Prošnje za azil v Sloveniji uradno rešene hitro, v praksi čakanje mučno in dolgotrajno

Zaradi množičnega navala migrantov je Nemčija pred dnevi sprejela novo azilno zakonodajo, po kateri neupravičene prosilce za mednarodno zaščito po hitrem postopku vrača v njihove države.

Pozanimali smo se, kako je z azilno zakonodajo v Sloveniji, koliko je prosilcev za mednarodno zaščito in kakšni so postopki reševanja statusa. 

Letos pri nas vloženih 185 prošenj

Glede na podatke Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) je v prvih devetih mesecih leta 2015 v Sloveniji prošnjo za mednarodno zaščito vložilo 35 Iračanov, 22 Afganistancev, 20 Irancev, 14 Ukrajincev in 18 prosilcev iz Kosova. Iz nobene preostale države ni bilo več kot 10 prosilcev, vključno s Sirijo (5).

Do 26. oktobra letos je bilo v Sloveniji skupaj vloženih 185 prošenj, od tega okoli 50 neposredno kot posledica begunske krize. Število prošenj ne izstopa od povprečja zadnjih 18-ih let, izjema je le obdobje 2000-2005, ko smo imeli letno več kot 1000 prošenj.

Status begunca, subsidiarna zaščita ali zavrnitev

Prosilca se pred sprejemom prošnje identificira in registra ter seznani s postopkom reševanja prošnje. Po sprejeti prošnji je nastanjen v enem izmed oddelkov Azilnega doma. O njej odloča pristojni organ MNZ.

Odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Če oseba ne izpolnjuje pogojev za status begunca, lahko pridobi subsidiarno zaščito, če izkaže utemeljene in verodostojne razloge, da bi ji bila ob vrnitvi v matično državo povzročena resna škoda (smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje).

Odločba o priznanju subsidiarne zaščite velja tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, dokler traja ta zaščita.

Slovenija je v zvezi z azilno zakonodajo septembra dobila opomin iz Bruslja, zato MNZ pripravlja nov zakon o mednarodni zaščiti.

Status formalno hitro rešen, v praksi precej mučno in dolgotrajno

Po besedah Vesne Mitrić iz MNZ je v letu 2015 postopek priznanja mednarodne zaščite od vložene prošnje do pravnomočne odločitve trajal v povprečju 78 dni.

Eva Oven s Slovenske filantropije s prosilci dela vsakodnevno. Za Domovino je povedala, da je v praksi urejanje statusa v Sloveniji precej dolgotrajno (večina si status ureja vrsto let) in da je postopek reševanja prošnje mučen že od samega začetka.

Mladoletniki sicer zaščito dobijo hitro, a jo izgubijo takoj, ko postanejo polnoletni, zato so znova na začetku. Dolžina reševanja statusa je odvisna od države, iz katere prihaja prosilec.

»Zaradi begunske krize zaenkrat še ni povečanega števila prosilcev, morda se bo to spremenilo«, je še dodala Eva Oven.

Problem identifikacije

Dublinska uredba iz leta 2003 določa, katera država je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Istega leta je bil vzpostavljen tudi evropski sistem za identifikacijo prstnih odtisov Eurodac, ki državam EU omogoča, da preverijo, ali je določena oseba predhodno že zaprosila za azil v kateri izmed ostalih članic EU.

Slovenski policisti kljub izjemnemu številu po naših informacijah vse migrante na meji dosledno evidentirajo, identifikacija s prstnimi odtisi pa je potekala samo na Rigoncah. Ker večina pri sebi nima osebnega dokumenta, morajo pri evidentiranju verjeti navedbam migrantov.

V preteklosti so se pojavljali tudi problemi, ker so se nekateri prosilci za azil kljub polnoletnosti izdajali za mladoletne, da so s tem pridobili določene ugodnosti. Po Evropi (tudi v Sloveniji) so se pojavile tudi pobude za testiranje DNK, a niso bile uspešne.