Projekt "brivec Ahmad" ali kako vas čustveno izsiljujejo

Slika iz youtube video posnetka "Ahmad je naš"
POSLUŠAJ ČLANEK
Vam primanjkuje človečnosti? Tisti, ki zagovarjate izvršitev pravnomočne odločbe Ministrstva za notranje zadeve, ste se ob zgodbi brivca Ahmada, ki so vam jo minule dni servirali levičarski aktivisti, politiki in osrednji mediji, verjetno počutili vsaj nelagodno. Očitali so vam pomanjkanje sočutja, kristjanom pa še ravnanje v nasprotju z Jezusovim naukom: »tujec sem bil in ste me sprejeli«.

A kako je s to človečnostjo? Najprej, »sprejmi tujca« res veli Sveto pismo, a tudi opozarja; »ne sodi, da ne boš sojen.« Pasti tovrstnega hinavstva je papež Frančišek zelo lepo razložil na tem mestu.

Pa vendar, mar Slovenci res ne sprejemamo tujcev? Zgodovina, statistika in proračun pravijo drugače.

Do tujcev najmanj diskriminatorni


Nedolgo nazaj smo vrata države na stežaj odprli pol milijona ljudem, ne da bi vprašali kdo ali kaj so, ter jim po naših zmožnostih postregli s hrano, nastanitvijo in prevozom. Tistim, ki so ostali, smo organizirali bivanje in vse ostalo, za kar po revizijskem poročilu Računskega sodišča mesečno namenimo 1.963 evrov na posameznika.

Tudi dveletno bivanje Sirca Ahmada v Sloveniji smo solidarnostno podprli z nekaj desettisočaki našega denarja.

Ne bom opletal s populizmi, kaj vse bi lahko s tem denarjem storili za naše ljudi, ker menim, da je človeku v stiski treba pomagati, najsi bo domačin ali tujec. In dejstvo je, da Slovenci še zdaleč nismo najslabši gostitelji na tem planetu. Nasprotno, zanimiv je podatek iz poročila OECD, da se v Sloveniji migranti od vseh držav članic te organizacije počutijo najmanj diskriminirane.

Kaj je torej nečloveškega v našem ravnanju? Morda to, da sirskega begunca po dveh letih "uspešne integracije" nameravamo vrniti na Hrvaško kot prvo varno državo EU, v kateri je bil popisan?

Preden se vprašamo, kaj je nehumanega pri prebivanju v naši priljubljeni dopustniški državi, ki nam je primerljiva po standardu in kulturi, se je v Ahmadovo slovensko zgodbo vredno podrobneje poglobiti.

V Avstrijo ni šlo. Kaj je narobe s Hrvaško?


Po prehodu Slovenije februarja 2016 ga Avstrijci na meji niso želeli sprejeti (!), zato je zaprosil za azil v Sloveniji. Zgolj štiri mesece kasneje je Slovenija po Dublinski uredi presodila, da je za obravnavo njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška, kamor so ga nameravali vrniti.

In tu se je zapletlo. A najbrž ne po zaslugi človeka, ki o Sloveniji in Hrvaški ni vedel ničesar in tisti trenutek sam po sebi ni imel razlogov sklepati, da bo njegovo življenje na Hrvaškem kaj slabše kot pri nas (saj se še spomnite: »Slovenia? No, no, poor country!«).

Če bi ga takrat vrnili, bi danes že imel azil (če je do njega res upravičen) in bi, skupaj z družino, prosto potoval po celotni Evropski uniji. In dozdeva se mi, da se pri »prijateljih v Sloveniji« ne bi ustavili kaj več kot na čajček in pecivo.
Ves medijski pomp okrog Ahmada je potreben, ker na njemu obstoji ali pade dobro premišljena strategija aktivistov, temelječa na čustvenem izsiljevanju politike in državljanov.

Produkt tovarne Rog


Vendar do vrnitve ni prišlo, ker je ob čakanju na odločitev MNZ padel  v roke »refugees welcome« aktivistom iz tovarne Rog. Ti sicer za migrante, ki se zataknejo v Sloveniji, storijo marsikaj dobrega, a le dokler ostajajo v mejah človekoljubnih in ne drugačnih motivov.

V kooperativnem Sircu Ahmadu pa so uvideli priložnost, da odprejo stranska vrata v državni sistem, ki je po njihovem prepričanju do sprejemanja prebežnikov mnogo preveč restriktiven.

S serijo pritožb aktivističnih odvetnikov je njegov primer prišel vse do sodišča EU in vsepovsod dobil enak, predvidljiv odgovor. Medtem je preteklo dobro leto dni, dovolj, da so Rogovci premožnega sirskega trgovca stilsko preobrazili v "zgledno integriranega brivca", vrednega izjeme po diskrecijski klavzuli Dublinske uredbe.

Brivec Ahmad je zanje tako poseben, ker je skrbno grajen aktivistični projekt za dosego njihovega osnovnega cilja: prišlekom na stežaj odpreti vrata Slovenije. Ves medijski pomp okrog njega je potreben, ker na Ahmadu obstoji ali pade dobro premišljena strategija aktivistov, temelječa na čustvenem izsiljevanju politike in državljanov.

Izgubljeni Miro Cerar


Tej žaloigri je pod težo bližajočih se volitev podlegel tudi premier Cerar. Če bi imela njegova vlada iskren namen usodo Ahmada, sirske krščanske družine pred njim, ali kogarkoli drugega, prevzeti nase, je imela pisan čas to storiti, dokler postopki niso bili pravnomočno zaključeni.

Tega seveda niso naredili, ker se zavedajo, da je Ahmad ravno toliko poseben kot sto, tisoč ali deset tisoč drugih bližnjevzhodnih moških, ki prihajajo v Evropo, da si uredijo status in nato pripeljejo še družino, ki so jo pustili v "vojni vihri domovine". En nepremišljen precedens pomeni temelj za sklicevanje na (ne)diskriminatorno obravnavo tistih, ki sledijo in zadnja vrata v državo EU so odprta.

Kaj se je torej Sircu Ahmadu res zgodilo?


Za Sirčevo »strtost in nerazumevanje, kaj se mu sploh dogaja«, moramo tako odgovorne iskati med tistimi, ki so mu »predvidljivemu scenariju navkljub dajali lažno upanje,« kot je dejala ministrica za notranje zadeve.

Torej med anarhističnimi aktivisti, ki so usodo begunca Ahmada zlorabili kot orodje za dosego ciljev v boju z državo Slovenijo ter njenim azilnim sistemom in pri tem prek vladavine prava zapeljali z valjarjem lažnega humanizma in čustvenega izsiljevanja. Ter seveda med levimi politiki, ki so sceno izkoristili za PR pred volitvami.

»Klinc pa takšni prijatelji,« si bo najbrž nekoč mislil Ahmad, ko bo vendarle spoznal, kaj se mu je v resnici zgodilo.

Ahmad je naš

https://www.youtube.com/watch?time_continue=48&v=4jY2MQ9NmNU

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike