Proučevalka enakosti spolov: Nič, kar se nam zdi naravno, ni naravno. In to naj učijo šole!

Foto: depositphotos.com

Je igranje fantkov z avtomobilčki in punčk z barbikami stvar proste otroške izbire ali vsiljenih kulturnih vzorcev? Mag. Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov je prepričana o slednjem. Kot tudi, da že takšno “potiskanje v škodljive stereotipe” o fantovskih in dekliških vlogah v otroštvu povzroča družbeno neenakost med ženskami in moškimi, seveda v korist slednjih. 

V nedavni oddaji  Glasovi svetov nacionalnega radia Ars je Pavličeva predstavila projekt Stella, financiran s strani Evropske komisije. V okviru tega v imenu odpravljanja spolnih stereotipov izvajajo seminarje za učitelje in delavnice za učence ter tako tovrstne ideje prenašajo v slovenski izobraževalni sistem.

A obsežne mednarodne študije in strokovnjaki so prišli do ugotovitev, da za izbiro bolj fantovskih in bolj dekliških igrač, pa tudi za zanimanji in izbiro poklica ne stoji vzgajanje v spolne stereotipe, ampak biološke značilnosti posameznega spola. Te pa se ob projektih za čim večjo enakost spolov ne zmanjšajo, ampak nasprotno – še povečajo.

Strokovnjakinja za enakost spolov: Nič kar se nam zdi naravno, ni naravno

Pavličeva je v oddaji izpostavila, da nič v tej družbi, kar se nam zdi naravno ter kar sprejemamo kot univerzalno resnico, ni naravno, ampak kulturno proizvedeno. V oddaji je spregovorila predvsem o spolnih stereotipih, ki se po njenih besedah najprej prenašajo v družinah, nato pa tudi v vrtcih in šolah. Nanje ni imuna nobena izobraževalna ustanova, je v oddaji dejala Pavličeva.

Spolni stereotipi so po besedah Pavličeve tudi del učnih gradiv, saj ne vključujejo znanja o tem, kako so ženske pripomogle k temu, da svet je, kakršen je. Tako se je zavzela za »prevetritev učnih gradiv«, ki bi presegla spolne stereotipe ter uporabo »vključujočega, spolno občutljivega« jezika v izobraževanju

Pri spodbujanju spolnih stereotipov je izpostavila najprej spodbujanje igranja z določenimi igračami, npr. dojenčki za dekleta in orodji za fante, stereotipi o »pridnih deklicah« in »genialnih dečkih«, ki naj bi reproducirali ujetost žensk v manjvrednost in zaznamovali poklicno izbiro deklet. Te zaradi spolnih stereotipov ne morejo izživeti svojih želja in pokazati svoje nadarjenosti ter se prav zaradi spolnih stereotipov, kot je v oddaji nakazala Pavličeva, v večji meri odločajo za pedagoške ter zdravstvene in socialne poklice.

Medtem ko v programih, povezanih z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, študira le 16 % žensk, pa v programih zdravstvenega in socialnega varstva študira le 23 % moških, v programih s področja izobraževanja pa 13 % moških, kar so po njenih besedah dokazi, kako zelo spolni stereotipi škodljivo delujejo v naši družbi. Ob tem je opozorila tudi na nazadovanje Slovenije na letvici enakosti spolov, ki jo je pripravil Evropski inštitut za enakost spolov.

Kljub močnim prizadevanjem za enakost se moški in ženske razlikujemo in imamo ob svobodni izbiri različne poklicne preference

Da spolni stereotipi nimajo jasne povezave s poklicno izbiro posameznega spola, najprej kažejo podatki držav, ki so se na lestvici enakosti spolov odrezale najbolje. Švedska na prvem in Danska na drugem mestu namreč kažeta, da se kljub temu, da sta državi vodilni v EU in na svetu po enakosti spolov, se še vedno velika večina moških odloči za poklice s področja informacijsko-komunikacijske tehnologije, med ženskami pa je takšnih v povprečju EU petina, v Sloveniji pa le nekaj odstotkov manj.

