Privabljanje tujih naložb v Slovenijo

POSLUŠAJ ČLANEK
V uredništvu so me pred kratkim, ko je zaokrožila novica, da bo IBM, namesto pri nas, odpiral klicni center na sosednjem Hrvaškem, zaprosili za komentar nesposobnosti slovenske vlade, da bi pritegnila tuje naložbe v Slovenijo.

Najlažja stvar na svetu bi bilo napisati tak komentar. Pravzaprav so me k njemu že prehiteli mnogi komentatorji in politiki slovenske politične desnice, ki skuša iz takšnih zgodb kovati poceni politične točke, češ da njihovi bi se pa usedli dol z IBM in dogovorili o takšnih spodbudah, da bi ta vendarle prišel k nam in odprl tistih 50-1000 delovnih mest (takšen je bil menda razpon njihovih potencialnih načrtov v Mariboru). Pa se ne bom pridružil temu populizmu. Vlada je imela prav.

Država, v kateri se lahko pridejo veliki akterji z vlado dogovoriti o bolj ugodnih pogojih za svoje poslovanje, kot so na voljo ostalim, ni prostotržno gospodarstvo, ampak koruptivna kloaka.

Vem, to je tudi v razvitem svetu pogosta praksa in temu ne rečejo korupcija, ampak lobiranje. A ponavljam: to nima nič z ekonomsko svobodnim sistemom, ki bi vodil k pravičenemu konkurenčnemu okolju in maksimizaciji blaginje. Veliko pa s koruptivnimi praksami in njihovimi posledicami, ki jih ljudje potem nekritično pripišejo »kapitalizmu«.

Nesposobnost slovenske vlade se tako ne kaže v tem, da specifičnim interesentom ne zagotovi davčnih odpustkov ali kar subvencij, kot bi si oni želeli, ampak da za vse – tako majhne in domače kot velike in tuje – ne zagotovi poslovnega okolja, v katerega bi bilo vredno vlagati.

Kako to storiti pa je slovenski javnosti pogosto izziv skomunicirati; mnoge rešitve so namreč tudi nepriljubljene in nerazumljene. Nabiranje političnih točk z IBM zgodbo, namesto artikuliranja reform, ki bi naslovile težavo širše slovenske nekonkrenčnosti, tako bolj kot z upanjem, da ima politična desnica ponuditi alternativo, navda z občutkom, da so vsebinsko prazni in nezreli.
Nesposobnost slovenske vlade se tako ne kaže v tem, da specifičnim interesentom ne zagotovi davčnih odpustkov ali kar subvencij, kot bi si oni želeli, ampak da za vse – tako majhne in domače kot velike in tuje – ne zagotovi poslovnega okolja, v katerega bi bilo vredno vlagati.

S konkurenčnostjo bi se morali začeti resneje ukvarjati. Slovenija se namreč res uvršča med najmanj uspešno četrtino držav EU po višini tujih naložb. Prav odsotnost naložb pa je ena večjih cokl pri zagonu našega gospodarstva in dvigu zaposlenosti, ki bi lahko na eni strani povečal produktivnost na drugi pa razbremenil socialne blagajne. Je torej en od osrednjih izzivov, če želimo doseči dvig standarda življenja in uravnoteženje javnih financ.

Kaj žene investicije?


Statistika tujih naložb precej niha, zato sem, da bi videl, katere so v EU zgledne države, vzel petletno povprečje neto tujih investicijskih tokov v države članice. Na vrhu so Malta, Luksemburg, Nizozemska, Irska, Belgija in Estonija. Na dnu: Slovenija, Italija, Grčija, Avstrija, Švedska in Danska.

Investitorji ne bodo prišli, ker je v imenu naše države »love«, ljubezen. Prišli bodo, ko bo pri nas možno zaslužiti. Okolje kamor bi selili kapital jim mora zagotoviti vsaj eno od štirih reči: nižje stroške, manj regulatornih ovir, sinergije z drugimi akterji na trgu (geostrateška lega, industrijska oziroma izobraževalna središča) ali boljše institucije (pravno varnost, stabilno politično okolje).

Ob tem seznamčku ni težko razumeti, zakaj se Sloveniji investitorji praviloma na široko ognejo. Geostrateška lega in precej izobražena delovna sila sta praktično edina faktorja, ki govorita Sloveniji v prid – pri ostalem smo daleč za zgledimi državami.

Z izjemo Belgije (ki je kot sedež EU institucij pač posebnost) je državam na vrhu skupno, da imajo dokaj nizke davke in precej učinkovite institucije. Ob tem nekateri radi izpostavijo, da saj je tudi v Sloveniji davek na dobiček primerjalno gledano nizek (17 odstotkov) in res je.

Od naštetih zgledov je sicer na Irskem še bistveno nižji (12,5 odstotkov), a težava Slovenije gotovo ni previsok davek na kapital. So pa zato toliko višji drugi stroški poslovanja – visoke dajatve na delo, primerjalno gledano enormne minimalne plače (kot sem lani pisal za Finance, višje so v EU le še v Franciji), plačna nedisciplina (torej slaba pravna varnost) in obupno dolgi postopki pridobivanja dovoljenj in umeščanja v prostor takoj, ko bi rad investitor kaj resnega zgradil.

Tudi z željo po spodbuditvi več tujih investicij sem bil lani med prvopodpisanimi pod peticijo za privatizacijo. Pa je na koncu obveljala protiprivatizatorska agenda in Slovenija ostaja na repu EU po naložbah. Pri čemer si nekateri domišljajo, da saj nam ni hudega, če smo v družbi Danske in Švedske. A k Skandinavcem investitorji ne hitijo, ker so tam stroški visoki zaradi visokega standarda življenja – ker so tam ljudje že bogati in potenciala za hitro rast tako manj. K nam (in kolegom Grkom in Italijanom) ne pridejo, ker je država prerazsipna, institucije pa preveč nezanesljive in nestabilne.

Populistično nabiranje političnih točk, ki spremlja IBM zgodbo je na žalost še vedno na liniji grško-italijansko-slovenskega pristopa k reformam. Odrastimo in raje poglejmo k Ircem in Estoncem; nas imajo marsikaj za naučiti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike