Program POTA: 10 let prostovoljstva po svetu, učenja, odgovornosti in norih izkušenj

Tadeja Kreč
0

POTA je program mednarodnega prostovoljstva, ki letos praznuje 10 let. Nastal je kot odgovor na iskanje in želje mnogih prostovoljcev iz Slovenije, kako graditi boljši svet, ki bo temeljil na medkulturnem, medčloveškem in medverskem dialogu, do danes pa se ga je udeležilo več kot 300 mladih in malo manj mladih med 18 in 55 letom.

Prostovoljcem program omogoča, da se dobro pripravljeni za nekaj tednov odpravijo na Madagaskar, Jamajko, Angolo, Albanijo, Bosno in Hercegovino, Romunijo, Ukrajino, Brazilijo, Gvajano, Južnoafriško republiko, Kirgizistan, v Vietnam ali pa sodelujejo pri programu v Sloveniji.

Spoštovanje, odgovornost, učenje, solidarnost, krščanske vrednote

POTA temeljijo na krščanskih vrednotah, gradnji pristnih medčloveških odnosov in skupnosti, spodbuja k pravičnosti, solidarnosti in globalni soodgovornosti. Udeležence spodbuja k spoštovanju in sprejemanju različnosti, učenju, odgovornosti in preprostemu življenju.

Prostovoljci, ki se udeležujejo programa, so “enkratni, navdušeni za vse dobro, entuziasti, ki verjamejo, da s svojo kapljico, ki jo dodajajo morju, še lahko spreminjajo svet, na poti učenja odprti za to, kar nas učijo srečevanja z ljudmi,” pravi glavna koordinatorka programa Polona Kemprle. 

Prostovoljci se trudijo v vsem ljubiti in služiti

V letošnjem letu imamo geslo “V vsem ljubiti in služiti” in naši prostovoljci najdejo res veliko načinov, kako ljubijo in služijo… Seveda pa so obenem to čisto običajni ljudje, kdaj tudi utrujeni, s prenatrpanimi urniki, preveliko obveznostmi,” dodaja.

Polona Kemprle pravi, da od udeležencev programa pričakujejo “pripravljenost ne le na nekaj tednov prostovoljstva, pač pa tudi, da se na to dobro pripravijo (usposabljanja, vikendi skupin, priprave oratorija, delavnic, drugih vsebin, …), se trudijo zbrati tudi nekaj sredstev za gostitelje (da njihova prisotnost ni materialno breme) ter da se kot skupina dobro povežejo.”

Nore, nepozabne izkušnje …

Prav vsi prostovoljci, na katere smo se obrnili, POTA opisujejo kot neverjetno izkušnjo, ki jim je spremenila življenje. Preberite si delček vtisov treh deklet: 

Bila sem v Indiji. Delala sem na šoli in z otroki s posebnimi potrebami v Centrih matere Terezje v Kalkuti,” svojo izkušnjo opiše prostovoljka Klara Malovrh.

“V prvi vrsti se učiš hvaležnosti in ponižnosti. Če je potrebno, delaš najbolj ponižna dela, kar pa se ti obrestuje ko veš, da si nekoga osrečil. Dobila sem noro, nepozabno izkušnjo, se prvič za tako dolgo odcepila od družine in šla na drug konec sveta, spoznala nove ljudi, novo kulturo in uživala v barvah sveta,” pravi Klara.

Uršula Vratuša Globočnik se je preko programa POTA

Vir: Facebook
Vir: Facebook

odpravila v Peru in v Indijo. Izkušnja zaznamuje tudi njeno življenje v domovini:

Zapomniti si moraš občutek hvaležnosti, kaj vse imaš kot privilegiran Evropejec. Zapomniti tudi, da kar daš prostovoljno, dvakrat daš. Če le daš iz srca. V tem se moraš uriti, sicer pozabiš in spet pričneš z rutinskim delom in celo rutiniranimi odnosi. In še nekaj – kdor je ljubečega srca, ta je lahko povsod doma. Ni nujno, da obvladamo jezik. Važno je odpreti svoje srce in ljudje z različnih koncev sveta se sporazumejo, se vzljubijo in skrbijo drug za drugega. Zato so dobri ljudje lahko povsod doma in z vsemi prijatelji!

Pri prostovoljstvu hitro nasedemo tisoč zunanjim stvarem – delavnice, delo, materiali … v osnovi pa sem sama našla čisto preprosto stvar:

Vir: Facebook
Vir: Facebook

izmenjava zaupanja, človečnosti. Ko sta si dva človeka blizu, ker pustita ob strani vse predsodke in si dovolita biti prijatelja, enakovredna. Prostovoljec je zame prijatelj. Torej se nima za nič več od tistega, ki mu pomaga. Prijatelj je in je torej pripravljen poslušati, pomagati, pa tudi sprejeti in se učiti. Uživati v novem odnosu.”

Meta Rus se je programa udeležila dvakrat, preko programa je obiskala Peru in Madagaskar.

Izkušnji sta mi dali res veliko. Ko se takole odpraviš malo izven znanega sveta, se ti obzorja razširijo, vidiš, da resnično obstajajo kulture, ki živijo povsem drugače od naše. In čeprav preprosteje, ne nujno slabše.

Namesto materialnih dobrin jim več pomenijo odnosi, čas, uživanje življenja, morda ples, glasba. Zato ni hitenja. In hkrati sem sedaj še toliko bolj hvaležna za to kar imam – možnosti za študij, potovanja, varnost, bolj pestro hrano od riža …

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime