Kaj je razjezilo protestnike v Iranu. "Jajc nam pa ne boste vzeli!"

Embed from Getty Images
Iran je ena najbolj zaprtih držav na svetu, ki je leta 2015 ubrala drugačno pot od tiste, ki jo zaznamuje v preteklih desetletjih. Sklenjen je bil jedrski dogovor, ki omejuje pravico Irana do bogatenja urana, tako kvalitetno – za vojaško uporabo, kot kvantitetno – deluje lahko samo tovarna v Natanzu.  V zameno pa so bile umaknjene sankcije, katerih glavna posledica je ponovno dovoljena prodaja iranske nafte.

Država je na papirju v dokaj dobrem stanju, saj beleži 12,5 % gospodarsko rast. Vendar pa se je zaradi tega življenje običajnega državljana le malenkostno izboljšalo. Gospodarska rast namreč temelji na naftni industriji, ki zaposluje majhen delež prebivalstva. Nadalje se država sooča z veliko brezposelnostjo med mladimi, ta je približno 45 %.

Kupljena ljubezen

Prejšnji predsednik Ahmadinejad je doživljal spore s svojim ljudstvom na podlagi njegove verske tradicionalnosti, saj je poosebljal »trdo« linijo in to »trdo« celo za iranske razmere.

Tako so pred časom množice protestirale zaradi zakona, ki naj bi prepovedoval držanje zaljubljencev za roke v javnosti. Vendar pri začetkih teh protestov gre za drugačno ozadje. Ti protesti imajo svoj izvor v ekonomski situaciji. Prejšnji predsednik si je do svojega poraza na parlamentarnih volitvah 2013 kupoval socialni mir z množico denarnih izplačil najrevnejšim slojem. Sedanji predsednik Rouhani, ki pa je bil maja 2017 ponovno izvoljen, izvaja določene varčevalne ukrepe, ki vrsto socialnih transferjev omejujejo.

Sedanji protesti so večinoma spontano izražanje nakopičenega gneva nižjih slojev, ki od gospodarske rasti in navidezne liberalizacije nimajo kaj dosti.

Jajca so pa naša

Na vrhu vsega tega pa so se v Iranu pred kratkim spopadali z izbruhom ptičje gripe, ki je za seboj prinesla velike preventivne pokole perutnine in posledični dvig cene jajc. Cena jajc, kot pomembnega proteinskega živila za revnejše sloje, se je dvignila za 40 %. Približno toliko tudi cena perutnine. In ta udarec za žepe povprečnih Irancev je deloval kot vžig soda smodnika, polnega preteklih zamer.

Proteste zaznamuje tudi socialna ločnica, saj srednji razred pri njih dejavno ne sodeluje. Ta je sodeloval in organiziral proteste v preteklosti, ko so imeli politično-verski predznak. Sedanji protesti pa so večinoma spontano izražanje nakopičenega gneva nižjih slojev, ki od gospodarske rasti in navidezne liberalizacije nimajo kaj dosti.

Priložnost za politiko

Vendar pa spontanost lahko traja le določen čas. Predsednik Rouhani to razume in je zato celo javno dejal, da imajo državljani pravico protestirati, saj situacija v državi res ni najboljša. Vendar pa jih je pozval k mirnemu protestu. Če bi želel hiter konec protestov, ki so se šele v nekaj dneh razrasli v nacionalno zgodbo, bi vpoklical revolucionarno gardo, ki bi naredila hiter konec. Vendar pa bi s tem pripel na prsi »trde« linije še eno zmago oz. zaslugo. Tega pa, kot predsednik, ki si resno želi določenih reform, preprosto ne sme storiti.

Twitter podpora ZDA protestnikom pa je sprožila klasično igro obtoževanja o tujih saboterjih, ki naj bi sodelovali pri protestih. Iranski vrhovni voditelj Ali Khameini je bil tako manj razumevajoč v svojem nagovoru in obtožil ZDA in Savdsko Arabijo, da delujeta proti Iranu.

Protesti sedaj trajajo teden dni. Zajeli so celotno državo in pridobivajo na političnem naboju, katerega glavno sporočilo zaenkrat ostaja povezano s socialnim stanjem revnejšega dela prebivalstva.

Od splošnega nezadovoljstva do organiziranega poskusa zamenjave oblasti je veliko korakov. Iranska proizvodnja nafte se ni ustavila niti za minuto in ostaja pri stabilnih 3,8 milijona sodčkov na dan. Dokler bo tako, resnega vmešavanja drugih držav ni za pričakovati.

Za prihodnost Irana in stabilnost v regiji pa bo ključno, kdo bo iz tega izraza narodovega nezadovoljstva odšel z več notranje podpore – reformistični predsednik Rouhani ali vrhovni voditelj Khameini.