Slovenija je zaradi zastale privatizacije in slabega, tovarišijskega upravljanja množice podjetij v državni lasti že utrpela več kot 10 milijard evrov izgube državnega premoženja. Od tega je imela korist ozka elita, ostali državljani pa nižji standard, povečanje korupcije in slabšo institucionalno učinkovitost svoje države.
Tudi to je eno od sporočil današnje prve novinarske konference iniciativne skupine za ustanovitev stranke Prstan, kjer so dr. Blaž Vodopivec, Mitja Pavlišič in Jaka Šoba predstavili Prstanov program za privatizacijo, stališče do referenduma o 2. tiru ter odgovorili na naša vprašanja.
“Diagnoza” stanja slovenske privatizacije
V uvodni predstavitvi so povedali, da je pobuda za ustanovitev stranke prišla iz kroga podpisnikov Peticije za privatizacijo, ki jo je pred dvema letoma in pol podpisalo okoli 12.000 ljudi, med drugim številne znane osebnosti kot npr. Janez Šušteršič, Rado Pezdir, Žiga Turk, Egon Zakrajšek itd.
Namesto tega smo dobili Cerarjevo vlado, ki je privatizacijo de facto ustavila in omogočila nadaljevanje tovarišijskega kapitalizma – z najbolj očitnima primeroma Telekom in Nova Ljubljanska banka – v državna podjetja pa namešča svoje podpornike in kadre, ki niso izbrani na podlagi kompetentnosti. Za majhne vsote se prodajajo le podjetja, ki jih je takšen način poslovanja do konca izčrpal in so na kolenih, kot denimo Cimos, Adria in Merkur.
Prstan poudarja, da je v Sloveniji vpliv politike v gospodarstvu bistveno večji od povprečja OECD, delež državnega lastništva v podjetjih pa je celo najvišji izmed vseh držav članic. Navajajo izračune, da je Slovenija od vstopa v EU 2004 zaradi tega izgubila že več kot 10 milijard eur državnega premoženja.
Kako bi postopali pri Prstanu?
V skupini navajajo, da bi v roku 2 let privatizirali vsa državna podjetja, ki delujejo na konkurenčnih trgih, vključno z bankami. Te prodaje bi bile transparentne in konkurenčne, na način avkcij in s ciljem maksimalnega izkupička.
Kupnina od prodaj bi bila primarno namenjena razdolževanju države in stabiliziranju javnih financ, višek pa bi šel v demografski sklad, ki bi bil portfeljski vlagatelj s profesionalnimi upravljavci skladov.
Ob enakih ponudbah bi dali prednost strateškim kupcem pred finančnimi skladi. Do konca mandata bi razpustili DUTB, SDH in KAD, tista monopolna infrastrukturna podjetja, ki bi ostala državna, pa bi prešla v neposredno last države in upravljanje ministrstev.
Prstanovo stališče do 2. tira in Luke Koper
V skupini imajo tudi svoje, nekoliko drugačno stališče do vprašanje 2. tira oz. vladnega predloga, o katerem bomo odločali na referendumu.
Prstan tako kot mnogi projekt primerja s TEŠ6, saj se pri obeh ustvarja nekakšne izredne razmere in paniko. Poleg tega pa meni, da ima projekt sorazmerno majhne gospodarske koristi in bi v svojem bistvu moral biti komercialni projekt, predvsem Slovenskih železnic in Luke Koper, saj naj bi drugi deležniki in državljani od njega imeli izjemno malo.
Skupina tako enostavno meni, da “če se tira ne splača graditi Železnicam in Luki, se ga pač ne splača”. Po njihovem mnenju je to v bistvu industrijski tir za Luko Koper, ki bi se v resnici morala z njim ukvarjati. Opozorili so tudi, da je bila Luka vedno poligon za politične igrice in veliko sredstvo političnega marketinga, kar se kaže tudi zdaj.
Vprašanja o prihodnosti in stališčih skupine
Nato so predstavniki skupine odgovorili še na novinarska vprašanja, ki so se pričakovano vrtela okoli procesa ustanavljanja stranke in njenih stališč.
Dr. Vodopivec je povedal, da imajo trenutno še nekatere tehnične in kadrovske težave, saj kljub široki podpori ljudi v kandidaturo za poslanca ni tako enostavno prepričati, sploh ker v Sloveniji trenutno velja velika averzija do politike.
