Prvi pasijonski filmi: Italijanski Kristus

Obstajajo filmi z izjemno težavno produkcijo in Kristus (Christus) je gotovo eden izmed njih. Zgodba se je začela po letu 1912 na valu navdušenja filmskih produkcij kot je bil Olcottov Od jasli do križa. Kristus je prvi italijanski celovečerni film z versko tematiko, s katerim se je Cerkev želela zoperstaviti razmahu posvetnega filma. Na posebno prošnjo režiserja, grofa Giulia Antamora je pesnik in libretist Fausto Salvatori, učenec Gabrieleja D'Annunzia, napisal mistično pesnitev Christus, ki je predstavljala osnovo za filmski scenarij in vmesne napise. Film so začeli snemati leta 1912 v Egiptu in ga dokončali v dveh letih. Med montažo se je izkazalo, da je bilo veliko prizorov uničenih, zlasti prizori Kristusovega pokopa, zato so se po neskončnih razpravah odločili, da jih posnamejo znova, tokrat v režiji Enrica Guazzonija, ki je te prizore posnel v Coriju v Italiji. Prišlo je tudi do birokratskih sporov, saj je režiser Antamoro od producenta barona Fassinija zahteval pravice do filma in grozil, da bo tožil produkcijsko hišo Cinès, vendar je bila nato dosežena poravnava.

Film je bil posnet na 2279 metrih filmskega traku in traja slabo uro in pol. Ponaša se z igralsko zasedbo, ki je bila v tistem času zelo znana: Alberto Pasquali kot Jezus, Leda Gys v vlogi Marije in predvsem priljubljeni Amleto Novelli v vlogi Poncija Pilata. Slavnostna premiera filma je bila 18. novembra 1916 v rimskem gledališču Augusteo ob navzočnosti kraljice Elene. Film je nato požel velik uspeh pri občinstvu, ne le v Italiji, temveč po vsem svetu, v Franciji so ga predvajali celo leto zapored.

Režiser prikazuje Jezusovo zgodbo od rojstva, otroštva, javnega delovanja, do pasijona, smrti in vstajenja ter vnebohoda. To je eden prvih filmov, ki Jezusa Kristusa predstavi kot lik v zgodbi. Filmska fotografija je bila za tisto obdobje zelo privlačna, saj so prizorišča veliko bolj zanimiva kot pri ostalih svetopisemskih filmih iz istega obdobja, številni posnetki pa so lepo komponirani. Večina prizorov je posnetih zunaj, v naravi in ne v studiu.

Vizualno je nekaj zanimivih posnetkov. V enem Jezus na ramenih nosi ovco, ki ne upodablja nekega evangeljskega dogodka, ampak se seveda nanaša na Jezusovo prispodobo o dobrem pastirju (prim. Jn 10,7-16). Zanimiv je tudi posnetek Jožefovih sanj pred begom v Egipt, ko ob strani stoječ angel nad spečim Jožefom kaže na piramido in Sfingo. Posnetek je po današnjih standardih gotovo vsakdanji, vendar je za tisti čas bilo to nekaj izjemnega. Zelo zanimiv je tudi prikaz, kako hudič zapeljuje Juda Iškarijota in tudi vsi ostali prizori, ki prikazujejo hudiča, angele ali duhove. Pri tem gre za upodobitev interakcije med dvema ločenima ravnema, človeško in nadnaravno ali sanjsko. Način, ki ga režiser večkrat uporabi v filmu, vključuje tehniko prekrivanja podob in s tem doseže duhovni videz nekaterih figur. Prav tako je režiser v nekaterih sekvencah sposoben ustvariti opazne chiaroscure, močne kontraste svetlobe in sence, ki poudarijo moč določenih trenutkov, kot je na primer Lazarjevo vstajenje. Zanimiv je prizor, v katerem Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ. Zdi se, da je Mel Gibson ta prizor, v še bolj dodelani simboliki, uporabil v svojem Kristusovem pasijonu. V zadnjem prizoru vnebohoda Jezus ne izgine za oblakom, temveč se vriše v nebeški krog, pred tem pa je naveden citat iz Dantejeve Božanske komedije, s čimer se prizor ikonografsko navezuje na jedkanico Gustava Doréja.

