Proti ženskam in za otroke? Za ženske in za otroke!

V ZDA so se v preteklem tednu zgodile velike družbene in zakonodajne spremembe. Ameriško vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo iz leta 1973 (Roe proti Wade), ki je splav nerojenega otroka razglasila za pravico matere. Razveljavitev sama se neposredno ne dotika pravice do splava, ampak odločitev o tem vrača na raven zveznih držav, ki bodo sedaj lahko same določile, kakšna zakonodaja bo veljala na tem področju. Posledično se odpira tudi polje znanstveno etičnih razprav v luči dejstev, ki pred desetletji niso bila znana. Istočasno je sodišče potrdilo zakon Misisipija, ki prepoveduje splav po 15 tednih nosečnosti.

Nekatere zvezne države so imele že vnaprej pripravljeno zakonodajo, ki splav močno omejuje ali celo prepoveduje in je takoj po odločitvi vrhovnega sodišča stopila v veljavo. V nekaterih drugih državah ostaja zakonodaja glede splava enaka ali napovedujejo celo še bolj ohlapno zakonodajo, ki bo omogočala splave tudi ženskam iz zgoraj omenjenih držav.

Je ta poteza – razveljavitev zakona res uperjena proti ženskam? Ali je njen namen zaščita nerojenih otrok? Videti je, da ne podporniki ne nasprotniki splava nočejo slišati argumentov drugega.

Pričakovano je razveljavitev sprožila navdušenje na pro-life strani in ogorčenje ter proteste na pro-choice strani. Je ta poteza – razveljavitev zakona res uperjena proti ženskam? Ali je njen namen zaščita nerojenih otrok? Videti je, da ne podporniki ne nasprotniki splava nočejo slišati argumentov drugega.

Pro-choice stran nikakor noče videti znanstvenega dejstva, da je zarodek človeško bitje od samega začetka in da ne gre za telo matere, ampak za telo otroka. Trditev »Moje telo, moja odločitev!« je veljala, preden je prišlo do odločitve za spolni odnos. Niti ne govorimo o posilstvih, tveganih zdravstvenih stanjih za mater ali hudih bolezni otroka. Takšnih primerov je v ZDA okoli 4 % in večina držav ohranja izjeme za te primere. Govorimo o zdravih materah zdravih otrok, ki jih je 96 %, in ti primeri se nenehno opravičujejo s tistimi 4 %.

Za pro-life stran pa se pogosto zdi, da je pozabila na žalostno in tragično zgodovino, v kateri so bile ženske vredne toliko kot malo boljša živina, brez pravic in brez možnosti odločanja o čemerkoli. Kaj šele o svojem telesu ali številu otrok.
Ilegalni splavi, visoka stopnja detomorov, še višja smrtnost predšolskih otrok in zaničevanje nezakonskih mater ter otrok še nikakor niso pozabljeni. Zakonodaja, ki je dovoljevala splav, je bila, sicer slab, pa vendar, izhod iz tega stanja. Če smo kot družba s svojo sodobno znanostjo toliko napredovali, da lahko danes stvari zastavimo na novo, je pomembno tudi preveriti, kako je sistemsko poskrbljeno za to, da se mračna zgodovina ne bo nikoli ponovila.

Američani so si s preveliko in pogosto bizarno liberalnostjo, ki je v nekaterih zveznih državah dopuščala (in še dopušča) splave tik pred rojstvom, prislužili gnev tudi tistih, ki se jim splav v zgodnji nosečnosti sicer ni zdel sporen.

V medijih in na družbenih omrežjih lahko že dlje časa spremljamo izjave raznih ljudi iz Evrope, ki se zgražajo nad potezo ameriškega vrhovnega sodišča in izražajo podporo ubogim sestram v ZDA. Seveda se je za malo publicitete priročno povzpeti na ta mnenjski vlak, vendar s temi izjavami izražajo predvsem svoje neznanje in nerazgledanost. Zakonodaja v Evropski uniji na področju abortusa je strožja, kot je bila do sedaj v večini ameriških zveznih držav. Razen redkih izjem je splav prosto dovoljen le v prvem trimesečju, pozneje pa otežen oz. dovoljen po odobritvi raznih komisij in z zelo resnimi razlogi. Zato v Evropi tudi ni toliko splošnega odpora proti splavu. Američani so si s preveliko in pogosto bizarno liberalnostjo, ki je v nekaterih zveznih državah dopuščala (in še dopušča) splave tik pred rojstvom, prislužili gnev tudi tistih, ki se jim splav v zgodnji nosečnosti sicer ni zdel sporen.

