Prodaj nam svoje telo, ideale, vrednote ... in lahko boš preživel

V zgodbi v o izgubljenem sinu se največkrat ustavljamo pri opisu dobrega in usmiljenega očeta. Sledimo grehu in spreobrnjenju mlajšega sina in farizejstvu starejšega. Pozabljamo pa na skrito osebnost, ki jo bomo imenovali svinjski delodajalec.

To je pretkan, zloben, neimenovan človek, ki se okorišča z bedo bližnjega. Vedel je, da je pred njim hebrejski fant, ki je ostal brez svojih,  brez prijateljev in brez denarja. Vedel je, da je fant v tuji deželi, da se ne bo mogel sam postaviti zase in da se tudi drugi ne bodo postavili zanj. Sprejeti bo moral, karkoli mu bo ponudil. Lahko ga kar vidimo, kako si je mel roke in se prikrito smejal, ko ga je videl: »Če si Hebrejec, potem boš pasel svinje. Zate so svinje in nič drugega.« Hebrejci ali Judje imajo namreč svinje za nečiste živali. Ne smejo jih vzrejati, ne jesti, ne priti z njimi v stik. Izkoristil je fantovo nesrečo za svoj dobiček, pa tudi zato, da je fanta duhovno ponižal, da ga je lahko iztrgal od njegovega ljudstva, vere, kulture, domačih, oropal ga je tudi čuta dostojnosti. Hotel ga je ponižati celo pod svinje, saj mu ni dovolil jesti niti rožičev, s katerimi so krmili svinje.

Sodobna velemesta imajo veliko takih ljudi, ki čakajo kot sokoli na svoj plen. Vidiš jih na avtobusnih in železniških postajah, v parkih pred šolami, v večernih urah po zakotnih beznicah … Iščejo izgubljene sinove in hčere in jih preizkušajo, ali so že zapravili denar, ljubezen in dostojanstvo. Čakajo, da bodo dovolj na dnu, da jim bodo lahko ponudili svoje svinjske nadomestke: mamila, prostitucijo ali kakšno drugo ponižujoče delo … Kmalu bodo v stiski za stanovanje in hrano in ti smejoči se svinjski delodajalci jim bodo ponudili kupčijo. Prodaj nam svoje telo, svoje ideale, vrednote, svojo vero, svobodo in boš lahko preživel ali preživela. S takimi izgubljenimi sinovi lahko njihovi delodajalci delajo, kar hočejo, če jim ustreza, jih spravijo v odvisnost od mamil, ali od svoje dobrote ali česa drugega, samo da so jim popolnoma na voljo. Zato ni čudno, da se starši bojijo za svoje otroke, ko jih pošiljajo v mestne šole ali ko odidejo v mesto delat.

Manj očitno, lahko pa prav tako usodno, zbirajo svoje člane razne sekte in društva. Ko je človek na dnu, ko je brez vsega, ko je osamljen in nima nikogar, sprejme, karkoli mu lahko kdo ponudi, in kogarkoli, ki je pripravljen biti z njim. S človeško bedo se znajo spretno okoriščati tudi razni trgovci, ki prodajajo lahko pot do denarja. Nazadnje revežu vzamejo še tisto malo, kar ima.

Dosti bolj očitno, čeprav prefinjeno, zapeljuje televizija. V filmih in tudi drugih oddajah se prodajajo moralne vrednote: poštenost, spodobnost, čistost, miroljubnost, usmiljenost … za ničvredne senzacije in užitke nasilja, seksa, zabave in brezvestnega življenja. Okoriščajo se televizijski in filmski ustvarjalci in lastniki podjetij; izkoriščani pa smo vsi, ki podpiramo in gledamo televizijo. Vedno bolj postajamo razosebljeni in duhovno prazni.

Bog poišče grešnika

V treh prilikah petnajstega poglavja nam Luka pokaže izredno božjo ljubezen do tega, kar je izgubljeno. Bog ima ravno nasproten odnos do grešnika, kot ga je imel svinjski delodajalec. Bog se poniža in išče grešnika, da bi mu dal vse, do smrti na križu. V treh različnih prilikah se grešnik zaradi različnih vzrokov izgubi. Poišče pa ga neskončna božja ljubezen, zato imajo vse tri srečen konec.

V prvi priliki se ovca izgubi zaradi skušnjave, zamikajo jo sočni divji pašniki. Kako lepo bi se bilo pasti za tistim bregom … Drahma v drugi priliki se izgubi zaradi nesrečnega slučaja. Kar naenkrat je ni bilo več tam, kjer bi morala biti. V tretji priliki pa gre sin od doma, ker se naveliča svojega očeta. Vse mu začne presedati. Rad bi se ločil od svojih, rad bi odšel stran, na svoje.

Na vse tri načine se tudi mi izgubljamo od Boga in izberemo greh. V dveh primerih nas poišče Bog: kot izgubljeno ovco in izgubljeno drahmo. Kot izgubljeni sin pa moramo iti sami vase in spoznati, da nas Bog išče in ljubi, šele nato se lahko vrnemo k Njemu.

V vseh treh prilikah ob srečnem koncu nastopi veliko veselje, večje od tistega, ki je bilo v začetku, ko se še ni nič izgubilo. Bog ni samo pozabil vseh prestopkov, ampak je zaradi človekovih prestopkov lahko dal človeku še več ljubezni. Zato lahko pesnik hvalnice velikonočni sveči vzklika: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega odrešenika. O zares, Adamov greh je bil potreben, da je bil izbrisan s takim in tako velikim Odrešenikom.«

Ne gre za načrtovanje zla, ampak za načrtovanje rešitve. Pastir ne načrtuje pobega, načrtuje pa, če je pameten, iskanje ovce, če bi se to zgodilo. V New Yorku v nebotičniških dvojčkih so bili tudi načrti, kako ravnati ob požaru. Napad z letali, polnimi kerozina, pa jih je popolnoma presenetil. Na to niso bili pripravljeni, tega niso načrtovali in veliko ljudi je to plačalo z življenjem. Tudi zakonca ne načrtujeta, da se bosta kregala. Če sta pametna, pa načrtujeta, kako si bosta odpuščala in kako bosta drug z drugim potrpela. Kako se bosta ljubila, pa naj se zgodi karkoli. Šele ko pridejo težave, se pokaže moč njune ljubezni. Če takrat v preizkušnji ljubezen zmaga, je njuna sreča in medsebojna pripadnost mnogo večja, kot je bila v začetku, ko še nista bila preizkušena.

Zablodo in izgubo je svinjski delodajalec izkoristil za še večje zlo in še večje gorje, Jezus pa za to, da nam izkaže še večjo ljubezen. Zaradi greha lahko zavoziš svoje življenje. Zaradi božjega usmiljenja pa ti lahko tudi odpuščeni grehi postanejo vir večje ljubezni, hvaležnosti in srče.