Prispodoba o bogatinu in kameli, ki ni samo za tajkune

Milan Knep
0

Poseben vidik napuha je samovšečno prepričanje, da smo modri in preudarni. Ko pravi knjiga Modrosti, ‘kaj mi bo kraljevsko žezlo in prestol, dovolj mi je modrost,’ si rečemo, takšen sem jaz, v bistvu sem moder človek.

Več kot dragulji, bogastvo in zunanja lepota mi pomenijo treznost, preudarnost in skromen življenjski slog. Vsekakor jaz ne sodim med tiste, ki bi imeli težave s hlastanjem po velikem premoženju, zato je zame Jezusovo opozorilo, da je bogatin podoben kameli, ki ne more skozi šivankino uho, brezpredmetno.

In že imamo pri roki sklep: to, kar govori današnji evangelij, mi je znano, nič novega, z bogastvom nimam težav, sem skromen in preprost človek. Ta evangelij pravzaprav ni namenjen meni, pač pa bi ga morali slišati tajkuni in njim podobni povzpetniki, žal pa njih ni tukaj.

 Kaj je narobe z iskanjem udobja?

Večina od nas nemara res ne hlepi po bogastvu na ta način, da bi sanjarili o hiši na morju in v gorah, o zlatnikih in srebrnikih, o jahti in najnovejšem BMW-ju, o donosnih naložbah in visokih položajih, pač pa je bolj verjetno nekaj drugega, da se namreč tudi v našem življenju vse vrti okoli vprašanja, kako si zagotoviti udobje.

Rekli boste: to pa res ni nič takšnega; zakaj naj bi bilo udobje nekaj nevarnega. V hipu, ko sprejmemo miselnost, da v iskanju udobja ni nobene pasti, se nas loti kača kot Adama in Eve v raju. Danes nam ta kača ne ponuja sadu od drevesa sredi raja, ampak neoliberalni kulturni model, ki je dosegel poln razmah v Ameriki.

Uvoz ameriške kulture v Evropo

Ta vzorec življenja, ki je vstopil v Evropo na začetku poletja leta 1917, nas je v naslednjih desetletjih duhovno povsem izpraznil. Kaj usodnega se je zgodilo maja 1917? ZDA so stopile v 1. svetovno vojno s ciljem, da v boju proti Nemčiji pomagajo svoji nekdanji gospodarici Veliki Britaniji. Petindvajset let pozneje, v 2. svetovni vojni, so ZDA znova pomagale Evropi, tokrat pri rušenju nacizma.

Rekli boste: zakaj naj bi bilo udobje nekaj nevarnega. V hipu, ko sprejmemo miselnost, da v iskanju udobja ni nobene pasti, se nas loti kača kot Adama in Eve v raju.

Pomoč Amerike razrušeni Evropi se je končala tako, da so ZDA – razen za ozemlje vzhodne Evrope oziroma varšavskega pakta – določile, kakšna bo povojna Evropa. Vloga drugih zaveznikov pri odločanju o povojni Evropi je bila bolj ali manj vljudnostna, formalna, dopuščena za lep in demokratičen videz.

Ameriško dobroto smo sprejeli z odprtimi rokami, ker so nam Američani v splošnem povojnem pomanjkanju pošiljali na tone sira, mleka v prahu, moke, sladkorja, olja itd. Do tu vse lepo in prav.

Manj pozorni pa smo bili na to, da so se od takrat naprej v vsaki zakotni slovenski vasi, v dvoranah zadružnih domov, začeli vrteti partizanski, predvsem pa ameriški filmi.

Ameriška pomoč Evropi se je izvajala tako, da smo skupaj z njo sprejeli ameriški kulturni model in njegove poganske vrednote. Risanke so obnorele otroke; kdo bi se upiral ikonam ameriškega filma in ikonografiji Hollywooda ipd. Tako je ameriški kulturni model vase posrkal vse naslednje generacije mladih.

Danes se vsa Evropa duši v ameriškem kulturnem vzorcu, ki prinaša ameriškim korporacijam in finančni industriji neslutene dobičke, mi pa duhovno izsušeni in zmedeni skupaj z napadenim evrom ginemo pod vladavino čezoceanske bančne oligarhije.

Govorimo le o globalizaciji kot ekonomskem in političnem vprašanju, dejansko pa se nad nami izvaja globalni nadzor duš in teles.

Bogastvo kot cilj življenja

Ali veste, kaj danes mladi odgovarjajo na vprašanje, kaj je cilj njihovega življenja? Želimo biti bogati, tako odgovarjajo. To je njihov prvi cilj in ne eden od mnogih. Ta odgovor je zanje samoumeven, zato ga prostodušno izrečejo.

Razumljivo, kajti vsa kultura je osredotočena na pridobivanje bogastva in svobodo uživanja.

Ali se ljudje zavedajo, da je za novim modnim trendom, imenovanim new simplicity, ideologija ameriškega kulturnega modela, ki nas poneumlja, da bi se poigrala z našo šibkostjo, ki podleže vsemu, kar obljublja lagodje.

V dosedanji zgodovini mladi še nikoli niso razmišljali na ta način. Vsa literarna zgodovina nam pripoveduje, da so bili mladi vedno idealisti, zato so se zavzemali za pravičnost, poštenost, demokracijo. Mladi so bili vedno v prvih bojnih vrstah za boljši in pravičnejši svet.

Prvič v zgodovini je drugače. Današnji evangelij, ki govori o problemu bogastva, ki se danes izraža predvsem v iskanju totalnega udobja, je sedaj bolj aktualen kot tedaj, ko je bil napisan.

(Ne)naključnost razkroja avtoritete

V povezavi z ameriškim življenjskim vzorcem si postavimo nekaj vprašanj. Ali je razkroj avtoritete učitelja, neodvisnih intelektualcev in zlasti očeta, naključen? Ali je bil razkroj avtoritete očeta in zakonskega moža v Sovjetski zvezi po oktobrski revoluciji naključen?

Ali je planetarna gonja proti Katoliški Cerkvi naključna?

Res se opira na mnoge napake, ki jih delamo v Cerkvi. Vendar, ali je zamolčevanje evangelija na ta način, da v literaturi, v galerijah in drugod v kulturi dobi mesto vsaka ustvarjalna blaznost, le izvirno duhovno sporočilo evangelija ne, naključje?

Ali se ljudje zavedajo, da je za novim modnim trendom, imenovanim new simplicity, ideologija ameriškega kulturnega modela, ki nas poneumlja, da bi se poigrala z našo šibkostjo, ki podleže vsemu, kar obljublja lagodje.

Razčlovečenje za prosto pot potrošnji

Nametal sem le nekaj drobcev, kako nam je ameriški kulturni model zlezel pod kožo. Kaj je njegov cilj? Da nas razčloveči, kajti potem bomo dali potrošnji prosto pot.

Sovražnik kapitala je namreč tisti, ki goltanje dobrin omejuje z duhovnimi vrednotami, tisti, ki medosebne odnose služenja v družini postavlja nad želje družinskih članov, da vse podredijo pridobivanju.

Po drugi strani pa lahko ugovarjamo, da so naši potrošniški apetiti vse bolj omejeni zaradi slabih plač in negotove zaposlitve. Zaradi vsega tega je naša poraba res omejena, toda v naših dušah še vedno vladajo ideali nenasitne blaginje, ki se nam vsiljujejo prek poplitvene kulturne produkcije.

Božja beseda vendarle ostaja živa in ostrejša kot vsak dvorezni meč, da nam jasno pokaže, kako ameriški kulturni vzorec prehitro izčrpava naravne vire in povzroča degradacijo vsega, kar bi omogočilo življenje tudi naslednjim generacijam.

Kaj je pravi odgovor na ta model? Da si najprej postavimo pravo vprašanje, ki je: »Gospod Jezus, ti si dobri učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«

Kdor bo svojo pot začel s tem vprašanjem, bo rešil svoje življenje.

Zgornji tekst je del nedeljske pridige duhovnega pomočnika Milana Knepa v župniji Ljubljana-Stožice.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime