Projekt II. tir stoji na mrtvi točki in povzroča čedalje večja politična trenja

(vir foto: http://mediad.publicbroadcasting.net)
POSLUŠAJ ČLANEK
Minuli konec tedna je slovensko vlado pretresla izjava madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana, ki je na konferenci madžarske diaspore izjavil, da njegova vlada ne bo sodelovala pri projektu drugega tira. Namesto tega bodo začeli pogovore s tržaškim pristaniščem, ki svojo infrastrukturo daje v najem logistom.

Izjava je sprožila vihar v vladni koaliciji. Zadnjih nekaj let sta se namreč vladi Mira Cerarja in madžarska vlada dogovarjali o skupnem financiranju projekta, pri čemer bi Madžarska projekt financirala z 200 milijoni evrov. V zameno bi verjetno dobila določene pravice. Verjetno zato, ker so te stvari še v fazi pogajanj in usklajevanj.

Prav tako kot morebitna madžarska soudeležba je v zraku tudi ostala finančna konstrukcija projekta, ki še zdaleč ni zaprta. Oddan pa je razpis za predpripravo dostopnih cest na gradbišča, včeraj pa je bil objavljen razpis za pripravo projektne dokumentacije. V torek je madžarski minister storil korak nazaj in potrdil, da so še vedno pripravljeni na pogajanja, ki pod Šarčevo vlado (še) ne potekajo.

Zapiranje finančne konstrukcije drugega tira


Kako bo vlada v tem trenutku zaprla finančno konstrukcijo projekta v tem trenutku ni jasno nikomur. Niti infrastrukturni ministrici Alenki Bratušek, ki je za ta projekt odgovorna. Pri tem bodo velike težave tako v primeru, če bo pri tem sodelovala Madžarska ali ne. Zagotovljena naj bi bila evropska sredstva v višini 109 milijonov evrov ter posojilo EIB (Evropske investicijske banke), kar bi skupaj zadostovalo za približno tretjino vrednosti projekta. Vsaj polovica projekta v tem trenutku torej finančno še ni pokrita.

Zato je bilo po Orbanovi košarici v vladi slišati tudi nekaj ostrih mnenj, zlasti na relaciji Cerar - Bratušek. Prvi je ministrici očital, da odganja partnerja, ki je pripravljen v projekt prispevati denar, za kar so se trudili v dolgotrajnih pogajanjih. Ministrica pa mu je očitala, da bi bil projekt s takšnim sofinanciranjem Madžarske vsaj nekaj sto milijonov dražji, obenem pa je priznala tudi, da natančnih izračunov še nima, ker se investicijski načrt pripravlja. Dodala je še, da Madžarska pod takšnimi pogoji, kot jih zahteva od Slovenije, v svojo državo prav gotovo ne bi pustila nobenega investitorja.

V burno politično obračunavanje je v torek na Slovenskem knjižnem sejmu posegel Madžarski zunanji minister Peter Szijjarto. Ta je izjave infrastrukturne ministrice označil za nespodbudne. Izrazil pa je zadovoljstvo z dosežki v pogajanjih, ki so jih dosegli s prejšnjo vlado in dodal, da se ozirajo tudi po priložnostih v drugih pristaniščih. Iz izjav se daje razbrati precejšnje nelagodje, ker projekt že nekaj mesecev popolnoma stoji.
Na tem mestu velja dodati, da drugega tira prav gotovo ne gradimo samo zaradi Madžarske.

Na tem mestu velja dodati, da drugega tira prav gotovo ne gradimo samo zaradi Madžarske. Njen delež v skupnem pretovoru Luke Koper nikakor ni tako velik, da bi bil projekt odvisen le od poslov z madžarskimi podjetji. Ta delež znaša približno 10 %, kar s številkami pomeni približno dva milijona ton blaga letno. Za lažjo predstavo. To pomeni vsak dan na leto približno 8 - 9 vlakov. Luka Koper torej nikakor ni vezana le na Madžarsko, ampak sta od njenih zmogljivosti močno odvisni tudi Avstrija in Slovaška, ne gre pa zanemariti tudi nekaterih drugih držav, na primer Češke, Nemčije (Bavarska)... Ekonomika drugega tira bo močno odvisna tudi od prometa s temi državami.

Težave projekta drugi tir torej tudi po burnem dogajanju v zadnjih dneh ostajajo enake. Projekt je bil slabo zasnovan, slabo voden in ima še vedno izredno vprašljive finančne koristi, o čemer smo na Domovini že pisali. Povsem možno je, da bo še kar nekaj časa stal na mrtvi točki, kar bo tako v vladi kot v gospodarstvu sprožalo čedalje večje nelagodje.

Rana politike in gospodarstva


Projekt drugi tir odpira največjo rano naše politike in gospodarstva. Že pred mnogimi leti je pokojni profesor Ljubo Sirc opozarjal na eno najbolj bolečih napak socialističnih in postsocialističnih gospodarstev. Trdil je, da socialistične in postsocialistične države ter tudi države južne Evrope za bogatejšimi državami na severu in zahodu Evrope mnogokrat zaostajajo zaradi nepremišljene politike investicij. Namesto da bi se odločale za investicije z visoko dodano vrednostjo, mnogokrat, premnogokrat vztrajajo pri investicijah, ki so ekonomsko vprašljive. V Sloveniji smo pred leti takšno investicijo imeli. Pravimo ji TEŠ 6.

Investicija že v osnovi ni bila dobro premišljena, vodili so jo nekompetentni ljudje iz obeh političnih blokov. Sedaj pa namesto dobičkov ustvarja izgubo. Pustimo sedaj ta projekt ob strani. Smo že pri novem. Ocenjen je vsaj na podobno finančno vrednost, velika verjetnost je, da bo še dražji. Projekt je namenjen temu, kako olajšati pot tovornim vlakom iz Kopra do Divače, kjer se nova proga združi z železniško progo Sežana - Šentilj oziroma Hodoš. Ta proga je dvotirna in je s posodobitvami, ki na njej trenutno potekajo, nedvomno sposobna prenesti promet nove proge do Kopra.
Težava je v tem, da je bil ta projekt zopet zastavljen izredno neracionalno.

Težava je v tem, da je bil ta projekt zopet zastavljen izredno neracionalno. Je predimenzioniran, ker tovornih vlakov nikakor ni smiselno voziti s hitrostjo 160 km/h (zaradi njihove mase je hitrost kompozicij praviloma do 100 km/h) in predrag, saj trasa povečini poteka po predorih in mostovih, ki so za gradnjo infrastrukture nedvomno najdražji objekti. Popolnoma je umanjkal racionalni čut, ki bi morda lahko projekt pocenil tudi za polovico. Še vedno je mnogo inženirjev, ki to trdijo. Veliko člankov o tem je objavil Jože Duhovnik, vendar še zdaleč ni edini. Tudi nekateri slovenski inženirji, ki delajo v tujini, imajo zanimive predloge.

Država se je za projekt torej odločila brez ustrezne ekonomske podlage, zanj zapravila 100 milijonov evrov, sedaj pa ga ni sposobna zapreti. To v zalednih državah seveda povzroča negodovanje, konkurenca med logisti je zanje izrednega pomena in takšnih izjav, kot je bila Orbanova, bo morda v prihodnosti še več. Razumemo jih lahko kot politični pritisk, a obenem ne smemo pozabiti tudi, da se investicija mora izplačati predvsem nam in našemu gospodarstvu.
V tem trenutku dobrih rešitev ni več.

V tem trenutku dobrih rešitev ni več. Za katerokoli možnost se odločimo, smo nekaj izgubili. Bodisi čas in do sedaj vložen denar, če pripravimo alternativen projekt, bodisi ogromno denarja da zapremo in dokončamo nedomišljen in neracionalen projekt, ki so ga skorajda vsi ekonomisti ter OECD, praktično edina izjema je Jože P. Damijan, raztrgali. Za sedaj ne kaže, da bo vlada projekt sposobna ponovno premisliti. Bolj kaže na politično trmarjenje z nepredvidljivimi posledicami. Zagotovo se lahko pripravimo še na en boleč udarec za naš proračun in preko davkov tudi za naše denarnice. V prihodnje pa se velja k vodenju takšnih projektov pritegniti tudi tuje strokovnjake. Ti resda ne bodo poceni, bi nam pa lahko zagotovo prihranili številne neumnosti in na milijone evrov.

 

 

 

 

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike