Pripravljen za na pot?

Za nami je praznik vseh svetih in vseh vernih rajnih, ki je sledil dan za njim. Oba verjetno veliko govora o pokojnih (za nekatere je 1. november pač dan mrtvih!), a pri tem verjetno zelo malo resničnega soočenja s smrtjo – vsaj s svojo lastno!

Zdi se, kot da se mukoma leto za letom prebijamo skozi prvonovembrske praznike prav zaradi nujnega srečevanja s smrtjo in slednjič tudi s svojo končnostjo. Ker je pač v grobu konec. Kot porogljivo pravi Jack Nicholoson kot Edward v drami Preden se stegneva: »Živimo. Umremo. In svet se nemoteno vrti naprej.« Se pravi – konec. Smo razumni in razsvetljeni ljudje na začetku 21. stoletja in ne nam prodajati nekih bajk o nebesih in čem podobnem!

So nebesa resnična?

»So nebesa resnična?« sprašuje svoje vernike pastor Todd Burpo (Greg Kinnear) v drami Nebesa so resnična, potem ko je njegov petletni sin Colton (Connor Corum) med operacijo slepiča imel obsmrtno doživetje. Celo pastor, odgovoren za svoje krščansko občestvo, se ob sinčku bori z dvomi. Colton svojo okolico vznemirja, ko preprosto pripoveduje o svojem doživetju nebes. Posledica operacije, duševna motnja ali samo burna otroška domišljija?

Izvira potreba, da želimo vse zracionalizirati, iz strahu pred soočenjem s svojo smrtjo, težo in bolečino zavesti, da bo takrat vsega konec? Ali nas je morda strah priznati, da si vsaj na tihem, globoko v sebi želimo, da ne bi bilo konec?

Dvomi

Kot se mora celo »profesionalec« – pastor Todd srečati z dvomi glede nebes, še bolj pa s svojimi predstavami, smo tudi mi pred tem izzivom: so nebesa resnična? Kakšna so? So moji najdražji tudi »tam«? So v nebesih tudi resnično zlobni ljudje? Ali pa so nebesa le miselni konstrukt, ki nam služi kot utopična prevara in kvazi tolažba pred krutim realizmom – da bo pač s smrtjo vsega konec?

Tudi dvom je sestavni del vere, saj le ob soočenju z njim lahko v svoji veri zorim in jo poglabljam.

Konec bo

Zaradi vere v Jezusa Kristusa, ki je vstal od mrtvih, kristjani verujemo, da je smrt samo prehod v večnost, za katero ne vemo natančno, kakšna bo. Prav gotovo pa »smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več« (Raz 21,4). Zavest, da bom s smrtjo vstopil v novo življenje, pa me slednjič mora navdajati z občutkom odgovornosti za življenje, ki ga živim.

Če radi pravimo, da izkušnje iz otroštva in mladosti močno vplivajo na človekovo nadaljnje življenje (in to radi podkrepimo s frazo »Kar se Janezek nauči, to Janez zna«), mar ne bi mogli iz stvari narave same sklepati tudi na to, da bo naše sedanje (ne)odgovorno življenje imelo vpliv na naše prihodnje? Je pretežko, da bi o tem razmišljal? Me je strah?

Zakaj bi me bilo, če živim svoje življenje z odgovornostjo in ljubeznijo? Vsak od nas se bo enkrat podal na to pot … Pripravljen?

p. Andraž Arko, dr. filmske vzgoje priporoča:

nebesa-resnicaNebesa so resnična (Heaven Is for Real) (2014) IMDB
zvezdice5

1 komentar

Komentiraj