Protesti srečnih Slovencev

Tadeja Zabret

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Trenutno je v koronavirusni krizi jasno to, da marsikaj ni jasno. Z ljudmi pa je v času negotovosti, nevednosti in krize pač lažje manipulirati. Tako ne moremo določiti hitrosti širjenja virusa, ne moremo določiti razvoja okužb in ne moremo z gotovostjo izključiti nadaljnjih valov okužbe. Nihče natančno ne ve, koliko ljudi v Sloveniji je okuženih, koliko imunih, kako dolgo bodo imuni na okužbo odporni, kakšen je delež umrljivosti in kakšne dolgoročne posledice lahko pričakujemo.

Politični protesti


V takih razmerah so politični boji, ki jih pred ekrani sloneče ljudstvo zavzeto spremlja, še agresivnejši. Protesti različnih političnih agend so se in se še vrstijo v številnih državah. Ponekod, kot pri nas, ljudje verjamejo neumnosti, kot je ta, da si je njihova vlada virus izmislila, da jih želi le nadzirati in uvesti diktaturo. Le kdo s trohico razuma gre prostovoljno v hudo recesijo?


Posnetek komentarja Tadeje Kreč je na voljo na koncu prispevka.




Britanski protestniki so lep primer takšnih, ki (prav tako) protestirajo proti “tiraniji vlade”. Pa čeprav so se sprva navduševali nad Švedskim modelom in so šele ob naraščanju števila žrtev prešli na omejevalne ukrepe. Trenutno imajo največ smrtnih žrtev Covida-19 takoj za ZDA. A celo tam protestirajo, češ, da želi vlada nadzirati državljane, da se bodo po epidemiji zbudili v “distopično nacistično Nemčijo”, vmes pa jim bodo skrivoma inštalirali 5G omrežje.

Protestirajo še marsikje drugod. Ponekod proti ukrepom, drugod proti njihovemu prezgodnjemu sproščanju. Pri nas desnosredinski vladi leva opozicija očita prestroge ukrepe, v Nemčiji vladi enako očita desna Alternativa za Nemčijo, ki poziva k sproščanju ukrepov. V Španiji k protestom proti levo-socialistični vladi iz avtomobilov poziva desna opozicija. Brez Šarčevega odstopa bi bilo tako, morda z višjim številom umrlih, tudi pri nas.

Razlika med protesti pri nas in protesti v omenjenih državah je ta, da pri nas ob dobrem izidu iz epidemije protesti sploh ne obsegajo le sedanje krize, saj ljudje rekreacijsko protestirajo proti vladi, kapitalizmu, militarizaciji, diktaturi, proti nacionalizmu in fašizmu, ograji na meji, nabavam zaščitne opreme … tako malo počez skratka.
Razlika med protesti pri nas in protesti v omenjenih državah je ta, da pri nas rekreacijsko protestirajo proti vladi, kapitalizmu, militarizaciji, diktaturi, proti nacionalizmu in fašizmu, ograji na meji, nabavam zaščitne opreme … tako malo počez skratka.

Srečni protestniki


Razlika med nami in drugimi naštetimi je, da se sploh ne zavedamo, kako neskončno bolje je, da je naša nova vlada reagirala hitro in ni eksperimentirala z našimi življenji. Pa četudi nam niso všeč tviti predsednika vlade, njegovo prijateljevanje z Orbanom, kapitalizem, vse troje ali še kaj drugega.

Želimo si več jasnosti, manj sprenevedanja in sploh tisto staro brezkoronsko življenje. A potrebujemo tudi več hvaležnosti za življenje, zdravje, maske, zdravstvo, hrano v trgovinah in nekaj več povrnjene svobode, ki terja še več državljanske previdnosti in odgovornosti. Hvaležni smo lahko tudi za to, da navdušeni biciklisti po Ljubljani zopet lahko vozijo kolo in protestirajo, ker niso ne bolni, ne mrtvi, ampak ker smo nekako zaščitno opremo in ventilatorje vendarle dobili. V tem smislu so naši protestniki res lahko srečni.

A protestirati je lahko ...


Veliko težje je v tem času voditi državo, nabavljati zaščitno opremo, ukrepati in ukrepe sproščati. V prvi fazi epidemije smo potrebovali odločno ukrepanje, sedaj potrebujemo modro tehtanje. Gre za predvsem politične odločitve, ki bi morale sloneti na znanstveni osnovi. A to še zdaleč ni tako preprosto, kot se zdi vsem, ki ta čas na to temo pametujejo. Znašli smo se namreč tudi v krizi znanja, v kateri znanost vsakodnevno prinaša nova, včasih tudi nasprotujoča si odkritja. In jih počasi dopolnjuje in popravlja. In po temi je bolje hoditi počasneje in previdneje.

Ob sproščanju smo zopet v dilemi, političnem boju in na bregovih. Zagovorniki previdnosti pri sproščanju ukrepov se bojijo, da se izbruhi ne bi ponovili, zagovorniki popuščanja ukrepov pa se sklicujejo na hude socialne in ekonomske posledice ukrepov. Oboji imajo prav in ideje obeh strani prinašajo tveganje; na eni strani morebitno hudo zdravstveno katastrofo, na drugi strani širšo družbeno škodo. Do sedaj je že jasno, da ni pravilna ne pot popolne previdnosti, niti pot vrnitve v življenje pred virusom.

Čeprav smo lahko nadvse hvaležni, da naša država skrbno varuje naša življenja, pa njeno varovanje državljanov pred virusom ne sme biti absolutno. Svobodo in varnost je ob sproščanju ukrepov namreč potrebno ustrezno tehtati. Mnogo ljudi na primer umre na cestah, a prometa ne prepovemo, pa čeprav je lahko smrtno nevarno. Promet zato organiziramo na način, da bi bilo naše življenje v njem kar se da varno in hkrati tako, da naša mobilnost pri tem ne bi preveč trpela. Zato imamo omejitve hitrosti, varnostno razdaljo itd. Tudi ob življenju z virusom države sedaj poskušajo delovati na podoben način. A ker nismo vedeli in še vedno ne vemo natanko, kakšno je tveganje, smo, kot večina sveta, reagirali v smeri zaščite življenja.

In predvsem za to smo Slovenci lahko res hvaležni. Po tednih upoštevanja ukrepov, zaprtosti med štiri stene, v zapletene domače odnose in pretiranem spremljanju medijev se marsikdaj ne zavedamo dovolj, kakšno srečo imamo, da pri nas ni bilo na tisoče smrtnih žrtev, odločanja, koga bomo pustili živeti in koga umreti in že glede na sosednje države sploh ne res veliko smrtnih primerov koronavirusa.

Dobili smo zaščitno opremo in respiratorje. Ker nimamo množic obolelih, naj bi obojega imeli celo preveč. A mi sploh ne vemo, kakšen luksuz je sredi krize dovolj, celo preveč zaščitne opreme. In kakšna redkost je, da smo lahko testirali ostarele, zaposlene v domovih za ostarele, zdravstvene delavce, nekatere celo večkrat. Da smo celotno populacijo zaščitili z maskami. Da živimo.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike