V sredo objavljeno poročilo o spolnih zlorabah v francoski Cerkvi po letu 1950 močno odmeva tudi pri nas. Neodvisna komisija je ocenila, da je bilo v tem času v državi 216.000 žrtev pedofilije s strani duhovnikov in še dodatnih 114.000 s strani drugih članov Cerkve, kot so učitelji na katoliških šolah. Komisija je izpostavila “kruto brezbrižnost” francoske Katoliške cerkve do žrtev “sistemske zlorabe”.
Ob objavi poročila je predsednik komisije Jean-Marc Sauvé dejal, da je Cerkev pokazala “globoko in celo kruto ravnodušnost do žrtev” zlorab, vse do preloma tisočletja, ko žrtvam niso verjeli in jih niso slišali. Komisija je izdala tudi 45 priporočil za spremembe, da do spolnih zlorab ne bi več prihajalo, Cerkev pa bi znala slišati žrtve, priznati krivdo in zadostiti pravičnosti za žrtve.
Okrog 80 odstotkov žrtev je bilo moškega spola, večina dečkov, starih 10 do 13 let, skoraj tretjina primerov je vključevala posilstvo, 60 odstotkov žrtev pa je pozneje v življenju trpelo resne posledice na področju spolnosti in čustvovanja.
Pater Branko Cestnik razlog za takšno število zlorab vidi tudi v nauku katoliških intelektualcev:
Dokumente o 22 domnevnih kaznivih dejanjih, ki jih je še mogoče preganjati, so člani komisije posredovali tožilcem. Več kot 40 primerov, ki so prestari za pregon, a vključujejo domnevne storilce, ki so še živi, je bilo posredovanih cerkvenim uradnikom.
Papež Frančišek je ob tem izrazil sram, žalost in bolečino, predsednik francoske škofovske konference Eric de Moulins-Beaufort pa je žrtve prosil odpuščanja in obljubil ukrepanje.
Francoska škofovska konferenca in konferenca redovnih ustanov bosta temeljito preučili 45 priporočil neodvisne komisije in nujne ukrepe sprejeli na novembrskem zasedanju. Poglobljena priporočila pa lahko pridejo prav tudi drugim Cerkvam, na primer slovenski.
Kaj obsegajo priporočila za preprečevanje spolnih zlorab
Komisija med drugim svetuje sistematično preverjanje kazenskih evidenc katerekoli osebe, ki v Cerkvi dela z mladoletniki ali ranljivimi, ter zagotavljanje, da ljudje, v preteklosti vpleteni v spolni napad, nimajo dostopa do mladoletnih in ranljivih.
Svetuje boljše spremljanje primerov spolnega nasilja v Cerkvi, v povezavi z drugimi organi, pristojnimi za spremljanje spolnega nasilja v javnih in zasebnih ustanovah in neodvisnimi strokovnjaki ter izdajo letnega poročila o teh primerih in vzpostavitev brezplačne telefonske številke za žrtve spolnega nasilja.
Priporočajo preučitev opravljanja duhovniške službe in tveganj, ki lahko izhajajo iz postavljanja duhovnika nad druge krščene ter opredelitev etičnih zahtev celibata in prepoznavanje vseh zgrešenih oblik karizme. Priporočajo tudi zagotovitev učinkovitega nadzora nad katoliško hierarhijo.
Svetujejo preučitev nauka različnih redov, ki lahko privedejo do zlorabe zahteve po poslušnosti in molku. Pri vseh oblikah kateheze, posebej med mladimi, je potrebno prevzgajanje kritičnosti, enako velja za branje Svetega pisma.
Priporočajo tudi preučitev kanonskih določb, posebej neprimernih v primeru spolnega napada (kot je odveza sostorilca v grehu) ter jezika nekaterih dokumentov, da bi moralno situacijo jasno ločili od pravne.
Opozarjajo tudi, da priznanje zlorabe pri spovedi ne more biti ločena od obveznosti poročanja primerov spolnega nasilja nad otrokom ali ranljivo osebo sodnemu ali upravnemu organu. Prav tako svetujejo preučitev obrazca spovedi in katekizma, da bi imela žrtev in njeno dostojanstvo v njem pravo mesto. Dotaknejo se tudi katoliške spolne morale in njenega nauka.
Spodbujajo k ozaveščanju o spolnih zlorabah v Cerkvi, spremembi miselnosti in preventivnemu delu, jasnemu sporočilu, da Cerkev nasprotuje spolnim zlorabam in je odprta za poslušanje žrtev, ter sistematičnemu delu za strokovno podporo žrtev, tudi na lokalnem nivoju. Priporočajo, da centre za poslušanje in podporo žrtev vodijo laiki, a so duhovniki na voljo, če bi se žrtve želele pogovoriti z njimi.
Svetujejo tudi priznavanje civilne in družbene odgovornosti Cerkve ter njeno sistemsko odgovornost in preučitev dejavnikov, ki so privedli do institucionalnega neuspeha, pa tudi obeležja žrtvam in njihovemu trpljenju.
Priporočajo sprejem protokolov med tožilstvom in škofijo, da slednja vse prijavljene primere prenese tožilstvu. Svetujejo tudi postopke za razjasnitev obtožb o spolnem nasilju, kadar so primeri zastarali, se je sodni postopek končal ali je storilec mrtev. Žrtve naj, tako poročilo, prejmejo odškodnino, ki naj se ne plača iz darov vernikov.
Po načelu enakega dostojanstva priporočajo večjo prisotnost laikov, posebej žensk med odločevalci Katoliške cerkve.
Priporočajo opredelitev vseh spolnih prestopkov, storjenih proti otroku ali ranljivi osebi s sestavinami vsakega kaznivega dejanja in njihovimi ustreznimi sankcijami v zakoniku cerkvenega prava.
Svetujejo tudi uskladitev kanonskega kazenskega postopka z mednarodnimi standardi pravičnega sojenja, kjer bo imel zlasti oškodovanec pravico do pravnega sredstva, posebej z zagotavljanjem dostopa do sodišča in svobodne izbire pravnega svetovalca.
Priporočajo tudi psihološko oceno kandidatov za duhovništvo ter izobraževanje o preprečevanju spolnega nasilja za vse, ki se pripravljajo na duhovništvo in olajšan dostop za psihološko pomoč duhovnikom, če zanjo zaprosijo. Prav tako svetujejo redna izobraževanja o standardih in normah varstva pred spolnimi zlorabami.
Odkritja o zlorabah v Cerkvi pretresejo vsakogar z vsaj malo sočutja. Da ta kalvarija kliče po pravičnosti, najprej poslušanju in slišanju žrtev, nato po priznanju krivde, sankcioniranju storilcev in odškodnini za žrtve se zdi povsem logično in skladno s pravnimi normami 21. stoletja.
A Cerkev v tem smislu stopica nekje daleč za državo – pa ne le v Franciji, ampak tudi pri nas, kjer so glede na nekatera dosedanja razkritja težave že pri poslušanju, kaj šele pri priznanju in ukrepanju ter preventivi na tem področju.
Iskren namen vzpostavljanja varnosti pred spolnimi zlorabami v slovenski Cerkvi bi se tako izkazal s tem, da bi tudi pri nas postavili neodvisno komisijo, v kakršni bi lahko sodelovali tako tisti iz “cerkvene” Ekspertne komisije kot katoliški laiki iz iniciative Dovolj.je. Dali bi ji dostop do vseh dokumentov, odprli brezplačen telefon za vse žrtve, glasno spregovorili o zlorabah in jih obsodili ter po analizi pogumno pristopili k delu z žrtvami, storilce ločili od ranljivih skupin ter naredili križ nad preteklostjo.
Dokler ta korak ne bo storjen tudi pri nas, bodo nerazčišeni zločini vedno bolj načenjali zaupanje v Cerkev, za katero na tem podrorčju veljajo še višji standardi kot za kakšno drugo organizacijo. Vzporedno bi veljalo tudi pri nas prednostno, na prvi seji slovenskih škofov, preučiti tudi priporočila francoskih škofov, ki terjajo za več let trdega dela. A rezultat tega truda bi bila mnogo bolj sveta in božja Cerkev.