Na vprašanje Domovine, ali bi podprli katerega izmed predsedniških kandidatov, je dr. Vodopivec odgovoril, da trenutno ne podpirajo nikogar, saj do njih ni nihče pristopil, brez tega pa se ne želijo opredeliti. To bi se lahko spremenilo že do naslednje novinarske konference, morda tudi z lastnim predsedniškim kandidatom.
Zanimalo nas je tudi stališče skupine do privatizacije zdravstva in šolstva. Odgovorili so, da vidijo prihodnost predvsem v (bistveno) večji vlogi zasebnega zdravstva. To področje je namreč urejeno še zelo socialistično, dogajajo pa se velike nepravilnosti in afere, sploh pri upravljanju zavodov, zadnje vlade pa to politiko bolj ali manj glasno odobravajo.
Glede zasebnega šolstva so odgovorili, da bi bile potrebne spremembe predvsem v visokem šolstvu, deloma tudi v smer privatizacije, čeprav ne v takšni meri kot pri zdravstvu.
Prstan: “končali bomo s tovarišijskim kapitalizmom in v dveh letih privatizirali državna podjetja”
Če bodo dovolj resni, jih bo na stopnišču povozil tovornjak. Če se tega zavedajo, imajo moj glas.
Poskušal sem enega vodilnih ljudi v Parstanu, Blaža Vodopivca.
Na osnovi tega lahko ugotavljam, da je to Virant II. To pomeni še en strel v prazno!!!
Slovenija je v gospodarski in pred vsem moralni krizi. Vodopivec pa vidi le gospodarsko krizo.
Gopspodarsko krizo je možno rešiti v letu, ali nekaj letih. To so nam dokazale Nemčija in Avstrija, ki sta bili med 2. svetovno vojno do tal porušeni, pa sta se v nelak letih dvignili iz pepela.
V Sloveniji pa je največji problem moralna kriza.
Slovenija je ganksterska država, kjer ne vlada vlada, ampak kriminal, ki deluje iz ozadja. Ta je nedotakljiv, je brez barve, vonja, okusa. Prilagodi se vsakršnim razmeram. Je odporen na vse, kar ga namerava ogroziti in na vse, kar ga ogroža. Ima dovolj kapitala, da lahko kupi vse, kar je na prodaj in tudi tisto, kar ni.
Vodopivec tega ne vidi, zato Prstan nima niti najmanjše možnosti za uspeh.
Reševanje moralne krize pa pomeni menjavo ideloške paradigme. Brez tega namreč ne gre. In za reševanje moralne krize je potrebno najprej ugotoviti vzrok, zakaj je do nje prišlo? Kdo jo je povzročil? Kaj jo poganja’? In sveda šele ko so poadni odgovori na ta osnovna vprašanja, je mogoče začeti krizo odpravljati.
Ko začenjamo pri vzrokih za moralno krizo pa se moramo potopiti v zgodovino, v davno leto 1945, ko je zmagala boljševostična revolucija in pomendrala vse moralne norme. Od tedaj dalje Slovenci živimo v amoralni družbi.V družbi,kerjelaž vrlina, kjer je kriminal vrlina, kjer je zahrbtnost vrlina, kjer je opuščanje zavez vrlina.
Skratka svet v Sloveniji je postavljen na glavo.
Pred leti sem omenjal nesmiselno početje,pleskanje rjaveče jeklene konstrukcije. Nič ne pomagajo še tako kvalitetni premazi,če se rja ne dstrani.
v Sloveniji pa ne pomaga nobena reforma, noben poseg, dokler ne bodo odstranjene posledice krvave boljševistične revolucije.
Res je, da gre pri tem za ideološki boj, vendar brez zmage nad boljševizmom, napredka ne bo.
Padec Berlinskega zidu je bil za mnoge države zmaga nad boljševističnim barbarstvom. V Sloveniji, ki stoji na glavi sicer ne gre za padec zidu, gre za izkop vseh žrtev boljševističnega terorja in priznanja tega barbarstva.
Dokler do tega ne bo prišlo, bomo imeli v Sloveniji dve resnici, kakor nas je pred leti poučil najpriljubljenejši Slovenec Milan Kučan.
