Prodajalec kostanja – Carle Vernet

Carle Vernet, Prodajalec kostanja, Pariz

»A prideš malo v mojo garažo?!« mi je zavpil sosed Vinko čez cesto in dvorišče izza na pol priprtih garažnih vrat.

»Kaj pa je?« sem zavpil nazaj. Še malo glasneje kot je to prej storil on.

»Pomoč potrebujem!«  je zdaj že kar kričal sosed, da je na okno izvabil obe ženi, njegovo in mojo. In vsak svoji sva pomigala, češ »Saj vidiš, kaj je? Kaj naj? Moram!«, da sta obe zavili z očmi, nejevoljno zmajali z glavo in se umaknili nekam  za zaveso.

Naredil sem tistih nekaj korakov preko dvorišča in ceste, a šele ko je sosed zaprl garažna vrata, sva si oddahnila.

»Uspelo je. Ampak bojim se, da nama bosta enkrat prišli na sled.«

»Kar bo, pač bo. Človek ne more pobegniti svoji usodi.«

»Saj ne bežim pred usodo, ampak pred ženo!«

»Pa saj to je eno in isto, a ni?!« je modro ugotovil sosed, privlekel iz škatle z orodjem steklenico, mi jo ponudil in dejal:

»Ne morem je odpreti. A mi pomagaš?!« in sva se zarežala kot dva pečena mačka.

V lanskem jesenskem lockdownu smo se možaki z ulice dobivali v garaži, popravljali svet in si privezovali duše. Skoraj da ni bilo dneva, da sosed ne bi »potreboval pomoči«, mi pa sami prijazni in vedno pripravljeni na uslugo. Sedem nas je bilo. Zdaj sva ostala le še midva s Vinkom. Ostalih pet je po lanskem Martinu potrebovalo drugačno pomoč. Zdravniško, mislim. Dva sta na intenzivni, dva na odvajanju, enega pa ni več. Konec novembra se je žena ločila od njega, sredi decembra pa se je on ločil od tega sveta. Po lastni odločitvi. Zdaj pa čaka, da se mu morda pridružita tista dva z intenzivne. Midva z Vinkotom pa ga pijeva na zdravje, na zdravljenje in v spomin.

»Si poslušal poročila? Si slišal?« me je vprašal po dolgem požirku.

»Kaj to?«

»Kako kaj?! Zapirajo! Vse po vrsti zapirajo!«

»Koga to?«

»Ne koga, butl, kaj!!

»Ja, kaj pa?«

»Štante za prvo pomoč. Nič več medičke in kuhančka, nobenih čevapov in klobas!«

»O, madona! Kaj nam pa potem še ostane?!«

»Kostanj!«

»Kakšen kostanj? Kako kostanj?« mi nič ni bilo jasno.

»Jaz ti povem,« je hropel sosed, potem ko je odpil do dna, »da je to svetovna zarota!«

»Kdo pa se je zarotil? In proti komu?«

»Kostanjarji. Proti celemu svetu. Proti vsem. O, hudiča!«

Nenadoma je prebledel ves prevzet od misli, ki ga je, medtem ko je od nekod pričaral novo steklenico, v hipu in vsega prevzela:

»Pa saj je logično, če pomisliš … Oni stojijo za vsem. Oni so si izmisli vse te viruse in cepiva!«

»Kdo oni?« sem se čudil radoveden in vznemirjen pred razkritjem svetovne zarote.

»Framaroni!«

»Kakšni framaroni? Misliš framazone?«

»Ne, ne, ne. Framaroni! Kostanjarji! To je ta gošarska agenda. Saj vidiš: Vse zaprto. Nema čevapa, nema pive, samo še kostanj, mater mu!«

»Pa ne vem, no …«

»In cepiva! Madona! Igle! A ti ni jasno?!« se je Vinko med praznjenjem steklenice vse bolj razvnemal. »Kostanj v ježicah! Vse sama igla do igle!«

»Misliš?« sem vseeno malo dvomil.

»Ja, kaj pa? Oni so si izmislili ta covid: Framaroni. Da bodo zdaj mastno zaslužili s prodajo kostanja, ko so vse drugo prepovedali! A je to prav?!« je zarenčal.

»Ne, ni prav,« sem odvrnil. »Masten zaslužek si zasluži samo mastna hrana!«

»Ki jo je treba vsake toliko presekat z žganico, da ne pride do strdkov,« je rekel Vinko, mi iz rok vzel prazno steklenico in se napotil k vratom.

»Kam pa greš?« sem ga vprašal.

»V klet. Potrebujem poživitveni odmerek.«

Za ogled se:

Registriraj
Naročnina že od:
8,25€
na mesec
Prijavi se
Ste že naročnik?
Želite prebrati ta članek?
72-urni dostop do naročniških vsebin:
3,95€

Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom. Oglejte si naše naročniške pakete.

Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin? Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 000 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.