Film je bil izjemno drag, saj je med drugim v njem sodelovalo več kot 2000 statistov. V njem so prizori z velikimi množičnimi premiki, odličnimi scenografskimi rekonstrukcijami in (za tisti čas) izvirnimi posebnimi učinki, ki so navdušili občinstvo, navajeno na nekaj povsem drugega. Za nekatere prizore so najeli celo vojake britanskega protektorata v Palestini. To seveda ne preseneča, saj so množični prizori res impresivni. Tako velike množice pastirjev, ki se zbere na betlehemskih poljanah, ni upodobil še noben film, prav tako tudi ne treh velikih karavan, s katerimi so se prišili poklonit modri z Vzhoda.

Dejstvo, da so film snemali v Egiptu, botruje tudi temu, da so v želji, da bi prikazali egipčanske arheološke ostanke, vključili določene prizore, ki so popolnoma izmišljeni. Tako se na primer pred odhodom v puščavo Jezus sprehaja pred Sfingo, v propilejah templja faraona Kefrena, v templju v Luksorju, nato pridiga nomadom, sedi na alabastrni Sfingi iz Memfisa in ozdravi Egipčansko princeso. Lepi posnetki starodavnih spomenikov, ki pa nimajo povezave z Jezusovim življenjem in delovanjem. Slednje je tudi prikazano brez kakšnega reda in povezanosti.

Zdi se, da so ustvarjalci želeli predvsem posneti verski epski spektakel, ne pa dejansko zgodbe o Jezusovem življenju na podlagi evangelijev, saj gre po večini za popolnoma nepotrebne in nepomembne svojske poudarke, ki pa Jezusovo življenje prikažejo v malce drugačni luči. Na splošno pa film ponuja zelo malo drame. Prizori so med seboj malo povezani, zato ima, tako kot številni zgodnji nemi filmi o Jezusu, videz predstavitve, dogodki pa se ponavadi odvijajo brez kakršnegakoli razvoja v ozadju. Ta film gre celo nekoliko dlje kot nekateri njegovi predhodniki in vključuje nekaj zamrznjenih kadrov (v slogu tableaux vivants) v posebej ikoničnih trenutkih, kot sta zadnja večerja in križanje, kjer se v ozadju še naprej premikajo oblaki, vse ostalo pa ostaja mirno. Prav v teh in nekaterih ostalih prizorih film vključuje zanimive, nesmrtne slikarske in celo kiparske upodobitve na filmsko platno, pri čemer režiser zavestno in natančno upošteva izvirno kompozicijo slik in kipov. Tako so od začetka do konca ključni prizori praktično od potankosti povzeti po znanih upodobitvah: Fra Angelico: Oznanjenje, Antonio Allegri - Correggio: Poklon pastirjev, Perugino, Kristusov krst, Raffaello Santi, Spremenjenje, Leonardo da Vinci, Zadnja večerja, Andrea Mantegna, Križanje, Rembrandt, Snemanje s križa, Michelangelo Buonarroti, Pietà in Gustave Doré, Božanska komedija – Najvišja nebesa.

Zaradi tematike in kakovosti filma je bilo narejenih več kopij in različic, ki so bile razposlane na najbolj oddaljene konce sveta. Po nekaterih navedbah je bil film celo prikazan leta 1928 na steni cerkve Božjega groba v Jeruzalemu. Vse obstoječe fragmente, razpršene po Evropi in Južni Ameriki, je Cineteca di Bologna uporabila za izdelavo kopije, zelo podobne izvirniku. Pobudnik projekta je bil producent in lastnik filmske produkcijske hiše Titanus Goffredo Lombardo, ki je uresničil svoje sanje, da bi si lahko v celoti ogledal film, v katerem je njegova mati, znana igralka Leda Gys, igrala vlogo Marije. Zbiranje različnih fragmentov kopij, ki bili so raztreseni po filmskih muzejih po vsem svetu, ni bilo enostavno. Nekatere posnetke so našli po Evropi, druge celo v Južni Ameriki, vendar sta bili potrpežljivost in nenehna predanost dokumentiranju na koncu poplačani. Film je bil kot zgodovinski dokument predstavljen na 57. beneškem filmskem festivalu leta 2000.

Za ogled se:

Registriraj
Naročnina že od:
8,25€
na mesec
Prijavi se
Ste že naročnik?
Želite prebrati ta članek?
72-urni dostop do naročniških vsebin:
3,95€

Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom. Oglejte si naše naročniške pakete.

Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin? Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 000 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.


Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30