Prof. dr. Uroš Ahčan, Ona plus: Medicinska fakulteta bi morala ustvarjati srčne zdravnike

Vir foto: storyblocks

Predavatelj na prvem letniku medicine ima pred seboj množico mladih ljudi. To so povečini izbranci z največ točkami na maturi in odličnim spričevalom. Skratka, 200 parov pogosto prestrašenih oči.

Pri njihovem napredovanju pa jih žal ovirajo tudi slovenske modrosti o skromnosti in ponižnosti. Zato je morda vprašanj premalo, v tujini študentje pogosto sprašujejo že pred predavalnicami.

Pa jih profesorji pri tem podpirajo? Zapis Uroša Ahčana nam razkriva tudi drugo plat zdravniškega študija, kjer profesorji tekmujejo s svojimi študenti, iščejo neznanje in v ospredje postavljajo malo pomemben in uporaben drobni tisk. ta pa v ničemer ne predstavlja pomembnih temeljev znanja in razumevanja, ki bo pomagalo pozdraviti bolnika.

Posledice takšnih ravnanj so lahko žal tudi tragične:

“Kar milijon Američanov letno ostane brez zdravnika, ker ti storijo samomor piše Pamela Wible v svoji knjigi Physician Siuicide letters. V Sloveniji take knjige nimamo, samomore med študenti medicine in zdravniki pač.”

Zato je po Ahčanovem mnenju čas, da nehamo nagrajevati profesorje, ki sejejo strah in trepet in si ugleda niso pridobili z inovativnimi pristopi podajanja znanja ali Nobelovo nagrado. Brez tega bo odhajanja iz medicine namreč vse več.

Celoten prispevek si lahko preberete na spletnem portalu ONA PLUS.

 

3 komentarji

  1. S slovensko zdravstveno doktrino je nekaj močno narobe. Včasih je bil zdravnik, družinski ali specialist, sposoben postaviti diagnozo brez obširnih preiskav in tudi določiti terapijo. Danes pacienta preden dobi diagnozo, čaka kako kako leto preiskav ali več, med katerimi si pacienta podaja več spcialistov, na katere je treba čakati po več mesecev, medtem bolezen napreduje, včasih tako, da bolniku ni več pomoči.

    Pogosto je tako, da bi že osebni zdravnik lahko podal diagnozo ali vsaj specialist na podlagi očitnih simptomov in predpisal terapijo. Toda za sistem je bolj pomembna objektivna diagnoza kot pacient, ki trpi in izgublja zdravje, lahko tudi nepovratno. Zdravnik si ne upa predpisati zdravila, ki stane neprimerno manj kot drage preiskave, čeprav je včasih od prvega pregleda jasno, za čim boluje pacient. Vprašanje je, ali tako delajo zdravniki povsod v razvitem svetu, ali je to morda posebnost na butalski strani Alp.

  2. Upam si trditi, da je krhkost današnjih mladih posledica ateizma – odsotnost transcendentnega smisla, odstonost smeri in cilja, pravega notranjega miru in notranjega veselja. Tudi pravih in dobrih odnosov človek ni sposoben, če ne ve, kdo je sam in kdo je njegov brat, če nima pravega pogleda na sočloveka. Pravi pogled pa je razodel Bog. Ne bi bilo toliko depresije, izgorelosti in utrujenosti, če bi mlad človek imel jasno hierarhijo in trdnost v svojem življenju. Zdravnik naj bo strokoven, ne pa da se mi smejčka v obraz in misli, da mora poslušati moje nebuloze. Zdaj jim hočejo poleg vsega še to naprtiti, da morajo biti sočutni. A nista to še dodatni obremenitvi oziroma pričakovanja. To je ena rešitev po levičarsko, temelji na počutju, v realnosti pa ne pije vode.

Komentiraj