Logarjeva platforma: prvi korak nečesa velikega ali kupovanje časa?

Po tem, ko je za las izgubil volitve za predsednika republike ter napovedal začetek nečesa velikega, je dr. Anže Logar mesece kraljeval na vrhu lestvic najbolj priljubljenih politikov v državi. Hkrati je na videz politično miroval, slovenska javnost pa je medtem napeto čakala, kaj bi lahko bilo to veliko, in postajala vse bolj naveličana.

Slednje se je vse bolj začelo odražati tudi navzven, saj je Logarjeva podpora začela usihati, ljudje pa so si želeli videti kakšne konkretne rezultate. K temu je še dodatno pripomoglo dogajanje zadnjih tednov in mesecev, ko se je vlada s premierjem Robertom Golobom na čelu začela posluževati vse bolj agresivnega kulturnega boja za polarizacijo in motivacijo volivcev, opozicija pod vodstvom Janeza Janše pa je prizadevanjem koalicije ugodila kot naročena z retoriko obujanja državljanske vojne in ji s tem omogočila preverjeno strategijo roparja, ki vpije »primite tatu«.

A če strategija omogoča mobilizacijo najbolj zvestih volivcev vlade in opozicije, hkrati ustvarja vse bolj histerične razmere v državi, v kateri postaja izključevanje del folklore, velik del zmernejših volivcev pa zavrača tako eno kot drugo stran in se zateka v pasivizacijo.

Iskanje rešitelja iz dane situacije kar ponuja lik Anžeta Logarja, ki je enostavno moral narediti »prvi korak nečesa velikega,« kot je to poimenoval sam. In prvi korak je briljantno uspel, kar pa ne dela naslednjih korakov prav nič lažjih.

Skoraj idealna ekipa

Politično gledano je pred Logarjem več možnih poti, a vsaka od njih je vse prej kot idealna. Prav ustanovitev društva, in še to takšnega, ki se zavzema za dialog, brez jasnih političnih opredelitev, je tako zanj v tem trenutku idealna.

Društvo namreč ni politična stranka in s tem obstoječim političnim silam ne predstavlja neposredne konkurence, kar omogoča tudi, da se vanj včlanijo tudi obstoječi člani strank, kar je med drugim tudi sam predsednik Logar. In sama ideja sodelovanja in iskanja rešitev v dialogu je dovolj splošna, da se v njej prepozna lahko skorajda vsakdo.

Na tak način je Logar okoli sebe uspel zbrati pestro ekipo ustanoviteljev, ki politično sega od SDS, ki ga zastopata Logar in Eva Irgl, do Socialnih demokratov, katerih predstavnik je Jernej Pikalo, s pestro paleto uglednih posameznikov na različnih družbenih področjih, od zdravstva, kulture, gospodarstva, prava, politike in ekonomije. Skratka praktično vseh ključnih elementov družbe različnih političnih prepričanj.

Kljub raznolikosti sicer med člani ni predstavnikov vladne koalicije, kar zmanjšuje domet društva in zmožnost dialoga s formalnimi političnimi strukturami levega pola, saj je sicer prepričani in nekdaj vidni socialni demokrat Pikalo vendarle tudi kritik stranke in je po volitvah odstopil z vidnejših položajev v njej.

Slednje sicer zgolj potrjuje koalicijsko samozadnostnost in zaverovanost vase v prepričanju, da dialoga z drugimi ne potrebujejo, kar sicer državno in institucije vodi v vse večje enoumje, da ne rečem diktaturo. A hkrati vodi v neizogibni propad aktualne koalicije, ki ji bo sčasoma, ko bodo le to spoznali, hrbet obrnilo vse več predstavnikov, pa tudi volivcev.

Takrat pa bo moral nastopiti nekdo, ki jih bo ujel, in vprašanje je, ali je to lahko Anže Logar s platformo sodelovanja. Predvsem politično gledano, saj društvo enostavno ni tisto, ki bi lahko delovalo tudi kot politični akter.

Če je z ustanovitvijo društva naredil prvi korak, ki lahko potencialno zadovolji vse, ki jim je Logar všeč, se kaj hitro lahko zatakne pri drugem, ki bi bil v smer politike.

Logarjev politični glavobol

Prav slednje pa za Logarja predstavlja izjemen problem. Če je z ustanovitvijo društva naredil prvi korak, ki lahko potencialno zadovolji vse, ki jim je Logar všeč, se kaj hitro lahko zatakne pri drugem, ki bi bil v smer politike. Že danes pa je večina Logarjevih privržencev prepričana, da je premalo politično aktiven.

Po eni strani marsikdo Logarja vidi kot Janševega naslednika na vrhu stranke SDS. A slednje se lahko zgodi zgolj v primeru, da se Janez Janša odloči za odhod, kar se v  tem trenutku še ne zdi posebej verjetno. Hkrati pa lahko neizbežno pomeni trenja, če ne razpad stranke, saj je Logar predstavnik krila stranke, ki je najbližje sredini, kar pa je precej daleč od konservativnejšega in bolj nacionalistčnega krila stranke. Obenem bi se v tem primeru pojavilo tudi vprašanje, koliko novih volivcev lahko Logar pripelje k »znamki« SDS in koliko obstoječih lahko zadrži, pri čemer ni nobene garancije, da bo ta saldo pozitiven. Ob predpostavki, da mu Janša sploh prepusti predsedniško mesto.

Logarju ostaja tudi možnost, da se poda na samostojno politično pot z lastno stranko, kar pa bi bil projekt omejenega dometa, če bi nastal z »blagoslovom« Janeza Janše, saj bi z nalepko satelita SDS zelo malo dejansko posegel proti sredini.

V kolikor pa bi šel ostro proti svoji trenutni stranki, pa bi se znašel v navzkrižnem ognju tako z leve kot z desne, pri čemer bi bil na slabšem kot NSi, ki ima vsaj del stabilne volilne baze in dobro razvito strankarsko strukturo, na katero se v takšnih trenutkih lahko nasloni, medtem ko bi se Logar znašel na čistini.

Tudi nabiranje članov za stranko je bistveno težje kot za društvo. V bogati in raznoliki sestavi ustanovnih članov društva je najbrž le malo takih, ki bi se z Logarjem podali tudi na strankarsko pot. Bodisi, ker že imajo svoje stranke, ki jim pripadajo, bodisi zato, ker se ne želijo »omadeževati« s strankarsko politiko in zato niso v nobeni.

Hkrati bi katerakoli strankarska pot od njega zahtevala takšne in drugačne opredelitve in izbire, glede katerih pa so njegovi trenutni privrženci razdeljeni. Katerakoli izbira (za ali proti Janši, bolj liberalno, bolj konservativno, SDS ali lastna stranka) ter posamezne politične opredelitve pa bi zagotovo odgnale vsaj del trenutnih podpornikov. In tudi tega se mediji zavedajo, zato pa tudi tako vneto vztrajajo pri tem, da se kar se da hitro opredeli glede čim več dilem, saj trenutno vendarle predstavlja grožnjo in negotovost na političnem parketu.

V bogati in raznoliki sestavi ustanovnih članov društva je najbrž le malo takih, ki bi se z Logarjem podali tudi na strankarsko pot.

Pot naprej?

A prav glede slednjega Logar ostaja velik mojster, saj je na ustanovitev društva prišel dobro pripravljen – z odgovori, ki odženejo redkokoga in hkrati ohranjajo upanje vsem tistim, ki bi radi videli njegovo večjo politično aktivacijo v stranki ali »na svojem«.

Pred Logarjevim društvom in njim samim je tako resen premislek in predvsem veliko trdega dela. Platforma sicer ima še kar nekaj časa, a bo morala z ustreznimi povezovalnimi aktivnostmi vzdrževati pozornost javnosti in doseči konkretne rezultate, da lahko pripravi teren za kaj res velikega.

Nenazadnje to ni nujno politična aktivacija v obliki prevzema ene ali druge stranke. Izjemen uspeh bi bila že povezava vseh demokratično mislečih akterjev slovenske politike, ki bi na naslednjih parlamentarnih volitvah zbrali ustrezno večino ter sestavili vlado, ki bi dejansko bila reformna in se ne bi primarno ukvarjala s temami, ki delijo Slovence. Nek novi Demos, če hočete.

Prvi resen preizkus teže Logarjevega političnega kapitala bodo že evropske volitve prihodnje leto. Naslednje državnozborske volitve pa bodo dejansko pokazale, ali je Logar zmožen združiti širšo politično silo in postati resen politični akter, ali bo vodil neko manjšo frakcijo, ali pa bo njegov politični kapital ostal neunovčen. Za unovčitev bo potrebno garanje, spretnost in zmožnost tveganja.

Zdi se, da so pred Logarjem različna vrata, izbere pa lahko le ena. Če izbere napačna, se bo opekel, če ne izbere nobenih, bo pozabljen. Izbrati prava, ob pravem času in na pravi način pa je velika umetnost. Si je pa z ustanovitvijo društva kupil nekaj časa za razmislek in pripravo.