Privatizacija je ostanek preteklosti in vleče v preteklost

Pravica do zasebne lastnine je ena od najbolj osnovnih človekovih pravic. Države, ki so dobro uredile lastninske pravice, so se razvijale hitrejše od tistih, kjer se ljudje na varovanje rezultatov svojega dela niso mogli zanesti in jim je samovoljna oblast lahko kadarkoli kaj zaplenila. V prejšnjem stoletju je bilo nekaj eksperimentiranja s skupno lastnino, ampak izkazalo se je, da ljudje za svojo lastnino skrbijo bolje kot za skupno.

V Sloveniji leta 2015 pa si pred tem še kar zatiskamo oči. Namesto da bi se pogovarjali o razvojnih izzivih 21. stoletja, govorimo o popravnih izpitih, ki jih še vedno delamo za 20. stoletjem. Namesto da bi govorili o tem, kako pospešiti nastajanje novih podjetij, se pregovarjamo o tem, kar bi moralo biti narejeno pred dvajsetimi leti. Žalostno je, da se moramo leta 2015 postaviti za normalnost, demokracijo in socialno-tržno gospodarstvo zahodnega tipa.

V takem gospodarstvu tekmujejo zasebna podjetja in poštena tekma med njimi jih sili, da so vedno boljša, da svojim kupcem nudijo vedno boljše izdelke in storitve za vedno manj denarja. Nasproti temu stoji plansko gospodarstvo, kjer podjetja komandira država. Ne tekmujejo, ampak delajo po navodilih. V najboljšem primeru med seboj usklajujejo samoupravne interese. Tisto je bilo menda za skupno dobro. Še danes pa del slovenskega gospodarstva usklajuje tovarišijske interese. Za lastni žep.

Ostanek preteklosti
Slovenska podjetja v državni lasti so ostanki neuspešnega sistema. V tekmi na trgu lahko računajo na pomoč države in zato niso tako dobra kot zasebna. Za razliko od zasebnega lastnika državo v teh podjetjih lahko zanima še kaj drugega, recimo službe za politične prijatelje, posli za njihove odvetniške pisarne, pogodbe za njihova svetovalna podjetja, honorarji za prijazno napisane kolumne in, kar je najpomembnejše, raznorazni drugi dobri posli za zasebna podjetja prijateljev.

Okrog državnih podjetij, ki poslujejo okrog ničle, boste praviloma našli nekaj zasebnih, ki jim gre dobro, celo zelo dobro. Tudi ta podjetja ne sodelujejo v pošteni tekmi na trgu, ampak imajo boljši položaj od svojih tekmecev. Kontaminacija gospodarstva, ki se zgodi skozi državna podjetja, je bistveno širša od samih državnih podjetij.

Država ima lahko premoženje
Premoženje npr. potrebujejo pokojninski skladi, ki z naložbami danes skrbijo za to, da bodo lahko izplačevali pokojnine jutri. Ali štipendijski skladi. Jaz bi bil takoj za to, da podjetja v državni lasti damo v medgeneracijski sklad in da jih prepustimo v upravljanje za to specializiranemu podjetju.

Pogoj je, da je podjetje v tujih rokah in da ga zanima izključno večanje državnega premoženja, ne pa še vse drugo, kar zanima tovarišijo. In seveda se bi smeli spotikati ob zaslužke managerjev, kot je to v navadi. Vemo, da bi hitro našli politično primerne Slovence, ki bi z državnem premoženjem upravljali celo zastonj. Celo plačali bi, da bi smeli.

Že 25 let poslušamo obljube o tem, kako bodo »zdaj pa res« nastavili prave in neodvisne ljudi, ki ne bodo imeli političnih ali zasebnih gospodarskih motivov. To že 25 let ni uspelo in še 25 let ne bo.

Z državnim premoženjem se dogaja isto kot kmetu v pripovedki – kakor napravi stari, je zmeraj prav. Konja smo zamenjali za kravo, kravo za ovco, ovco za kozo, kozo za purana, purana za kokoš in kokoš za vrečo obtolčenih jabolk. Dominantni mediji pa ljudstvo prepričujejo, da je »kakor napravi stari, zmeraj prav«. Pa ni.

Kdo je družina s srebrnino?
Nekateri na cesti pravijo, da svoje družinske srebrnine pa že ne bomo prodajali. Pa je to res srebrnina? In ali je res naša?

Državljani od državnega lastništva nimamo nič. Na državnih bencinskih servisih točimo gorivo po isti ceni kot na zasebnih. Čokolade tudi prodajajo na obeh. Ker je Telekom v državni lasti, nič ceneje ne telefonirate. Ker je Adria Airways v državni lasti, navadni državljani ne dobimo cenejših letalskih kart. Od NLB in NKBM navadni državljani ne dobimo ugodnih kreditov brez zavarovanja. In tako naprej.

Koristi nima niti država. Iz dividend dobi manj, kot če bi imela denar na tekočem računu v banki z minimalnimi obrestmi. Vrednost premoženja pada. Koristi imajo samo izbranci.

Za podjetje Elan so dolgo govorili, da je družinska srebrnina. Tako pravi Pavel Koder, finančnik Elana: “Z Ivanom Mačkom Matijo sva se osebno srečala takrat v Celovcu, ko je osebno prevzel 570.000 šilingov. Glede (Franceta) Popita pa lahko povem, da sem moral podpisati pogodbo z Beograjsko banko, po kateri je Popit prejel 50.000 nemških mark za graditev svoje počitniške hiše v Portorožu. Šlo je za posojilo v breme Elana, ne Popita.«

Že mogoče, da je Elan družinska srebrnina, samo mi nismo ta družina, nismo ta familija.

Privatizacija pa je šele začetek.
Po privatizaciji država Slovenija premoženja ne bo imela nič manj. Ničesar ne bomo podarili. Premoženje bo dobilo samo drugačno obliko. V državi bo več denarja, možnost bodo za naložbe, za razvoj. Naslednji korak je nacionalno soglasje o razvojnih prioritetah in o vzpostavitvi okolja priložnosti za podjetnike, za nova delovna mesta in za upanje mladim.