To ni posledica spolnih stereotipov, pač pa svobodnih izbir moških in žensk. Sloviti klinični psiholog dr. Jordan Peterson to dejstvo strni v znanstveno dokazan fenomen: ko družbe postajajo bolj enakopravne po spolih v svojih socialnih in političnih politikah, postajajo moški in ženske v določenih vidikih bolj različni kot pa bolj podobni. Eno takšnih področij je poklicna izbira.

Primer iz Skandinavije, ki je ogromno naredila za enakost spolov, tako kaže, da se moški in ženske ne bodo odločali za enake poklice, če jih pustite, da se odločajo svobodno. »Razmerje medicinskih sester in tehnikov je tam 20:1, enako je razmerje inženirjev proti inženirkam in to v državah, ki največ naredijo za enakopravnost, enake možnosti in podporo enakovrednemu razvoju žensk in moških,« pravi Peterson. Ženske in moške sicer lahko silite, da se v enakem deležu odločajo za vse poklice. A če bodo imeli v družbi z najmanj spolnimi stereotipi svobodno izbiro, se bodo odločali po ključu bolj moških in bolj ženskih poklicev.

Pa ne zato, ker bi bili tako dobro vzgajani v spolne stereotipe, ampak zaradi drugačnih osebnostnih lastnosti, vezanih na spol, ki se ob prizadevanjih za enakost maksimizirajo, ne minimizirajo. V povprečju so, tako Peterson, moški bolj zainteresirani za stvari, ženske pa bolj za ljudi, kar ima biološko, ne družbene osnove, izpostavlja Peterson. Podobno kaže tudi tale raziskava, ki pokaže, da so ženske v tehničnih študijah enako ali bolj uspešne od moških, a se zanje s povečanjem enakosti spolov odločajo v manjši meri. Tudi velika mednarodna študija, objavljena v reviji Science, je pokazala, da bolj kot imajo ženske enake možnosti, bolj se po svojih preferencah razlikujejo od moških.

Otroci tudi brez zunanjega vpliva izbirajo igrače, značilne za njihov spol

Peterson tako ugotavlja, da egalitarne politike zmanjšajo kulturne razlike in s tem dovolijo, da se močno pokažejo biološke razlike. A to je nov problem za zagovornike enakosti rezultatov na področju enakosti spolov, ker kaže na biološko spolno identiteto. A prav tukaj je zašlo družboslovje, ki v zanikanju biologije producira množico raziskav, da bi le podprlo svojo idejo, da je spol družbeni konstrukt. Od tod tudi stremljenje k spolno nevtralnim igračam, spremembi jezika in učbenikov.

Znanstveno je sicer dokazano tudi, da je želja po igri z določenimi igračami prirojena in biološko pogojena, ne le privzgojena. Že majhni otroci v zgodnjem vrtčevskem obdobju (9 mesecev) se namreč brez prisotnosti staršev ali drugega zunanjega vpliva igrajo z igračami značilnimi za njihov spol.

Raziskujejo potrebe po vključevanju LGBTIQ+ vsebin v šole
Poleg preseganja spolnih stereotipov pa v sklopu projekta Preseganje vrstniškega nasilja – še enega mednarodno financiranega programa društvo Parada ponosa, izvaja analizo potreb šol v Sloveniji pri vključevanju LGBTIQ+ vsebin v šolske aktivnosti. V ta namen je po spletu zaokrožila anketa, ki je podlaga za kasnejše oblikovanje smernic in nato vključevanja tovrstnih tematik v šole.
Kaj naj bi bilo diskriminatornega v tem, da smo moški in ženske po naravi različni?!?
V čem je pravzaprav problem, če se različna spola pri izbiri igrač, poklicev in drugih družbenih vlog odločata različno? V temelju to ne bi smel biti problem, če bi skrbstveno, socialno ali pa pedagoško delo ali pa materinstvo kot družba cenili podobno kot cenimo delo pretežno moško delo v IKT poklicu.