Če uporabim njegovo izjavo je potem vseno, ali delaš in zaslužiš, ali pa preprosto kradeš. obakrat si pošten.
In poštenjakov v Sloveniji je ogromno. Preveč, saj kradejo tako intenzivno, da Slovenija tone in se pogreza.
S 50 miljardami ukradenega denarja, bi Slovenija bila že sedaj Švica, tako pa caplja na repu Evrope.
Če bo po Vodopivcu Slovenija producirala več, bo mafija več ukradla in stanje se bistveno ne bo spremenilo.
Hvala za ta komentar. Torej mora Prstan dopolniti program, recimo … da naše sodnike odpustimo in najamemo nemške?
Se strinjam! Kje so etika, čast in odgovornost? “Slovenci smo v zadnjih sedemdesetih letih očitno izgubili že večino občutka za čast in spodobnost. Zato “naša hiša” ostaja razdeljena, narod pa obsojen na večno slepoto, ki rojeva zgolj sovraštvo, jezo in gnus«, nedavno berem. Primera iz javnih zadev, ki kažeta na izgubo občutka za etiko, čast, spodobnost in odgovornost. Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?! Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan. Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
Ali res neetično ravnanje lahko postane častno dejanje?
Na strani Fakultete za poslovne vede, ki spada v okvir Katoliškega inštituta, je nagovor zasl. prof. ddr. Antona Stresa rektorja Katoliškega inštituta, ki je bil ljubljanski metropolit. Vabi na študij poslovnih ved. Te so po moje le tedaj koristne, če uče etiko in odgovornost, podprto z referencami v praksi. Dr. Stres je še kot nadškof metropolit dejal: »Če ne bi bilo T – 2, bi cerkveni »Zvonovi« še lepo zvonili!« Torej je dr. Stres jasno vedel za vlaganja v T- 2, ki je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. To je po cerkvenem nauku velik greh. Je škodljiva za mladoletne in družino. Najprej so torej prodajali »greh« nato pa še odpustke in povzročili še veliko bančno luknjo, za kar doslej nihče ne odgovarja, kljub jasnemu cerkvenemu nauku. Bivši predsednik škofovske konference škof Andrej Glavan je celo izjavil in opravičeval: »To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih.« Kriv je torej zlodej, hudič, škofje pa nič? Ali je to referenca za poučevanje etike in odgovornosti na katoliški poslovni fakulteti? Zgledi vlečejo! Ali primera, seveda ne edina, ne kažeta pomanjkanje etike, sramu in odgovornosti? Dobim le en odgovor, cerkvena stran molči! BTC, d. d., Odnosi z javnostmi mi piše: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, ki vsako leto dobivajo 13. plačo in enega najvišjih regresov v Sloveniji. Tudi bivši predsednik države gospod Milan Kučan pride v BTC, ker ve, da smo v razvoj od prevzema družbe do sedaj investirali 250 mio evrov v razvoj, da ne siromašimo podjetja, da smo v letu 2016 povečali zaposlenost za 20 odstotkov ter da dobivamo nagrade in priznanja na nacionalni in evropski ravni za družbeno odgovorne projekte, trajnostni razvoj ter da gradimo mednarodno uveljavljeno korporacijo. Mar to ni etično? Ocenjujemo lahko le, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika, ki vsa svoja dejanja lahko dokumentira s podatki in realnimi projekti in ki transparentno dokazuje, da cilj BTC-ja ni zgolj povečevanje dobička, ampak aktivna vloga v več kot 200 družbeno odgovornih projektih vsako leto.«
Cerkvena stran torej molči. Družba BTC, d.d. oz. njena služba za odnose z javnostjo pa je le reagirala in napisala odgovor, kjer me očitno podcenjuje in mi pripisuje slabe namene. V mojem pismu namreč le citiram izjave bivšega predsednika države Milana Kučana, bivše direktorice SDK Romane Logar in bivšega rektorja dr. Jožeta Mencingerja. Pri tem se samo čudim, kako je družba BTC, d.d. oz. vodstvo pred 15 leti izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Letos pa župan Zoran Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja, naziv častni občan. Zato se sprašujem, ali neetično ravnanje lahko postane častno dejanje? Očitno da, če temu pritrdi s sodbo Vrhovno sodišče. BTC navaja, da ni ugotovilo nobenega odškodovanja. Sodba sicer velja in podjetje sedaj posluje uspešno, kot berem in kar nisem nikjer oporekal. A ostaja vprašanje, kaj je pri tem menedžerskemu »nakupu« le tisto, kar je g. Kučan, kot pravnik in politik, ocenil kot neetično in da pomeni »siromaši podjetje«? To lahko pojasni samo g. Kučan. Kljub sodbi Vrhovnega sodišča, ko je splošno znano, da ima naše sodstvo težave z gospodarskim finančnim pravom. Ne morem razumeti, da je lahko izrečena taka sodba, ko pa ena najbolj kompetentnih oseb v državi za te zadeve, to je direktorica SDK, tedaj izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« SDK ima še sedaj visoko zaupanje državljanov in njihovo nostalgijo, pravosodje pa žal še ne, pa tudi mnogi politiki ne. Mnogi menedžerski nakupi podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje podjetja, kar je v EU strogo prepovedano. Prepričan sem, da je direktorica SDK zato dala pravo izjavo oz. oceno. Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo najprej lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ali je res etično, da menedžerji šele potem, ko »postanejo« tudi lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti za razvoj podjetja. Zakaj so potem plačani? Kot bi trenerji v nogometnih klubih, najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni etično, ne častno, ne družbeno odgovorno. Kako je lahko zakonito? BTC d.d. pa me poziva, če najdem eno neplačano menedžersko delnico, bodo poskrbeli, da se »vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari« eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Cerkev pa molči.
Pozabiti na sto milijonov evrov je »odlična« ekonomija?
Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo. Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik, kupec znanja«, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo. L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, kjer sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Posnetek te okrogle mize je v arhivu RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot državo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Kakšni pa so rezultati slovenskih centrov odličnosti? Predstavnica Bavarske je naši javnosti tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela z razvitim gospodarstvom. Ti trije temelji, ki jih je vredno ponoviti, so bili:
Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
Kaj če v Sloveniji le ni pravega znanja ali potrebe, da se opredelijo bolj realni cilji države, saj jih imamo več kot Nemčija? Kako realna je potem strategija pametne specializacije države?
Ne bo nam pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Eva Malovrh iz Maribora.
Razočaran berem tudi: «Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno.«
Afera po razkritju afere o dodatkih za stalno pripravljenost na fakultetah tudi še ni končana. Te dni smo lahko na ekranih gledali nepojmljiv odnos univerzitetne elite do države in javnosti. Vpleteni so pedagogi naroda, vidni »strici in tete iz vidnega ozadja, ki hočejo voditi državo s piedestala nedotakljiv avtonomije univerze, sicer pa brez mandata in odgovornosti za stanje države in ekonomije. Dekanja ekonomske fakultete prof. dr. Metka Tekavčič poziva ministrico za izobraževanje, dr. Majo Makovec Brenčič, naj se oglasi na svojem delovnem mestu na fakulteti, kjer se bosta pogovorili o njenem nadaljnjem angažmaju na fakulteti, dodala je tudi, da vlada fakulteti zadnji dve leti dosledno in nenehno otežuje resno delo. Kaj zamerijo ministrici Makovec Brenčičevi? Ministrica vztraja, da je treba del sredstev, ki so bila porabljena za dodatke na stalno pripravljenost profesorjev, vrniti v proračun. Mar ni to pošteno in jasno vsakemu državljanu?
Osupel sem, ko celo bivši rektor in minister za delo, socialo in družino, prof. dr. Ivan Svetlik, pred javnostjo mirno zanika pokazano vidno prejeto e-pošto od dekanje Tekavčičeve. To kaže stanje duha in morale na UL, ki se odraža tudi v družbi.
»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje« , je pogubna izjava »pedagoga naroda«, bivšega rektorja UL, bivšega ministra, nesojenega evroposlanca, pravnika in ekonomist dr. Jožeta Mencingerja, ki jo ni še nikoli obžaloval ali preklical. Nezaslišano je tudi, da se politika in stroka vse doslej ni opredelila do te izjave, ki pomeni konec etike in pravne države. Ni čudno, da pravna država, pravosodje ne deluje za elite, obravnava pa predvsem le navadne državljane?
To je res močvirje in aktualna tema o morali, ki vlada na javnih avtonomnih fakultetah, plačanih iz javnega denarja, kjer se oblikuje in kadruje slovenska politika, realni sektor pa vse to plačuje. Univerze, zlasti družboslovne fakultete so bazen za vodilne politične kadre, ki vodijo ekonomijo države, a ne delijo usode realnega sektorja, ki je na odprtem trgu. Politiki iz fakultet se vedno brez problemov vrnejo na fakulteto, ne glede na rezultate. Dokler bo na fakultetah, zlasti družboslovnih, prevladovala takšna mentaliteta, da so fakultete nad državo, da imajo predvsem imuniteto, ne pa tudi soodgovornost za stanje države, država prava ne bo delovala in bo Slovenija zaostajala v razvoju.
Slovenska produktivnost pada, naše vzhodnoevropske konkurentke pa jo presegajo kar za dvakrat. Kot glavno oviro za produktivnost v Sloveniji se navaja premajhno sledenje tehnološkemu in znanstvenemu napredku v podjetjih, za kar navaja trgu zelo slabo prilagojen izobraževalni sistem in premajhno pripravljenost menedžerskih krogov za uvajanje sodobnih tehnologij.
V javnosti pa še prevladuje pogubna morala:»Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?« Mar univerzitetna in politična elita družbe res lahko spregleda zaslužke in ravnanja rektorja in dekanov in kar pozabi sto milijonov za centre odličnosti? Mar ni to pogubno za razvoj države in se mladi upravičeno bojijo za svojo perspektivo, zato mnogi gredo v tujino? Kdo je ugrabil državo zase?
Drzi,
kar si pisal !!!
Nagovarjam te da stooimo skupaj ter ne razmisljamo o II. VIRANTU.
Narediti moramo KORAK k spravi in postopoma naprej.
Vse ostalo naj nam bo v poduk:
cestni kriz (miliarde), TES VI., telekom neprodan, lb neprodana, drugi tir (sam) ne najde resitve,
manipulacija (zakonsko je “prav”) brgleza (datum referenduma) in njemu podobnih njegov kolega horvat (trudil se je z dopovedovanjem o odvzemu mandata, ne sam …) in cela falanga s kustec-evo pa da ne nastevam.
Ne dovolimo si vec (OD NJIH – vseh) da nam mecejo kosti, ki jih kot po ukazu glodamo.
Tako nas zejne peljejo cez … !!!
Evo, jaz sem za PRSTAN !!!
A ti si ???
Skupaj nekaj naredimo.
Zelo zanimiva analiza APM! Predvsem mi je blizu ta del, ko govorite o moralni krizi. Mi potrebujemo odločnega, samozavestnega človeka, ki bo potegnil Slovenijo naprej in naredil zelo močne in odločne reze. Žal v tej stranki ne vidim niti enega, ki bi bil vsaj od blizu sposoben tega.
Ko sem poslušala predstavnika PRSTANA na RTV, mi je deloval zmedeno, brez jasnih STALIŠČ (ne krop ne voda). Takih strank smo imeli že veliko, za njimi pa ni ostalo NIČ DOBREGA.
Država Slovenija, kjer se še večinsko slavi revolucija oz. državljanska vojna in občuduje enopartijska država, njena ekonomija, ne glede na porazne rezultate, nikakor ne bo Avstrija, ne Italija, kje šele Švica, to je čista utopija. Npr.že leta 1941 in naprej v socialzmu so bili podjetniki, ki so ustvarjali in imeli kapital, za komuniste sovražni izkoriščevalci delovnega ljudstva, ki jih je ljudstvo oz. partija likvidirala in zatirala, njihovo premoženje pa je bilo v imenu ljudstva zaplenjeno itd.. Brez obžalovanja revolucije, se bo nadaljevala “morala revolucije in njena plenilska ekonomija, ki se bo s tujimi krediti hranila in bo potrebovala nizke plače večine in pokojnine, da bo lahko nezanemarljiva pohlepna “elita” na račun ljudstva živela, ne pa od njihovega prispevka v konkurenci na trgu. Obstoječi partijski čisti proporcionalni volilni sistem omogoča osebno ne neodgovornost. O vsem odločajo predsedniki strank-partij, ki poskrbijo, da so izvoljeni predvsem njihovi privrženi kadri, ne gleda na njihove rezultate. To je negativna kadrovska selekcija v politiki, ki vodijo državo, posledično se to dogaja v celotni družbi. Negativna selekcija kadrov nikakor ne more dajati vrhunskih rezultatov, le podpovprečne, ne v športu, ne v politiki in gospodarstvu. Dr. Virant je imel vsaj v programu spremembo volilnega sistema , kaj pa Prstan?
Država Slovenija, kjer se še vedno večinsko slavi revolucija oz. državljanska vojna in občuduje enopartijska država, njena ekonomija, ne glede na porazne rezultate, nikakor ne bo Avstrija, ne Italija, kje šele Švica, to je čista utopija.
Že leta 1941 in naprej v socializmu so bili podjetniki, ki so ustvarjali in imeli kapital, za komuniste sovražni izkoriščevalci delovnega ljudstva, ki jih je ljudstvo oz. partija likvidirala in zatirala, njihovo premoženje pa je bilo v imenu ljudstva zaplenjeno itd.
Brez obžalovanja revolucije, se bo nadaljevala “morala revolucije in njena plenilska ekonomija«, ki se bo s tujimi krediti hranila in bo potrebovala nizke plače večine in nizke pokojnine, da bo lahko nezanemarljiva pohlepna “elita” na račun ljudstva živela, ne pa od njihovega prispevka v konkurenci na trgu.
Obstoječi partijski čisti proporcionalni volilni sistem omogoča osebno neodgovornost poslancev.
Odločajo predsedniki strank-partij, ki poskrbijo, da so izvoljeni predvsem njihovi privrženi kadri, ne gleda na njihove rezultate.
To je negativna kadrovska selekcija v politiki, ki vodijo državo, posledično se to dogaja v celotni družbi.
Negativna selekcija kadrov nikakor ne more dajati vrhunskih rezultatov, le podpovprečne, ne v športu, ne v politiki in gospodarstvu.
Dr. Gregor Virant je imel vsaj v programu spremembo volilnega sistema , kaj pa Prstan?
Brez obžalovanja revolucije, se bo nadaljevala “morala revolucije in njena plenilska ekonomija«, ki se bo s tujimi krediti hranila in bo potrebovala nizke plače večine in nizke pokojnine, da bo lahko nezanemarljiva pohlepna “elita” na račun ljudstva živela, ne pa od njihovega prispevka v konkurenci na trgu.
Obstoječi partijski čisti proporcionalni volilni sistem omogoča osebno neodgovornost poslancev.
Odločajo predsedniki strank-partij, ki poskrbijo, da so izvoljeni predvsem njihovi privrženi kadri, ne gleda na njihove rezultate.
To je negativna kadrovska selekcija v politiki, ki vodijo državo, posledično se to dogaja v celotni družbi.
Negativna selekcija kadrov nikakor ne more dajati vrhunskih rezultatov, le podpovprečne, ne v športu, ne v politiki in gospodarstvu.
Dr. Gregor Virant je imel vsaj v programu spremembo volilnega sistema , kaj pa Prstan?
Partija je dopustila ukinitev enopartijskega režima in tako svobodne večstrankarske volitve.
Demos pa je na svobodnih tajnih volitvah zmagal za komaj pet odstotkov, stare stranke so dobile veliko podporo ljudstva.
To veliko pove in se pozablja, zakaj ni prave demokracije in države prava ter imamo še vedno partijski volilni sistem in negativno selekcijo kadrov, ne levici in desnici.
Svoboda je viharno morje. Plašni ljudje imajo raje mir despotizma.
Thomas Jefferson
puba6o – Pozdravljam ustanovitev nove klasične liberalne stranke. V bistvu upam, da ne komplicirajo in prevzamejo kar DL. Po mojem nekega pogroma zaradi spomina na Viranta ne bo – prav nasprotno: spletni mediji (tudi Domovina) lahko pripomorete k razjasnitvi zadev. Kot katolik in konservativec imam klasične liberalce za svoje zaveznike in jim želim veliko uspeha in upam, da bomo skupaj v prihodnji reformni koaliciji.
Upam, da ne boste ostali pri besedah.
Slovenski problem in problem v vseh državah bivšega vzhodnega bloka je nerazumevanje vloge nadzornega svetov v delniških družbah, ki na zahodu dejansko vodijo podjetja s tem da postavijo cilje podjetij, uprava podjetij pa upravlja podjetje tako, da doseže te cilje.