Konec ameriškega Bližnjega vzhoda?

Že več kot 50 let, zlasti pa od iranske revolucije leta 1979, so ameriške politike in pobude na Bližnjem vzhodu temeljile na zapleteni mreži odnosov s štirimi različnimi regionalnimi stebri: Savdsko Arabijo, Izraelom, Turčijo in Egiptom. V določenem trenutku so Združene države sodelovale z eno ali več od teh držav, da bi zajezile večne požare, ki so pustošili po regiji (tudi kadar so jih te iste države požare najprej zanetile, bodisi Savdska Arabija v Jemnu, Izrael v Libanonu in na zasedenih palestinskih ozemljih ali Turčija v Iraku in Siriji).

V preteklih letih so ZDA same ali skupaj s temi nekdanjimi zavezniki dosegle nekaj pomembnih zmag v regiji. Toda razmere v svetu, ki so bile povod za te odnose, doživljajo spremembe, ki zahtevajo resno, celo radikalno prevrednotenje. Sovjetska nevarnost za zalivsko regijo je zbledela, ZDA pa so postale največja proizvajalka nafte na svetu.

Medtem so zadnji mirovni pogovori med Palestinci in Izraelci, ki so jih sponzorirale ZDA, propadli pred skoraj desetletjem, rešitev dveh držav je že dolgo mrtva. Voditelji Savdske Arabije, Izraela, Turčije in Egipta so si začrtali svojo pot in pri tem očitno zanemarjajo temeljne interese Washingtona. Prepričani so, da jim bodo tesnejši politični, gospodarski in vojaški odnosi z Rusijo, Kitajsko, Indijo ali drug z drugim – odkrito ali prikrito – zagotovili ustrezno alternativo Združenim državam. Povedano naravnost, štirje tradicionalni ameriški stebri na Bližnjem vzhodu so zdaj preveč krhki, da bi se nanje lahko zanesli.

Širitev personalnih nacionalizmov

V zadnjem času je bilo veliko napisanega o tem, kako Turki, Izraelci in Arabci vzpostavljajo medsebojni dialog in iščejo načine za oživitev regionalne diplomacije, sodelovanja in naložb. Nekateri analitiki so šli tako daleč, da so razglasili začetek novega obdobja na Bližnjem vzhodu. Vendar pa je treba to umiritev razmer pozdraviti z veliko previdnostjo.

V resnici so Savdska Arabija, Izrael, Turčija in Egipt izvajali različne oblike agresivnega nacionalizma. V Savdski Arabiji je kronski princ Mohamed bin Salman spodbujal novo kulturo hipernacionalizma, da bi zmanjšal vpliv verskega establišmenta in s prisilnimi sredstvi oblikoval savdsko nacionalno identiteto, ki se vrti okoli njegove avtoritarne osebe. V Turčiji je predsednik Recep Tayyip Erdogan znan po tem, da v svojih pogostih kampanjah žalitev in ustrahovanja Zahoda spodbuja različico agresivnega turškega nacionalizma, prepletenega z verskimi podtoni in pomešanega z osmanskimi apetiti. Erdogan se predstavlja kot utelešenje teh vrednot. V Egiptu pa je desetletje trajajoča vladavina predsednika Abdela Fattaha al Sisija najbolj avtokratska in katastrofalna v sodobni egiptovski zgodovini.

Združene države Amerike izgubljajo vpliv

Poleg tega so te države večinoma prenehale sodelovati z Združenimi državami pri njihovih regionalnih prednostnih nalogah. Sisi je nameraval Rusiji dobaviti rakete in artilerijske izstrelke, da bi jih uporabila proti Ukrajini, preden so ga ameriške obveščevalne agencije ujele v začetku leta. Erdoganu se je na nedavnem vrhu v Vilni le s težavo uspelo izvleči iz velike krize s predsednikom ZDA Joejem Bidnom in drugimi silami Nata, ko se je zdelo, da je po letu dni oviranja opustil svoje nasprotovanje vstopu Švedske v Nato. Toda njegovo izsiljevanje Evrope z grožnjo, da bo spustil valove sirskih beguncev, se nadaljuje. Erdoganov prejšnji nakup ruskega raketnega obrambnega sistema S-400 bi moral biti razlog za strožje sankcije, kot jih je prejel.

Tudi zgodovinski dejavniki, ki so nekoč utrjevali vezi z Združenimi državami, so se razblinili. Sovjetske zveze, ki je predstavljala grožnjo državam v regiji, ni več. (Ironično je, da ima ruski predsednik Vladimir Putin danes toplejše osebne odnose z izraelskim predsednikom vlade Benjaminom Netanjahujem, Mohamedom bin Salmanom in Erdoganom kot ti voditelji z Bidnom).

 

Tudi vloga nafte se je dramatično spremenila. Nafta je spodbujala ameriške odnose s Savdsko Arabijo že od druge svetovne vojne, ko so se ZDA in njihovi zavezniki v Evropi in Aziji začeli zanašati na uvoz nafte in plina iz Savdske Arabije in drugih zalivskih držav v zameno za to, da je ameriška vojska zagotavljala varnost teh transakcij. Vendar Združene države niso več edina zunanja sila, ki ima gospodarske interese v zalivski regiji. Azijske sile, kot so Kitajska, Indija in druge, so vzpostavile ali ponovno vzpostavile zapletene gospodarske in trgovinske odnose z Zalivom. Povsem naravno je, da bo večja gospodarska dejavnost v Aziji prinesla tudi večjo politično in vojaško prepoznavnost.

Vendar izjemna moč ZDA ostaja

V bližnji prihodnosti nobena država ali kombinacija držav ne more resno ogroziti ameriške strateške, gospodarske in tehnične prednosti v zalivski regiji, zato morajo ZDA arabskim zalivskim državam jasno povedati, da bo nepremišljeno spogledovanje s Kitajsko na račun ZDA imelo posledice.

Ameriška tehnologija in strokovno znanje bosta še naprej bistvena za savdski energetski sektor, ki ostaja glavni vir dohodka kraljevine; ne bomo pa priča temu, da bo na tisoče mladih savdskih študentov odhajalo v Peking in Šanghaj študirat mandarinščino. Zdi se, da je Bidnova administracija obsedena s posredovanjem pri sporazumu med Savdsko Arabijo in Izraelom, ki bi formaliziral njuno obstoječo dejansko normalizacijo, kar pa je sizifovsko delo, ki tudi v primeru delnega uspeha dolgoročno ne bo koristilo ZDA v političnem ali strateškem smislu.

Združene države bi morale ponovno oceniti odnose s Savdsko Arabijo, Izraelom, Turčijo in Egiptom v okviru zmanjševanja svojega vojaškega vpliva v regiji. Ameriške enote so nameščene po vsej regiji, od Turčije in Sirije do Jordanije, Iraka, Kuvajta, Savdske Arabije, Bahrajna, Katarja, Združenih arabskih emiratov (ZAE) in Omana. Poleg tega v Perzijski zaliv redno letijo ameriški strateški bombniki, ki opravljajo misije, v Arabsko morje pa so pogosto napotene tudi letalonosilke.

 

Ali so v Kuvajtu, Katarju in ZAE res potrebne velike ameriške letalske baze? ZDA bi lahko branile svoje interese v Perzijskem zalivu (in sicer odvračanje Irana in terorističnih skupin v regiji), če bi ohranile ključno pomorsko oporišče v Bahrajnu, kjer je sedež ameriške pete flote, in ga dopolnile z bolj koncentriranimi zračnimi silami. Te sile se lahko dodatno okrepijo z letalonosilkami, ki plujejo v bližnjih vodah. Pred nizom nedavnih vojn v Zalivu, začenši z iraško invazijo na Iran leta 1980, je bilo ameriško moč v regiji čutiti na ta način, ki ni bil prevladujoč.

Pameten vodja arabskih zalivskih držav je takrat ameriškemu diplomatu dejal: "Želimo, da ste kot veter, želimo vas čutiti, vendar vas nočemo videti." Takrat je bil to dober nasvet in bi bil večinoma dober nasvet tudi zdaj. Nekoč je bilo na Bližnjem vzhodu veliko dobre volje do Združenih držav. Prebivalci te regije so Ameriko videli kot vzgojiteljico, ki je zgradila Ameriško univerzo v Bejrutu (1866) in Ameriško univerzo v Kairu (1919) ter druge izobraževalne ustanove od Turčije do Perzijskega zaliva. Najpomembnejše pa je bilo, da je bila Amerika velika zahodna sila brez kolonialne dediščine na Bližnjem vzhodu. V nasprotju z evropskimi silami Amerika ni vladala Arabcem in muslimanom.

Zmanjšanje vojaškega ugleda Washingtona in dosledno, jasno in univerzalno zagovarjanje človekovih pravic bi močno pripomoglo k povrnitvi njegove verodostojnosti pri prebivalcih regije. To bi jim tudi pomagalo, da bi se doma ubranili pred agresivnim nacionalizmom. V času, ko so ameriški demokratični sistem upravljanja, liberalna odprta družba ter cenjena koncepta vključujočega patriotizma in političnega pluralizma postavljeni pod vprašaj in se rušijo, je nespametno še bolj spodkopavati te vrednote in institucije, ki jih podpirajo, z iskanjem tesnejših vezi z režimi na Bližnjem vzhodu.