argumentirano debato so potrebni sogovorniki. Naša dolžnost je torej, da se informiramo in opogumimo, da povemo svoje mnenje. Tudi, če je drugačno od množice, ki nas obdaja. En paraplegik, ki se je v petek z vozičkom na protestnih peljal z napisom »Janša je kul.« je morda povedal več, kot množica tistih, ki so vozili v drugo smer.

pic.twitter.com/Zl25EAbnS2

— Libertarec (@Libertarec) May 16, 2020

Začnimo se torej pogovarjati. Šele, ko oblast presliši argumente, je čas za protest. Protest s konkretno vsebino. Trenutni protesti, še posebej ob spremljajočih incidentih, se zdijo instrumentalizirani izključno v rušenje konkretne vlade, ki bi lahko ogrozila konkretne interese posameznikov.

S korupcijo in partizani imajo zelo malo skupnega, četudi mnogi mislijo, da se s protesti borijo za svobodo. Tudi mnogi partizani so to mislili, pa je sledilo 45 let diktature. Če se bomo pustili utišati pri prvih, manjših korakih v diktaturo, kasnejših večjih ne bo mogoče več preprečiti.

Zdaj je čas, da znova vzpostavimo dialog. S tem, da se jasno in odločno postavimo za svoje mnenje na dostojnem nivoju. Z dodatnim prilivanjem olja na ogenj bomo le korak bližje morebitni vojni, ki nas vedno lahko preseneti v času krize. In kriza se nam obeta.

Iz nje nas ne bosta rešila ne molk, ne tuljenje. Pogumna izbira je vmes.