A pri izpostavljanju teh razlik ne smemo ostati le pri manj ženskah na vodstvenih položajih in v tehničnih poklicih, ampak tudi na manj žensk v gradbeništvu, gozdarstvu, pri delu v jeklarstvu in v nevarnih poklicih. Si bomo prizadevali tudi za 50 % žensk v gradbeništvu? Najbrž ne, vsaj ne, dokler to delo ne bo v zadostni meri avtomatizirano in s tem tudi fizično manj naporno.

Ključ do razumevanja in konca ustvarjanja utopične družbe je v razumevanju in sprejemanju, da smo moški in ženski po naravi (pa naj še tako trdijo, da ni nič naravnega) različni in da ne bomo enaki, pa naj v to vlagamo še tako velike napore in še tako velike količine denarja.

Vsiljevanje radikalnih ideoloških pogledov na ta vprašanja v naš šolski sistem, kar je cilj levičarskih civilnodružbenih skupin, kot je Inštitut za proučevanje enakosti spolov ali društvo Parada ponosa, je zato milo rečeno problematično.

15 komentarjev

  1. Prepričana sem, da nikoli ne bomo vsi ENAKI. Težiti moramo k temu, da bi bili enakopravni.

    Kako lep je na začetku poletja travnik, kjer rastejo razno razne rastline in cvetlice vseh barv.
    Kaj bi bilo, da bi jih vse “presortali”, da bi bile vse iste in enake barve?

    Ti ljudje, ki se sedaj bavijo s tem, da bi uničevali spole in hoteli dekleta spreminjati v fante in obratno, so ZMEDENE osebe. Še pred 60 leti so jih šteli za bolnike.
    Sedaj pa hočejo oni zdraviti družbo s tem, da bi vse obrnili na glavo.

    Si mislite kaj bo, ko taki pridejo v BOLNICO in hočejo, čeprav nimajo znanja, kar oni operirati, namesto zdravnika?
    Pod parolo enakosti, se bo marsikaj zgodilo, toda dobrega malo, ali nič.
    Prišlo bo do razgradnje družbe, kjer ne bo nobenih pravil niti omejitev. To pa pelje le v kaos.

  2. Čeprav je očitno, da je zgrešeno stališče, da so spolne preference posledica vzgoje in torej socialno pogojene, ne pa prirojenih bioloških razlik med spoloma, zagovorniki teh zgrešenih stališč kljub vsemu dominirajo.

    Vprašanje, ki se zastavi, je, kaj je vzrok političnega forsiranja stališč, ki jih relevantna dejstva ne potrjujejo. Odgovor, ki se ponuja, je ta, da gre za načrt odprave dosedanje moške supremacije v družbi. Ta načrt, ki naj bi bil feminističen, pa ima očitno podporo finančne elite, ki dejansko vlada družbi in je predvsem moška, kar je navidez paradoks. Zakaj vladajoča elita preferira ženske zlasti v politiki, javni upravi, sodstvu, medijih, šolstvu…? Odgovor, ki se ponuja, je, da zato, ker je družba prek žensk z vidika vladajoče elite lažje obvladljiva, kajti ženske so v povprečju navzgor bolj upogljive in ubogljive kot moški, navzdol pa bolj neusmiljeno neizprosne.

    Vsiljevana enakost spolov pa ima številne negativne posledice. Ženske oziroma matere so prisiljene, da so enako vključene v pridobitne dejavnosti kot moški. To bistveno vpliva na nižanje rodnosti, ki je v mnogih razvitih državah že znantno izpod nivoja obnavljanja prebivalstva. To povzroča velikanske probleme v pokojninskih blagajnah, ker je vedno manj aktivnih generacij glede na generacije upokojencev. Otroci odraščajo z bistveno manjšo prisotnostjo mater, kar vpliva na njihov psihološki razvoj in vedno več duševnih težav sodobnih generacij. Družina je postala krhka celica, ki pogosto razpade, ker sta starša veliko odsotna, njuna vez pa se tako razrahlja, kar spet povratno vpliva na otroke min njihovo duševno in siceršnje zdravje. Splošno družbeno blagostanje, ki ni le materialno pogojeno, tako upada.