Obsojam ta dejanja in to da se take ljudi ni takoj izločilo iz duhovniških vrst..
Bojim pa se, da je to francosko poročilo napihnjeno v nebo. Vodja te ‘neodvisne’ komisije je protikakoliško nastrojeni socialist z rdečim emblemom na suknjiču, orodje v rokah protikatoliških prostozidarjev francoskega orient expres.
Poročilo ima samo en namen – uničevati katoliško Cerkev. To poročilo je ‘namještalica’. Pristriči peruti potujoči Cerkvi. En kup predvidevanj in zavajanj je v tem poročilu.
S zvijačo očrniti Cerkev. Pridi sveti Duh.
V neodvisni komisiji po definiciji ne morejo sodelovati cerkveni predstavniki.
Nobena priporočila, čeprav še tako lepa, pa ne pomagajo, če ostanejo samo na papirju.
Kot velja za vsakega kristjana, velja tudi za duhovnike in škofe:
Odločati se moramo med dobrim in med zlom.
Torej škofje, boste premogli toliko poguma in tudi tukaj iskali resnico? Iskali Kristusa, Resnico?
Ali pa boste raje cagavo z glavo v pesku glancali fasado vse bolj prazne Cerkve?
ŠKOFJE POGUMNO !!!
LE RESNICA OSVOBAJA !!!
Konec celibata,dopustitev duhovnic,reden zunanji neodvisen državni nadzor vseh institucij,ki se ukvarjajo z mladoletniki. Celibat je 1000 let star. Kar pomeni,da ga 1000 let ni bilo.
G. Martin Lavrič,
delno se strinjam z vami in verjetno bi v cerkvi morali odpreti debato o smislenosti celibata.
Kakorkoli, dejstvo je, da glavni problem ni celibat ampak vstop nepoklicanih v duhovniški stan kot pravi p. Cestnik. Kot nam kaže statistika, je 80% zlorab homoseksulanih.
Odpravitev celibata tega perečega problema ne bi rešila.
Želim lep dan,
Tomo Ž.
Z odpravo celibata se strinjam tudi jaz. Tudi ženske, da bi lahko postale duhovnice. V švedski protestantski cerkvi jih je baje že več kot polovica.
Martin, to je največja bedarija. Cerkev naj se vrne k svoji predkoncilski doktrini. Duhovniki so bili takrat dobro preverjeni, namesto cirkusa pa so v cerkvah dejansko častili Boga.
Se ne strinjam s patrom Cestnikom. Zlorabe so vedno bile in to ne samo v Cerkvi. Le zadnje čase se jih vse bolj odkriva. Ni važno ali je duhovnik homoseksualec ali ne. Imamo tudi veliko primerov heteroseksualnih zlorab. Od obelodanjenih pri nas, mislim, da celo prevladujejo.
Simon, brez zamere:
“Ni važno ali je duhovnik homoseksualec ali ne.”
1. Narava kliče VSAKEGA zemljana v odnos z osebo nasprotnega spola.
Zato je homoseksualnost neka anomalija, nekaj nenaravnega… Velja tudi za duhovnike!
2. Duhovniki so zavezani celibatu. To je življenjski stil, ko svojo spolno energijo zavestno usmerjajo v darovanje. Nespolno darovanje. Absolutno zahtevna pot, ki jo zmorejo le tisti, ki so ukoreninjeni v Bogu.
3. Zato bi morali biti duhovniki izven konteksta homo/hetero. So DUHOVNIKI. Amen.
“Imamo tudi veliko primerov heteroseksualnih zlorab. Od obelodanjenih pri nas, mislim, da celo prevladujejo.”
Ne, številke pravijo drugače. Veliiiika večina spolnih zlorab otrok ima homoseksualni značaj.
Luca Di Tolve v knjigi ‘Bil sem gej’ razlaga gonilni mehanizem pri aktivnih homoseksualcih: hlepenje za novimi, močnejšimi spolnimi dražljaji. Stalna spirala navzdol v vse hujšo izprijenost.
Zato se je potrebno tako boriti proti spolnim deviacijam, posebej, kjer so žrtve otroci.
Ene kliče narava tako, ene drugače. Noben ne more soditi kaj je naravno in kaj ne.
Z odpravo celibata (ki je bil uveden umetno in nima osnove v nobenih svetih spisih) bi rešili marsikatero žrtev pedofilije.
Kar govoriš o celibatu je morda všečna teorija, realnost je pa pač drugačna: če bi bila ta ukoreninjenost pogoj za duhovnško službo, bi cerkev propadla saj ne bi imela dovolj duhovniškega kadra. Še mnogo manj kot sedaj.
Celibat ima le katoliška cerkev. Le zakaj v tistih cerkvah, ki ga nimajo, nimajo tako velikih problemov s pedofilijo?
Pri nas kolikor sem spremljal dovolj.je in primere v medijih, jih je absolutno več hetero primerov, v ZDA pa resda več homo. Vzrok je lahko seveda tudi ta, da se jih veliko gejev skrije v duhovniški službi, nikakor pa ne v večji deviaciji gejev. Noben resen psiholog, seksolog, …ti tega ne bo rekel pa naj cerkev in kdorkoli reče drugače. En gej (ki je še vedno in ni le ‘bil’) tako trdi v svoji knjigi, vsaj deset drugih pa ti bo reklo drugače. To so enostavno predsodki.
Strinjam se da je treba pedofiljo kot res hudo deviacijo zatirati.
Sicer pa je zame vse s čimer se oba (konsenza zmožna, torej odrasla in opravilno sposobna) partnerja (ali več njih) strinjata, OK. Deviacije so pa ostalo.
Mihael: vodja komisije je (bil) Jean-Marc Sauvé, katoličan, menda sin gorečih katoličanov. Gorečih že a (menda) zelo odprtih do drugih. Zelo usmiljenih, izrazito in pristno solidarnih do bližnjega. Vse to kar, tudi po tukajšnjih komentarjih sodeč, zelo manjka marsikateremu sobratu, nazivno kristjanu.
Miha: “predkoncilska doktrina”: poročila je za obdobje od 1950 naprej in tudi sicer, če pogledaš recimo Kanado, Irsko je dobro dokumentirano, da so se zlorabe dogajale tudi veliko pred 2. vatikanskim cerkvenih zborom.
Problem je očitno v dani kulturi, v miselnosti – ne v obleki in obredih. Vsem toplo priporočam da vsaj hitro preletite povzetek poročila in priporočila, utemeljitve.
Vse dobro
Smo del iste iste organizacije in glede na znana dejstva se mi zdi, da pri nas kljub premnogim besedam in formalnim dejanjem še nismo prišli tako daleč. Konference in predavanja, izjave za javnost, novi pravilniki, smernice in navodila – a beseda (še) ni meso postala. Občutek imam da še ni obsežnega premika v glavah: da je na eni strani še vedno preveč vase zaprtih in zaverovanih klerikov brez smisla za sočloveka, za stvarnost in brez pravega, pristnega sočutja. Na drugi pa množica nojev, ki se dela da se nič ne dogaja oziroma da se vsaj njih to ne tiče. Po božji milosti pa bomo tudi mi počistili svojo greznico.
“In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.” (Jn 8,32)
“Kdor namreč dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.” (Jn 3, 20-21)
220.000 žrtev v zgolj 70 letih?? To jasno pokaže, da je katoliška cerkev organizacija, ki izvaja sistematični kriminal!! Ni razlike z na primer mafijo, ki je en sam organiziran kriminal. Tem posiljevalcem iz cerkvenih vrst, ki so delali silo otrokom, privoščim hude muke in kruto smrt!
In še to me bega-zakaj je vsak posiljevalec iz civilnih vrst vedno obsojen, tem cerkvenim podganam pa nihče nič ne more?? Kako to, da njihovi svinjski zločini ostanejo skriti 70 let??