Protesti v Hongkongu. Poraz v Istanbulu. Kaj preostane avtoritarnim režimom?

---

Embed from Getty Images

Mesec, ki se počasi izteka, sta globalno zaznamovala dva, sicer na videz lokalna dogodka, ki dokazujeta, da je ideja o demokraciji tudi v avtoritarnih vladavinah še vedno živa. Pa ne samo živa, ampak tudi dovolj vitalna, da jim lahko zada močan, morda celo smrtni udarec.

Kljub letom bolj ali manj odkrite represije so se ljudje v Hongkongu in Istanbulu čutili dovolj močne, da so se uprli oblasti. In zmagali. Zares naivno bi bilo sicer pričakovati, da režima proti tema uporoma ne bosta sprožila nobenih protiukrepov. Ti bodo zagotovo sledili. Toda čim brutalnejši bodo, tem bolj bo jasno, da se vladajoči zavedajo, da so šibki. In da je ideja o demokraciji v njihovi državi bolj močna in bolj živa, kot bi si to sami želeli.

Postavlja pa se tudi vprašanje, kako se bo na kitajsko zatiranje demokracije odzvala EU. Le malo je namreč verjetno, da bo Peking brez ostrega odziva do svojih partnerjev v Evropi kaj veliko prijaznejši.

30 let po pokolu na Trgu nebeškega miru

V noči s 3. na 4. junij leta 1989 je kitajska armada zagrešila brutalen pokol nad protestirajočimi študenti, ki so od kitajske partije zahtevale reforme. Niso se zgodile. Študentje so bili razgnani ali pobiti. Pokol je veliko nelagodje prinesel tudi v tedanjo britansko kolonijo Hongkong, kajti takrat je že bilo dogovorjeno, da ta leta 1997 preide pod kitajsko upravo. Dogovor je sicer bil, da se ob tem politični sistem ne bo spremenil, v veljavi bi ostala liberalna demokracija s kapitalističnim gospodarskim sistemom. Slednji je to otoško mesto izstrelil med najbogatejša na svetu. To naj bi veljalo za vsaj petdeset let.

Pred pokolom so bili v Hongkongu prepričani, da tudi Kitajska ne bo ušla valu demokratizacije. Pokol je te sanje brutalno zatrl. Britanci so odšli, Kitajska pa je v svojo last dobila bogato kolonijo s političnim sistemom, ki ga nikoli ni razumela.

Svoboščine niso večne

Vsaj nekaj let so se v Pekingu dogovora držali. A jasno je, da jih ta demokratični tujek na njihovi južni obali moti in tudi ogroža. Zato so najprej poskrbeli, da ne more biti izvoljen nihče od kandidatov, ki ne dobi podpore kitajske partije. Hongkonžani tako svojega voditelja ne izbirajo več na neposrednih volitvah, temveč to delo opravijo elektorji, od katerih je večina propartijsko usmerjenih. Tako je na zadnjih volitvah zmagala Carrie Lam, ki drugače najverjetneje ne bi imela nobenih možnosti.

Prav pod njeno vladavino so se zgodili največji protesti v zgodovini Hongkonga. Ti sicer niso redkost, a na zadnjih je sodelovala kar četrtina prebivalcev tega pol avtonomnega kitajskega ozemlja.

Razlog zanje je bil novi zakon o izročanju osumljencev. Po njem bi namreč oblasti v Hongkongu morale izročati osumljence kaznivih dejanj kitajskih oblastem. Pri čemer je prebivalce mesta najbolj strah, da bi se zakon lahko uporabil za obračun s političnimi nasprotniki. Po večmesečnih protestih je bil zakon 15. junija umaknjen iz obravnave. Protestniki so dosegli pomembno zmago. A za kako dolgo?

Kajti voditeljica Carrie Lam ostaja na položaju. Popolnoma mogoče je, da bo čez nekaj časa s sprejemom zakona poskusila ponovno. A vseeno pa je partija morala narediti korak nazaj, kar se ne dogaja prav pogosto.

Erdogan je izgubil mesto, ki ga je pripeljalo na oblast

Boleč udarec pa je prejel tudi neki drugi, Evropejcem bližji avtoritarni sistem. Stranka AKP turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana je izgubila ponovljene volitve v največjem turškem mestu. S 54 % podporo je na njih zmagal kandidat opozicijske Republikanske ljudske stranke (CHP) Ekremu Imamogluju. Razlika med kandidatoma je tako še nekajkrat večja kot na predhodnih, zaradi pritožbe razveljavljenih volitvah in znaša kar 800.000 glasov.

Evidentno ostaja, da si Erdgogan, kljub temeljitim čistkam po neuspelem državnem udaru ni uspel povsem podrediti opozicije. Po lokalnih volitvah njegova stranka ne nadzoruje dveh največjih in gospodarsko najmočnejših turških mest. Povsem mogoče je, da to pomeni tudi začetek njegovega počasnega zatona, saj je kljub nepošteni tekmi izgubil pomemben del oblasti.