Danes o tem, kaj se dogaja v maternici in na kakšni stopnji razvoja je otrok pri kateri starosti, vemo neprimerljivo več kot pred desetletji, ko se je sprejemala aktualna zakonodaja. Prav je, da se stvari ponovno pretresejo in da se v luči novih spoznanj in dosežkov družbe in znanosti stvari zastavijo na novo in da se išče poti, pri katerih rešitev problema ni to, da »problem« (ki smo ga mimogrede sami priklicali v življenje) umre.

To, da je ženska, na katere primeru je ta zakonodaja stala, pozneje to bridko obžalovala, povedala, da je bila zmanipulirana s strani odvetnikov in na različne načine poizkušala to tudi javno povedati … očitno več nikogar ne zanima. Vendar bi nas moralo. Vsaj ženske. Govori namreč o tem, da splav ni preprost medicinski postopek, ki reši trenutno težavo in ga pozabiš. Je morda postopek, ki ga lahko predelaš na razumski ravni, toda na duševni ravni pušča globoko rano.

Morda bi morali pri urejanju tega vprašanja prisluhniti tudi ženskam – resničnim ženskam, ki jim je bil splav predstavljen kot preprosta in hitra rešitev njihove trenutne stiske, one pa še desetletja po tem tiho žalujejo. Tiho zato, ker je to žalovanje v sodobni družbi prepovedano in se o njem javno praktično ne govori, čeprav vsak, ki se ukvarja s svetovanjem in terapijami, ve, kako zelo pogost vzrok duševnih težav je izkušnja splava.

V ZDA bo (vsaj v nekaterih državah) v prihodnje očitno malo bolj varno biti nerojen otrok, splav kot oblika kontracepcije pa bo postal ponekod veliko težje dostopen. Vendar pa se, kot pravijo tisti, ki so ne samo politično, ampak tudi zares za življenje, šele sedaj začenja pravo in trdo delo.

Sramota je, da najbogatejša država na svetu nima sistemsko urejene zdravstvene oskrbe za vse svoje državljane. Sramota je, da skupaj z bojem proti splavu republikanci niso sprejeli vsaj enoletne porodniške s spodobnim zneskom za vse matere. Da niso namenili sredstev za vzpostavitev kvalitetnega in ugodnega javnega predšolskega varstva.

Sramota je, da najbogatejša država na svetu nima sistemsko urejene zdravstvene oskrbe za vse svoje državljane. Sramota je, da skupaj z bojem proti splavu republikanci niso sprejeli vsaj enoletne porodniške s spodobnim zneskom za vse matere. Da niso namenili sredstev za vzpostavitev kvalitetnega in ugodnega javnega predšolskega varstva. Prav tako je sramota, da vse te zvezne države, ki so imele pripravljane »samodejne« zakone, nimajo pripravljenih zakonov za porodniške, oskrbo mater, predšolskega varstva … Sramota je, da vsega tega prav tako nikoli niso naredili niti demokrati in da očitno niti ni prave politične volje za to.

Pomoč materam in otrokom ne sme in ne more biti odvisna samo od humanitarnih organizacij. Stvari morajo biti rešene sistemsko. Prav tako je sramota, da o težki problematiki proste nošnje orožja ne znajo povedati drugega kot to, da je pravica do orožja neodtujljiva, strelski pohodi pa se jim medtem dogajajo že na tedenski ravni.

V Svetem pismu piše: »Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali« (Mt 7,20). Za to, da bo ta sad okusen, morajo na njegovem drevesu v ZDA nujno zrasti še vse zgoraj omenjene pravice in ugodnosti za matere in otroke. Pravijo, da delajo v tej smeri. Naj bo res tako.