    Zahodni vzorec družine tudi ni konkurenčen v odnosu do muslimanske družine, kjer so spolne vloge tradicionalno razdeljene. Muslimanske ženske so še vedno predvsem matere, ki imajo otroke, s tem pa se muslimanska družba normalno obnavlja oziroma je glede na zahodno družbo v ekspanziji.

  3. Ojoj, kje je tu spoštljiv jezik? “nič, kar se nam zdi naravno, ni naravno…”
    še pred leti je bila različnost v mišljenju in pogledih vrednota zahoda, sedaj pa – … – jah, je imel Bog prav, (ima pa smisel za humor), da ne bo nad nas več poslal vesoljnega potopa. saj mu ga ni treba, ker se bomo potopili sami. zgodovina se očitno ponavlja že najmanj tretjič ali četrtič (Grčija, Rim ipd) in tako gre tudi naša civilizacija očitno k vragu.

  4. “V nedavni oddaji Glasovi svetov nacionalnega radia Ars je Pavličeva predstavila projekt Stella, financiran s strani Evropske komisije. V okviru tega v imenu odpravljanja spolnih stereotipov izvajajo seminarje za učitelje in delavnice za učence ter tako tovrstne ideje prenašajo v slovenski izobraževalni sistem.”

    Človek se vpraša, kje ima Komisija pamet, da financira projekte, ki imajo za cilj napraviti moške in ženske ENAKE? Takšni cilji so očitno protinaravni, saj bi pahnili razvoj človeške vrste daleč v preteklost, v čas, ko so se pred milijoni let razvili dvospolni polži, hermafroditi.

    Jasno pa je, da naravni razvoj vrst ne gre v tej smeri, pač pa ravno obratno – v smeri vedno večje specializacije, kar je po naravni poti pripeljalo do oblikovanja dveh spolov, ki imata vsak svojo specifično in enakovredno vlogo, da vrsta preživi.

    Naj se Pavličeva še tako trudi, njeno zanikanje naravnih zakonitosti in naravnih danosti, ki jih pri človeški vrsti prispeva delitev na ženski in moški spol, pač ne more pripeljati do napredka, ampak kvečjemu do katastrofe. Kot da ne bi poznali modrosti, ki pravi, da ima Narava vedno prav!

    Rinjenje takih zmedenih konceptov celo v šolo md otroke, ki so še sredi razvoja, je škodljivo in bi ga bilo treba preganjati, ne pa, da ga Komisija še podpira!

    • Drži. Narave ni mogoče “prepričati” v pravilnost zgrešenega razmišljanja neke magistrice. Formalna izobrazba še ne zagotavlja, da je nosilec naziva tudi pameten.
      V današnji dobi se lahko tudi dekleta brez problemov odločijo za “moške” poklice. Če so jim kos in so dobre, jih zaradi tega nihče ne zapostavlja. Obstajajo pa poklici, kjer si težko predstavljam kakšno žensko (gozdarji-sekači, zakol živali v klavnicah).
      Tudi naše babice in prababice so vodile kmetije in opravljale vsa težka dela, ko so bili možje na frontah. Tako da gospa Pavlič nima nobenega stika z realnostjo.

  5. Ga. Pavličeva in ostali njene branže so v gimnaziji prešpricali Darwina in biologijo nasploh. Med moškim in žensko je namreč 650 genetskih razlik. Reči, da to nima vpliva je naravnost bedasto. Tako nekako, kot da bi hotel leva naučiti na vegetariansko prehrano. A te entitete (LGTB in podobne) res nimajo drugega dela, kot, da proučujejo kozlarije in razlagajo neumnosti?

  6. Magistri Ani Pavlič ni treba sodelovati v dragih evropskih raziskavah, da bi ugotovila, kako je z enakostjo spolov, ali je naravna ali kulturno pogojena. To ugotovimo vsi že kot otroci. Dovolj je, če pogleda v svoje mednožje in v mednožje kakega moškega in takoj bo ugotovila, da nista enaka, da sta po naravi različna in da je njeno govorjenje o enakosti le ideologem, ki ga vsiljuje drugim. In da ona ustvarja stereotip, in to za ljudi, ki živijo odtrgani od narave, od zdrave pameti in so zagledani samo v svoje ideološke konstrukte. Zakaj to počne, ve le sama; morda tudi zato, ker se da s takim mešanjem megle lepo zaslužiti.
    Spol in enakost ne gresta skupaj, tako kot ne gre skupaj okroglo in špičasto. Spol je prav zato spol, ker je različen. Spodbujati spolnost je zato spodbujati spolno različnost. Poudarjati enakost pa pomeni spodbujati jalovost. Samo različnost je rodovitna, ustvarjalna … Družbeni ideal je zato sprejemati in ceniti različnost, ne ENAKOST. Seveda pa se je treba zavzemati za ENAKOPRAVNOST med ljudmi. Nikakor ne za ENAKOST. Samo razni totalitarizmi so častili enakost. Nacizem ljudi iste rase, komunizem ljudi istega razreda. Kitajski komunisti so v imenu enakosti uvedel celo enako obleko za vse Kitajce.

  7. Članek je površno napisan. Ženske so res mogoče bolj zainteresirane za ljudi kot za stvari, to pa ne pomeni, da jih zaradi tega ne zanima naravoslovje, tehnologija, inženirstvo in matematika. Nekateri moški in nekatere ženske obvladajo tehniko. Poznamo moške, ki se v tehniki ne znajdejo in so odlični na drugih področjih, ki so stereotipno značilni za ženske. V vrtcu imamo kar nekaj srčnih vzgojiteljev, ki odlično opravljajo svoje delo. Skandinavske države so res napredne glede enakopravnosti (ne enakosti, ker enaki ne bomo nikoli), veliko žensk zaseda vodilne položaje v javnem sektorju, ne pa tudi v privatnem. Žal pa skandinavske države niso tako napredne glede vključevanja žensk v tehnične in inženirske poklice. Stanje na skandinavskih naravoslovnotehničnih univerzah je podobno kot v Sloveniji. Profesorska mesta tehničnih smeri zasedajo večinoma moški. V Iranu pa imajo ženske manj besede v politiki, vendar pa enakopravno opravljajo tehnične poklice, tudi samo za krajši delovni čas in tam so navajeni iz preteklih obdobij, da so moški in ženske lahko dobri v tehnologiji, inženirstvu in matematiki. Kulturni vzorci so problem. V naši župniji vedno povabijo mame, naj spečejo pecivo. Koliko je očetov, ki znajo peči dobra peciva, pa jih sploh nikoli ne povabijo. Vedno pa dobijo povabilo le za nošenje stolov in klopi, verjetno pa stole lahko brez problema nosi marsikatera ženska in lahko pomaga tudi nositi klopi. Pravilno bi bilo, da bi povabili vse, naj prispevajo kar želijo, po svojih močeh. Če ženska ne zna speči peciva, gre lahko nosit stole, če moški zna speči odlično pecivo, naj ga prinese. Omejenost je v naših glavah, nasedamo komercialnim oglasom, ki ločujejo stvari na dekliške in fantovske zgolj zato, da bi povečali prodajo. Včasih smo vsi nosili žametne hlače, bratci in sestrice so lahko ponosili obleke eden za drugim, ker so bile “za oba spola”, sedaj pa roza je za deklice, modro pa za fantke, samo zato, da bi čimveč trošili. Potem pa na drugi strani govorimo o tem, da bomo zastrupili planet. V kaj razpadejo poliestrska in najlonska oblačila? V mikroplastiko, ki je že vsepovsod in jo dobesedno jemo in pijemo vsak dan. Uprimo se pretiranemu potrošništvu in vsem komercialnim oglasom, ki zelo vplivajo na našo presojo, pa čeprav se tega niti ne zavedamo. Če bi vsak živel kot Jezus, bi imeli enakopravnost. Biblija je dokaz. Galačanom 3-29 »Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.«

Komentiraj