Projekt Veritas Amoris kot produkt razdeljenosti katoliške moralne teologije

Gabriel Kavčič
10

Leto in pol je od tega, kar smo na Domovini poročali o dogajanju na Papeškem inštitutu Janeza Pavla II., kamor je papež Frančišek leta 2019 nastavil novega velikega kanclerja, nadškofa Vincenza Paglio, ta pa je izpeljal temeljito preureditev tega Inštituta, ki samemu sebi od takrat ni več podoben.

Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.

Čudaštva na novem Inštitutu

Začelo se je, kakor smo že poročali, nadaljevalo pa z izrednim odporom študentov, ki so novo vodstvo obtožili, da uničuje same temelje starega Inštituta. Tri semestre pozneje se kritike večinoma vrtijo okrog velikega kanclerja Inštituta in hkrati predsednika Papeške akademije za življenje, msgr. Vincenza Paglie. Ta je v zadnjem letu javnost razburil (in bil nato posredno popravljen s strani Kongregacije za nauk vere) z izjavo, da so po njegovem duhovniki lahko pastoralno prisotni ob izvajanju asistiranega samomora. Pred dobrim tednom pa je Inštitut na svojem facebook profilu poskrbel za zgražanje, ker je pod člankom o novem ameriškem predsedniku med komentarji nekdo z uradnega profila precej nespretno zatrdil, da »zagovarjati pravico do splava ne pomeni zagovarjati splava«. Kmalu so vse skupaj pobrisali.

In zakaj bi v Sloveniji pisali o nekem statistično relativno nepomembnem rimskem inštitutu? Zato, ker ta mikro-zgodba kaže na širšo razdeljenost katoliške moralne teologije.

Novi projekt: Veritas Amoris

V teh dneh je bil namreč zagnan nov projekt, o katerem se je prej samo šušljalo. Profesorji in akademiki, (ne)prostovoljno odslovljeni z nekdanjega Inštituta, so najprej nekoliko mirovali, potem pa začeli po svoje. Veritas Amoris project trenutno še nima povsem jasne akademske oblike – je pač še nekoliko v povojih, in brez podpore »uradne« Cerkve tudi ne more biti bistveno drugače.

Je pa zanimivo že samo ime tega novega projekta. Tisti, ki poznajo zadnjih nekaj desetletij katoliške moralne teologije, nemudoma zastrižejo z ušesi: Veritas Amoris namreč nezgrešljivo in posrečeno kombinira dvoje slavnih papeških dokumentov: Veritatis Splendor (okrožnica Sijaj Resnice svetega Janeza Pavla II iz leta 1993) in Amoris Laetitia (apostolska spodbuda Radost ljubezni papeža Frančiška iz leta 2016).

Prvi izmed teh dokumentov je ena najbolj odmevnih enciklik papeža Janeza Pavla II., v kateri je močno spodbudo dobila stara katoliška doktrina o dejanjih, zlih samih v sebi (na primer prešuštvo, kontracepcija, samozadovoljevanje, umor/splav, istospolni telesni odnosi, ipd.).

Drugi izmed teh dokumentov je seveda najbolj odmeven dokument sedanjega pontifikata, v katerem se zdi (ali pa se je vsaj zdelo), da papež Frančišek poskuša nekoliko odškrtniti sicer zaprta vrata enega od zgoraj naštetih dejanj, namreč v primeru t.i. irregularnih situacij v zakonu – ponovno civilno poročenih vernikih, ki jih od prej veže zakrament svetega zakona.

Novi projekt je prepletel dva vidika: Veritas – Amoris, oziroma »Resnica ljubezni«. Gre torej za projekt, ki poskuša razvijati moralno teologijo tako, da v zadevah človeške ljubezni velja nespremenljiva Resnica.

Teološki temelji novega projekta

Novi projekt je prepletel ta dva vidika: Veritas – Amoris, oziroma »Resnica ljubezni«. Gre torej za projekt, ki poskuša razvijati moralno teologijo tako, da v zadevah človeške ljubezni velja nespremenljiva Resnica. Njihovi temelji so (1) teologija telesa Janeza Pavla II., (2) teologija ljubezni Benedikta XVI. (okrožnica Caritas in veritate iz leta 2009) in (3) pedagogija krščanske ljubezni s pozornostjo do človeške šibkosti, ki je pomemben prispevek sedanjega Svetega Očeta k temu vprašanju.

Temelj novega projekta je razvoj sodobne katoliške misli o »Resnici ljubezni«, oziroma »resnični ljubezni« kot nasprotju »subjektivizma ljubezni« današnjega časa, ko se sicer o ljubezni veliko govori, a to – po prepričanju soustvarjalcev projekta Veritas Amoris – sloni bolj na osebnih pričakovanjih in čustvih, kot pa na dejanski darovanjski ljubezni.

Vrhunski teološki znanstveniki bodo torej poskušali slalomirati med ekstremi današnjega časa, ki tudi katoliški moralni teologiji nikakor niso tuji: emotivizem (pretiran poudarek na čustvih); intelektualizem (pristop k veri kot zbirki resnic in pravil, ki se jih je pač treba držati); radikalno nasprotje med vestjo in Božjim zakonom …

Skratka: izhodišče je to, da ni vsaka ljubezen ljubezen samo zato, ker smo ji mi ljudje dali tako ime. To seveda zveni zelo intelektualno in teološko, v resnici pa je zelo konkretno: snovalci novega projekta želijo odpreti nov razmislek o tem, kaj si v naših življenjih, predvsem pa v naših medsebojnih odnosih zasluži ime »ljubezen«.

Večina ljudi se ob tem samo nasmehne: »kaj pa to koga briga, važno da se imajo ljudje radi«, katoliška misel pa je k temu kritičnemu vprašanju vedno pristopala nadvse previdno. Čustva niso dovolj, pravijo ustvarjalci Veritas Amoris, zato ni vse združljivo z Bogom, ki je resnična ljubezen. In glede na to, da se Cerkev vedno več ukvarja z vprašanjem blagoslova takih in drugačnih zvez, je vprašanje »resnice ljubezni« izredno pomembna tema. Zanimivo bo spremljati, kaj bo iz tega zraslo.

Status quo katoliške moralne teologije

Čeprav torej ta tema za širšo javnost morda ni tako zanimiva, pa je vendarle na svoj način pomembna za notranje dogajanje v Cerkvi. Po nekaj trdih desetletjih za moralne teologe, ko se je »nepokornim« jemalo akademske nazive in katedre, se zdi, da nismo prišli prav daleč: tudi leta 2019 se je manj očitno zgodilo isto – zaradi drugačnih pogledov na katoliško moralko so bile nekaterim, celo rednim profesorjem, čez noč odvzete njihove katedre.

In ta praksa za seboj vleče posledice: cele skupine moralnih teologov so se začele raje ubadati z drugimi projekti in raje pustile osnovno moralno teologijo pri miru. Namreč, če je katoliška bioetika relativno harmonična v svojih principih, pa je osnovna (fundamentalna) moralna teologija precej razklana. Prenova, ki se je v prejšnjem stoletju zgodila na področju dogmatike in drugih teoloških ved, je bila pri moralki na nek način blokirana, in sedaj ta ekonom lonec po malem začenja piskati. Novi projekti so tako znamenje časa, in zanimivo bo spremljati nadaljevanje.

Vzgoja za resnico ljubezni

Prav zaradi na začetku omenjenih čudaškosti, ki so se staremu Inštitutu in njegovemu velikemu kanclerju zgodile v preteklem letu, je bila predstavitev novega projekta toliko bolj zanimiva. Kako bo šlo naprej, bomo še videli, začetni načrti projekta Veritas Amoris pa so jasni in spodbudni: »oblikovati družine v Kristusovi ljubezni«, »vzgoja otrok do ljubezni«, »krepitev zakonske zveze, zlasti v prvih letih«, »delo za družbo, ki v središče postavlja družino«, zaščita družine pred »ideologijami, ki zanikajo pomen kompatibilnosti in rodovitnosti človeškega telesa in razlike med spoloma«.

Jasen program, ki bi se ga dalo prenesti tudi v kakšen politični program ali vsaj pastoralni načrt.

10 KOMENTARJI

  1. Čestitke in globok poklon!
    Imam občutek, da bo projekt Veritas Amoris v 21. stoletju naredil isto revolucijo, kot jo je sv. Frančišek par stoletij nazaj.

    “Frančišek popravi mojo Cerkev”, mu je takrat naročil Gospod.
    Pa danes? Cerkvena moralka je zafurana! V Sv. Pismu jasno piše, da se Bogu spolna nemorala gravža. Sedanji moralni relativisti pa iščejo raznorazne obvode za priznanje spolnih deviacij. Da ne omenjam še evtanazije…

    Sveti Frančišek, bodi jim vodnik v premočtrnosti!

    • “V Sv. Pismu jasno piše…”

      v harry potterju pa jasno piše….

      bogec še nikoli ni povedal ničesar sam.. vedno so bili le neki mešetarji, ko so govorili, kaj vse bogec hoče ali noče…

    • Se pridružujem vašim pogledom.

      Vsekakor je potrebno dati DRUŽINI pravo veljavo in predajati ljubezen otrokom.

      Če se bomo držali 10-BOŽJIH ZAPOVEDI, bo vse na pravem mestu !

      P.s., A ni bil ta – Veliki kancler – msgr Vincenza Paglie že v Sloveniji?

      • Bil. Kot gost na Festivalu družin v organizaciji Iskreni net. Takrat me je kar presenetila izbira. Negativno. Še posebej zato, ker sem že večkrat brala o njegovh ‘zapletanjih’.

  2. Obe smeri, tako napredna, kot tradicionalna, sta lahko na orng stran stran poteh, če v njiju ni srčnosti in osebne vere v Presežno. Je tu vzrok majhnega števila vpisa v Ljubljansko Bogoslovje? Lahko govorimo angelsko, pojemo nebeško.. Saj poznamo tisto, ko pevci na koru včasih bolj dvigajo peté kot srcé…

  3. Dejstvo je, da se katoliki vse bolj delimo na moderniste in tradicionaliste. Sam se sprašujem: kako lahko človek modernizira nekaj kar je zapovedal Bog in je zapisano v Svetem pismu. Razkol katolikov je po mojem mnenju neizbežen. Le še vprašanje časa.

      • “Vse je “zapovedal” človek in samo človek lahko tudi spreminja!”

        Ta vaša izjava, g. Igor, izvrstno povzema stališče večine današnjih moralnih teologov. Dobro ste to zadeli!

        Manjšina današnjih moralnih teologov pa nasprotno zagovarja pravovernost in se sklicuje na vse papeže do vključno Benedikta XVI.

        V tem je resnična razdeljenosti katoliške moralne teologije, ki je g. Gabrielu Kavčiču v zgornjem prispevku ni uspelo ravno ustrezno pojasniti.

        Gre torej za razdeljenost na manjšino, ki se zavzema za pravovernost, in na večino, ki o pravovernosti sploh več ne govori, ker je, kot lepo pravite vi, g. Igor, po njihovem mnenju vse “zapovedal” človek (pač nek že davno pokojen cerkveni oče ali nazadnjaški papež).

        Zelo zgovorno je zato, da tudi g. Gabriel Kavčič niti ne omenja pravovernosti in ne pojasni, da je bila “prenova” pri moralki s strani vseh papežev do vključno Benedikta XVI. blokirana ravno v imenu pravovernosti.

  4. Gospod Gabriel Kavčič je tu malce površen ali pa mu je težko zapisati kruto resnico.

    V zadnji letih so namreč po nalogu papeža Frančiška “nekaterim, celo rednim profesorjem, čez noč odvzete njihove katedre” zaradi ZVESTOBE učenju vseh papežev do vključno Benedikta XVI. Prej pa so profesorji lahko zgubili službo zaradi NEZVESTOBE učenju vseh papežev do vključno Benedikta XVI.

    Seveda je razumljivo, da se moralnemu teologu, ki ima pred seboj še obetavno kariero, o teh zadevah ni priporočljivo opredeljevati pretirano jasno.

    • Moralna teologija in vera sta med seboj neodvisni. Dr. moralne teologije Tadej Vojnović tako mirno priznava, da še kot dr. teologije ni verjel v satana. Naša rutarica iz cerkve, mogoče ima celo osnovno šolo, pa še kako verjame v zlodeja.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime