Prodaja bank kot logična posledica tranzicijskih zablod

Blaž Čermelj
7

Presenetljivo mirno je minila prodaja še zadnje od največjih slovenskih državnih bank. Ta sicer številnim ni bila v interesu, a kaj veliko niso mogli. Evropska komisarka za konkurenčnost Margrethe Vestager je bila neomajna in ni želela o tem niti slišati. Da bi bila slovenska vlada z njo pripravljena tvegati odkrit spor, je bilo malo verjetno. Zlasti zato, ker pripada isti evropski poslanski skupini kot LMŠ, liberalcem. Poleg tega je bila iztržena cena ugodna.

Možnost sabotaže postopka je bila zato veliko manjša. Medtem ko so v ostalih strankah odločitev o prodaji sprejeli relativno mirno, je ostre besede slišati le iz Levice. Pa še tam bolj iz stališča pomiritve njihove volilne baze. Izhoda ni bilo.

Slovenska politika se je tako po osemindvajsetih letih samostojne države znašla v še pred desetletjem nezamisljivem položaju. Ostala je brez vpliva v največjih slovenskih bankah. Odločitev ji zagotovo ni pogodu, nihče se svojemu vplivu ne odpoveduje rad. Kajti politična moč brez finančne moči je zgolj brezzobi tiger. Ni malo tistih, ki se zavedajo, da bo odslej uveljavljanje volje vladajočih bistveno bolj težavno.

Banka in njen nadzor nad podjetij

Slovenski bančni sistem ni nikoli slovel po svoji transparentnosti. Slovenske banke so bile vedno pod budnim očesom vladajočih. Pomembne odločitve se nikoli niso sklepale brez nadzora politike.

Pri tem so se s težavo brzdale vse vlade. Zagotovo pa je zadeva doživela svoj največji eksces leta 2009 z imenovanjem Draška Veselinoviča kot predsednika uprave NLB. Ta je bil direktor banke zgolj 73 delovnih dni. Nato je bil po hitrem postopku odstavljen. Razlog za njegovo hitro slovo je bil samo en. Ni želel poslušati navodil politike. Uprava NLB je bila namreč takrat pod velikim pritiskom. Podaljševati je morala številna kratkoročna posojila, s katerimi so si podjetja zagotavljala likvidnostna sredstva za svoje delovanje. To je v času hude gospodarske krize pomenilo odločitev med življenjem in smrtjo.

Višek tega početja je bila takrat vsesplošna gonja proti tajkunom. Ko je Veselinovič podaljšal posojila skupini okrog Pivovarne Laško, je bila njegova usoda zapečatena. Ekonomskega razloga, zakaj tega ne storiti takrat ni bilo. A politična odločitev je bila, da se Mercator mora zlepa ali zgrda vrniti v državne roke.

Zloraba bančnega sistema za potrebe političnih ciljev je huda stvar. Skupina NLB bi posojilo za nakup Mercatorja nekoč najverjetneje dobila vrnjeno v celoti. Namesto tega je sesula celoten holding in s tem bančno luknjo poglobila za desetine milijonov evrov.

Državna banka pomeni državni nadzor nad vašim podjetjem

Morda ste se bralci tega prispevka takrat s tem strinjali. A razumeti morate, da banka v demokratični družbi nikakor ne sme postati institucija za politični nadzor nad gospodarstvom v državi.

Zato sledi še nekoliko drugačen primer. Ta je le druga stran istega kovanca.

Tako kot lahko banka vaše podjetje bankrotira, ga lahko tudi obudi k življenju.

Leta 2006 je na županskih volitvah v Ljubljani zmagal sedanji župan Zoran Jankovič. Ena od njegovih glavnih predvolilnih obljub je bila izgradnja nove športne dvorane in stadiona. Padla je odločitev o njegovi gradnji v okviru javno zasebnega partnerstva v ljubljanskih Stožicah. Partner pri tem naj bila srbska Delta. Ta je že kmalu ugotovila da, projekt ne pije vode in od njega odstopila. Župan pa je zastavil ves svoj vpliv, da so državne banke projektu kljub temu odobrile posojilo.

Epilog je znan. Stadion in dvorano so plačale banke. Njihovo izgubo s projektom davkoplačevalci preko sanacije bank. Gradbišče nakupovalnega centra pa je v desetletju že tako razpadlo, da potrebuje obnovo.

Za njim so ostala tudi propadla podjetja glavnega izvajalca in njegovih podizvajalcev, ki plačila v obljubljenih zneskih niso videli nikoli. In trupla propadlih podjetnikov, ki so si v obupu jemali življenja. Ni odveč poudarjati, da za tako slabo pokrit projekt zasebne banke nikoli ne bi dale denarja. A državne so ga preko političnih pritiskov morale.

S takimi dejanji je, upajmo, konec

S prodajo Abanke, zadnje od saniranih bank, se obdobje, ko je politika lahko neposredno lomastila po slovenskem bančnem sistemu, končuje. Politikom in volivcem pa naj ostane nauk, da vpletanje politike v institucije, ki morajo biti pri svojih odločitvah avtonomne, na dolgi rok ne prinaša ničesar dobrega, v žepe davkoplačevalcev pa še večjo sušo. Čeprav bi nas vladajoči radi prepričali v nasprotno.

Državna banka ni zločin. A če ne zna poslovati gospodarno, neodvisno in pošteno, je za vse najbolje, da se zgodba zaključi tako, kot se je. S prodajo nekomu, ki bo to lahko zagotovil.

7 KOMENTARJI

  1. Še en greh bi lahko omenili. Prav tako politično sta bila potopljena oba Zvonova in z njima mariborska nadškofija, ki bi se ju dalo rešiti s podobnim razumevanjem bank, kot so ga imele do nekaterih političnih protežirancev.
    Sicer pa je prodaja Abanke zelo dobrodošla in pozitivna zadeva iz dveh razlogov. Prvič, ker se s tem zaključuje privatizacija državnih bank(omatov), kar bi moralo biti storjeno že pred desetletji, pa vseh teh dokapitalizacij in bančnih lukenj ne bi bilo in jih odslej več ne bo! In drugič, ker se je posrečila tudi izbira kupca – ameriškega sklada Apollo. Tako je bil vsaj delno popravljen vtis neumnega slovenskega antiamerikanizma, ki ga je naša politika istočasno poglobila s servisiranjem rusofilnega grobarja slovenske vojske in zavezništva v NATU.

  2. V zvezi s prodajo A banke in zavrnitvijo interpelacije proti svojemu obrambnemu ministru Karlu Erjavcu (Desus) je pomenljiva zadržana in distancirana drža premiera Marjana Šarca (LMŠ), ki bi ji lahko rekli ohranjanje “čistih rok” za vsako ceno oz. pomenljivo distanciranje od pričakovano neljubih, a nujnih posledic.
    V zvezi s prodajo A banke je za naivneže sicer nekaj predhodno neformalno “čivknil”, kot da bi bil proti obljubljeni prodaji, a je kot predsednik skupščine SDH in premier Vlade RS molče prepustil “težko odločitev” vodstvu SDH, ki da ima tako večkratno višjo plačo od njega, pa naj se izkaže. Praktično in alibično stališče in nedelovanje najvišjega funkcionarja izvršilne veje oblasti v RS – za ohranjanje “čistih rok” pred naivno javnostjo.
    Podobno je tudi svojega zvestega obrambnega ministra Karla Erjavca (Desus) brez ene same besede podpore prepustil poslancem v DZ RS ter si ohranil tudi v tej zadevi “čiste roke”. Glasovalni “stroj” vladajoče koalicije LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus je sicer zbral 39 glasov v podporo spornemu multipraktik ministru za vse vlade in vse resorje Karlu Erjavcu ter mu po 14 urah preslišanih vsebinskih očitkov opozicije moral priznati tudi kvaliteto teflonsko neobčutljivega in neranljivega “marmornega človeka” med slovenskimi politiki našega časa. A pomenljivo je, da ministra z najbolj teflonsko kožo in dušo med ministri poleg premiera Vlade RS Marjana Šarca niso podprli ne aktualni predsednik DZ RS in prvak SD Dejan Židan, ne prejšnji predsednik DZ RS in novoizvoljeni evroposlanec SD dr. Milan Brglez, niti vodja poslanskega kluba SD Matjaž Han in niti voditeljica poslanskega kluba SAB Maša Kociper. Kar seveda pove vse o “pirovi zmagi” večnega teflon ministra, a tudi o “pirovi zmagi” vladajoče koalicije, ki ministra tolerira in podpira zgolj in samo zaradi pragmatičnih in prilagodljivih lastnih prikoritarskih oz. oblastiželjnih interesov
    Protievropska in protinatovska Levica, ki se je tudi “po Judeževo” distancirala od glasovanja o interpelaciji proti Erjavcu, bo “čistih rok” ob poslej politično in etično še bolj malovrednem ministru za obrambo brez ustreznih kompetenc in avtoritete lahko le še bolj uničujoče in pogubno rušila obrambno pripravljenost in sposobnost Slovenske vojske ter oddaljevala RS od referendumsko potrjenih in sklenjenih obrambnih in varnostnih zavez v okviru skupnosti EU in evro-atlantskega obrambnega zavezništva Nato.

    • Dobrohoten nasvet!

      Sicer iskrivi vsebini si vzel lesk, ker si jo stlačil v en sam odstavek in jo prikrajšal za privlačnost.

      Preglednost boš dosegel, če boš posamezne miselne sklope ločil z odstavki ter s tem dosegel privlačnost za branje vsebine.

  3. Sarkazem ob 11,11
    Dobro ste povedali.
    Ni mi pa 100% jasno, da so vsi lastniki sklada Apolo, Američani.

    Vem, da so za časa Jugoslavije imala v Ameriki ustanovljeno banko, tudi nekatera SLOVENSKA podjetja. Če se ne motim, je na eni taki Banki delal tudi znani Marko Volč, ki so ga po osamosvojitvi poklicali “domov”, da bi na vladi zamenjal Peterleta. To ni uspelo, je pa bil tudi doma na naših bankah pomemben mož, tako, kot Zakrajšek, ki je odšel na podružnico Banke-Frankfurt.

    Zna biti, da se je iz teh bank prelil denar v razne SKLADE, ki sedaj kupujejo Slovensko državno premoženje ?

  4. Ga. Kraševka, tudi to bi bilo možno. Zdi se mi pa, da sem na spletni strani Večer prebral vse o lastnikih in začetnikih sklada Apollo, ki naj bi bili vsi Američani, kar pa seveda tudi mogoče zakriva skrite naše solastnike. Tudi če so, se je nekaj denarja spet prelilo v Slovenijo, banka pa privatizirala. To je dobro! Ne bomo se pa izognili nastajanju nove elite in aristokracije iz bivših partijskih vrst.

  5. Državne banke bi imele pomen in težo, če bi živeli v normalni državi.

    Državo Slovenijo pa so ukradli izbranci Foruma 21 in njihovi sledilci ter filiale, od česar imajo država in državljani malo ali nič.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime