Prodaja Abanke: Šarec proti lastni kandidatki, ki jo podpira za predsednico Evropske komisije?

Uredništvo
4

Tik pred prodajo tretje državne banke, katero smo pred bankrotom reševali davkoplačevalci v zameno za zavezo, da jo bomo po dokapitalizaciji prodali, se vse bolj govori, da naj bi ročno zavoro potegnila politika. 

Marjan Šarec je tako čez noč obrnil ploščo in javno izrazil pomisleke pred prodajo. Politični prapor pa ponovno nosi stranka Levica, ki Evropsko komisijo obtožuje “diktata nad Slovenijo” ter od vlade zahteva, da kot skupščina SDH nemudoma prekine postopek prodaje Abanke.

Poznavalci razmer medtem opozarjajo, da je v ozadju poskusa ustavitve prodaje močan interes tako imenovanih tovarišijskih kapitalistov, med katerimi so tako krivci za bančno luknjo, kot špekulanti s podrejenimi obveznicami, ki so na zahtevo Evropske komisije pri državni pomoči izgubili svoj vložek. 

Zanimivo pri tej situaciji pa je, kot za Domovino opozarja ekonomist dr. Matej Lahovnik, da bi Šarec z morebitno zaustavitvijo prodaje neposredno nasprotoval komisarki za konkurenčnost Margarethe Vestager ki je hkrati vodilna kandidatka strank ALDE za predsednico Evropske komisije in katero je javno podprl tudi Šarec sam. 

Dr. Igor Masten pa meni, da je z vidika doseganja čim boljše cene s premierskega mesta ni pametno dajati takšnih izjav.

Če je predsednik vlade Marjan Šarec še marca opozarjal, da s prodajo Abanke njegova vlada nima nič ter da postopka “ne more komentirati, ker gre za občutljive zadeve,” se je sedaj oglasil v najbolj občutljivem trenutku:

A “nenavadne prakse”, ki jih Šarec v zgornjem tvitu omenja, je vodila komisarka za konkurenčnost iz vrst politične skupine, ki ji pripada tudi sam – sedaj vodilna kandidatka ALDE za predsednico Evropske komisije, Margarethe Vestager. “Naša kandidatka je Margrethe Vestager. Menimo, da je primerna za najvišjo funkcijo,” je dejal nedavno.

Zato je, kot za Domovino pravi profesor z Ekonomske fakultete dr. Matej Lahovnik, premierovo stališče protislovno, ker po eni strani za novo predsednico komisije podpira Vestagerjevo. To je po njegovo čisto v redu, “ampak ni pa v redu, da poskuša zaustaviti prodajo Abanke, ker ga bo prav ta ista Vestagerjeva temeljito poklopila, saj je znano, da je kot komisarka za konkurenčnost nepopustljiva pri zahtevah glede doslednega izpolnjevanja danih zavez ob državnih pomočeh.”

V kontekstu tega zato ne čudi Šarčeva izjava izpred nekaj dni, da “ne bi rad špekuliral, kaj se bo zgodilo, je pa stvar za zdaj takšna, da lahko Evropska komisija banko proda tudi sama, če je mi ne bi.”

Zdaj na predsednika vlade pritiska še koalicijska partnerica Levica, za katero se je v zadnjem letu izkazalo, da ima na politiko Šarčeve vlade velik vpliv. Na današnji novinarski konferenci so tako zatrdili, da je bila cenitev bančne luknje nestrokovna in izvedena “pod diktatom,” oziroma “nedopustnimi političnimi pritiski” Evropske komisije. Zato v tej radikalni levi stranki od vlade zahtevajo, da prekine postopek prodaje, zahteva razveljavitev danih zavez ter preuči pravne možnosti za tožbo Evropske komisije na sodišču EU.

Dr. Lahovnik:  “Kot dati v vzvratno pri 100km/h”

Da gre za nenavadno stališče predsednika vlade, meni ekonomist dr. Matej Lahovnik in opozarja, da imamo “v primeru prodaje Abanke končno tri konkurenčne ponudbe: OTP, AIK banka in Apollo, kar pomeni, da bomo za razliko od prodaje NKBM lahko iztržili spodobno ceno blizu knjigovodske vrednosti.”

Kot karikira dr. Lahovnik, bi “morebitna zaustavitev prodaje Abanke v tej fazi bilo enako kot bi voznik pri 100km/h preklopil iz pete prestave v vzvratno.” Po njegovo se zdi, da se iz preteklih napak nismo ničesar naučili. “In ne vem zakaj bi premier tako rad ponovil stare napake,” pravi ekonomist in dodaja, da ima Šarec očitno slabe svetovalce.

Zavezo za prodajo še tretje državne banke do julija 2019 je, da bi preprečila njen bankrot, leta 2013 dala vlada Alenke Bratušek. V skladu s temi zavezami je kot porfeljsko naložbo, ki je namenjena prodaji, v strategiji o upravljanju kapitalskih naložb države  Abanko opredelil tudi državni zbor. Tako zdaj opozarjajo iz SDH, kjer vodijo postopke njene prodaje in nameravajo z njimi nadaljevati.

Strokovno vprašljiva televizijska oddaja referenca za predsednika vlade?

Pri svojem stališču se je Šarec skliceval na ugotovitve televizijske oddaje Brezno, ki pa so po mnenju številnih poznavalcev prikazane enostransko in v prid interesni skupini, ki je kot vlagateljica v podrejene obveznice v postopku prestrukturiranja banke z davkoplačevalsko injekcijo izgubila svoje vložke.

“Kar se tiče oddaje RTV je velika škoda, da niso predstavili stališč kolega profesorja Mastena, ki je eden izmed največjih strokovnjakov za področje bančništva pri nas,” je za Domovino komentiral dr. Matej Lahovnik.

Na dr. Mastena smo se obrnili tudi na Domovini. Glede Šarčeve izjave je dejal, da ni pametno s take pozicije dajati izjav, ki lahko vplivajo na ceno, četudi se jih tehta s političnimi koristmi. “Je pa res, da politika praviloma postavi slednje pred prvo,” je še dodal redni profesor z Ekonomske fakultete.

Del svojega pogleda, ki očitno ni dobil mesta v omenjeni oddaji, je dr. Masten predstavil na Twitterju. Zapisal je, da mu je med pripravami na Brezno avtorica oddaje, Mojca Šetinc Pašek, omenila famozno Boletovo študijo sanacije bank.

“Povedal sem: 1. Bole uporabi metodologijo izvajalcev skrbnega pregleda, s čimer potrdi primernost njihove metodologije (predstavljajte si šele moje začudenje), Bole spreminja le makro scenarije, pri čemer sam ne naredi primernejšega (moje začudenje še večje) 3. V kombinaciji z rezultati pregleda naših bank v 2014 njegovi rezultati dejansko pomenijo, da bi ocena bančne luknje bila še večja.”

Kot še dodaja redni profesor z Ekonomske fakultete, v oddaji potem niti z besedo ni omenjen do sedaj kronski (in skrbno skrivani) dokaz prekomerne sanacije. “Namesto famozne študije … avatar. Pri vsem denarju in medijih ne zmorejo spraviti skupaj dveh smiselnih številk.”

Preverjena taktika: slabi fantje so v Evropski komisiji v Bruslju, ne pa domači tovarišijski kapitalisti
Pri medijsko-političnem stampedu proti prodaji zadnje državne banke, ki so nas davkoplačevalce v preteklosti toliko stale, se pozornost od tistih, ki so dolga leta molzli naše banke in na koncu tudi skopali bančno luknjo, vse bolj preusmerja na institucije Evropske unije, ki so poskrbele, da po sanaciji tovrstna “molža” več ne bo mogoča.

Kot v nekaj člankih na podlagi svojih virov lucidno piše novinar Vladimir Vodušek, so s trditvijo, da je Banka Slovenije napihnila bančno luknjo, na varnem vsaj tri skupine, ki krojijo usodo Slovenije od osamosvojitve naprej: politiki, ki so nasprotovali dokapitalizacijam državni bank, bankirji, ki so službovali v državnih bankah od leta 2013 in ki so skopali bančno luknjo in lastniki podrejenih obveznic, ki so dvomljive transakcijske dobičke skrili za skrbniških računih v Luksemburgu in Dublinu.

Med slednjimi naj bi šlo za slovensko tranzicijsko elito, ki je, med drugim, svojo računico imela tudi pri izdaji 120 milijonov evrov obveznic Abanke z zapadlostjo 40 let, o čemer prav tako piše Vodušek. Ti bi zdaj radi svoj denar nazaj, kar naj bi seveda pokrili davkoplačevalci.

Banke pa naj ne bi bile, tako naši viri z vrha bančnega sistema, preveč, temveč kvečjemu premalo dokapitalizirane, saj so v njihovih porfeljih še ostala nekatera slaba posojila.

Sploh pa, če bi bile res prekapitalizirane in bančna luknja prenapihnjena, bi Ministrstvo za finance lahko enostavno vzelo denar iz slovenskih bank in ga uporabilo za poplačilo podrejencev, kar bi ostalo, pa dalo nazaj v proračun. A tega do sedaj ni naredil prav noben finančni minister, niti ne namerava sedanji, dr. Andrej Bertoncelj. Se Šarec torej zgolj navzven klanja interesnim lobijem ter hkrati pred volivci igra v lastno politično korist?

Na koncu se seveda laiki soočimo z vprašanjem: komu verjeti – domačim bančnim, medijskim in političnim mešetarjem, združenim pod nadpomenko “tovarišijski kapitalisti” ali Evropski komisiji, oziroma komisarki za konkurenčnost iz vrst evropske skupine Liberalcev.

Je za trezno razmišljujočega človeka to sploh dilema?

4 KOMENTARJI

  1. Oddaja TVS Brezno, s katero je avtorica Mojca Pašek Šetinc po besedah aktualnega državnega sekretarja Metoda Dragonje pristransko omogočila “eni strani” v sporu o interpretacijah kar 95 % razpoložljivega časa ter se s tem neprofesionalno in neetično postavila povsem na stran tistih, ki so najprej v državnem bančništvu povzročili katastrofalno milijardno bančno luknjo in ki bi zdaj radi z neslutenimi političnimi in medijskimi pritiski dobili za svoj nikoli pošteno zasluženi kapital še “kraljevsko poplačilo” – in to naravnost iz trezorjev Banke Slovenije ali vsaj iz državnega proračuna RS.
    Po “saltu mortale”, ki ga je pred javnostjo izvedel premier Vlade RS Marjan Šarec, ko je po oddaji Brezno nenadoma javno podvomil o utemeljenosti prodaje A banke, je postalo jasno, da stojijo za televizijskim pamfletom in za Šarčevim “postavljanjem na glavo” iste mogočne in mračne politično-kriminalne sile iz mafijskega podzemlja “ugrabljene države”, ki so nekoč brez kritja in brez obzirnosti “praznile” državne banke in ki bi zdaj hotele za vsako ceno ohraniti pod svojo mafijsko kontrolo “v imenu države” vsaj še A banko, ki bi jo nenadoma razglasile kar za državno sistemsko banko oz. svoj standardni “bankomat brez dna”. Seveda ni bilo treba dolgo čakati, da se je h kampanji proti prodaji A banke javno pridružila še Meščeva Levica, ki se je v bančnih zadevah vselej postavila na stran banksterjev in tajkunov iz kloak politično-kriminalnega podzemlja “ugrabljene države”.
    Vse to politično-medijsko sprenevedanje in zavajanje javnosti je bilo že večkrat videno ob prodaji NLB in NKBM, kar pomeni, da “stari znanci” iz procesov “prihvatizacije po slovensko” ne zmorejo za varanje, zavajanje in goljufanje domače in evropske javnosti “pogruntati” nič novega in izvirnega.

  2. Šarec ni postal mandatar s predstavljenim programom. Njegov program je “nepopisan list”. Njega so dejansko USTOLIČILI “strici iz ozadja”

    Njemu ni potrebno nič misliti, kajti tista “mašinerija”, ki ga je postavila, ga tudi upravlja.
    Tako se čisto možno kdaj zgodi, da “pohodi samega sebe”.

  3. Uboga para od Serpentinska. Hudicevo dobro se spomni, kako so mu sosolci prisepetovali, ko je bil vprasan, a ker ni znal snovi, je vseeno dobil cvek in popravca. Isto dela zdaj kot premier (uff, kako zelo ne maram debilnih volivcev). Prisepnili so mu iz Globoke drzave, naj Abanke ne proda, to on pove, a ne ve zakaj in kako. Sarec, delas skodo Sloveniji. Vidi se iz aviona, kot Kucanu, da samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija!

  4. Ker v “visoki politiki” na Slovenskem, ki neomejeno obvladuje zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti ter osrednje državne medije iz mafijskega politično-kriminalnega podzemlja “ugrabljene države”, ni nikakršnih naključij, seveda tudi ni nepričakovano, da je ravno pred zaključkom postopka prodaje državne A banke “izbruhnila” v medijih še ena prenapihnjeno “škandalozna” bančna afera z objavo uradne obtožnice na skoraj 100 straneh proti prejšnjemu guvernerju Banke Slovenije in njegovim tedanjim pomočnikom, s katero se skuša vso krivdo in odgovornost za domnevno “preplačano bančno luknjo” ter oškodovanje mogočnih zasebnih delničarjev državne NLB v celoti preložiti na prejšnjega guvernerja Banke Slovenija kot le enega od članov samooklicane “slovenske trojke”, tedaj skupaj s premierko Bratuškovo in finančnim ministrom Čuferjem.
    Gotovo ni naključna kompozicija agit-propovske masaže javnega mnenja, ki se je začela z objavo uradne obtožnice državnega tožilstva, nadaljevala s “poljudnim” povzetkom v interpretaciji Mojce Pašek Šetinc na TVS, stopnjevala z “postavljanjem na glavo” premiera Marjana Šarca ter s pričakovano protievropsko ofenzivo Meščeve stranke Levica, kot nosilne zagovornice “nacionalnih interesov” znanih tajkunov in banksterjev na Slovenskem.
    Naključij seveda ni. Le da je slovenska kritična javnost že naveličana istih nenačelnih in škodljivih zavlačevanj, manipulacij in zlorab s strani zajedalcev iz podzemlja “ugrabljene države”, kakršne smo doživljali ob privatizaciji NLB, NKBM, Mercatorja itd., zaradi katerih je Republika Slovenija pred pristojnimi organi EU ter pred mednarodno javnostjo vse manj kredibilna in zanesljiva ter s tem vse manj privlačna za morebitno ekonomsko, politično in kulturno sodelovanje.

Dodaj odgovor za slosvet Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime