Hojs, biseri in svinje: vlaganje kazenskih ovadb je postalo politično orožje
Vlaganje kazenskih ovadb se že nekaj časa razvija v nacionalni šport naših politikov in z njimi povezanih družbenih aktivistov.
Zadnja odmevna je bila prijava ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa zaradi navajanja svetopisemskega citata "ne meči biserov med svinje" v kontekstu protestiranja protivladnih aktivistov ter rumenih jopičev, s čimer naj bi minister "žalil slovenski narod in manjšine".
Oseba, ki naj bi ga ovadila, pa po Hojsovih besedah sploh ni resnična oziroma ne obstaja.
Pri vlaganju kazenskih ovadb gre pogosto za sredstvo diskreditacije, pridobivanja medijske pozornosti in poskusa blatenja (političnega) nasprotnika.
Na to dejstvo ob zavedanju, da ima ovajanje za posledico lahko poseganje v človekove pravice, opozarja tudi stroka. Pregledali smo nekaj nedavnih primerov, ki nakazujejo takšen način (zlo)rabe instituta kazenske ovadbe.
Prejšnji teden je v javnosti odjeknila novica, da so Aleša Hojsa zaradi njegovega junijskega tvita o biserih in svinjah zaslišali na policiji. Na podlagi anonimne prijave kriminalisti proti notranjemu ministru vodijo predkazenski postopek zaradi suma kaznivega dejanja s področja dejanj zoper čast in dobro ime. Hojs naj bi namreč s tvitom razžalil slovenski narod.
Minister je razgovor s policisti označil za "precej škandalozen". Namigovanja o vzporednicah med svinjami in protestniki je okarakteriziral za "plod agende levičarskih strank", saj se prispodoba v Svetem pismu ne nanaša na kakšnega specifičnega posameznika. Izrazil je še pričakovanje, da bo tožilstvo najprej ugotovilo ali je vlagatelj kazenske ovadbe sploh resnična oseba, saj je z razgovora s kriminalisti razbral, da ni resnična ali sploh ne obstaja.
V začetku junija je medijsko odmevala tudi poteza Levice, ki je "zaradi obrambe demokracije in demokratičnih vrednot" vložila kazenske ovadbe zoper stranko SDS in „njeno medijsko mrežo“. In sicer zaradi suma „sistematičnega širjenja neresnic“, kazensko ovadbo pa so vložili tudi zoper neznane storilce, ki so ponaredili in širili ponarejeni manifest stranke Levica ter prvega moža Policije Antona Olaja, ki so mu očitali zlorabo uradnega položaja, ker se je ob sklicevanju na ponarejeni manifest stranke zavzel za uvedbo predkazenskega postopka zoper Levico zaradi suma kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve. Olaj je Levici vrnil s (kontra) ovadbo zaradi domnevno krive ovadbe. Dejal je, da mu v Levici zlonamerno pripisujejo neobstoječa dejstva.
Pravna mreža za varstvo demokracije je maja skupaj z Odvetniško družbo Pirc Musar & Lemut Strle kazensko ovadbo vložila zoper direktorja urada za komuniciranje (Ukom) Uroša Urbanijo, med drugim zaradi nespoštovanja zakonskih obveznosti do STA, suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Urbanija je zaradi krive ovadbe vložil kazensko ovadbo proti Katarini Bervar Sternad, ki vodi Pravno mrežo za varstvo demokracije, in odvetnici Nataši Pirc Musar, ker da sta ob kazenski ovadbi zoper njega vedeli, da ta ne predstavlja kaznivega dejanja. Pred tem je Urbanijo kazensko ovadil že Sindikat novinarjev Slovenije, a je tožilstvo ovadbo zavrglo. Prav tako je zavrglo kazensko ovadbo direktorja STA Bojana Veselinoviča, nekdanje direktorice Ukoma Kristine Plavšak Krajnc in nadzornikov STA, ki jo je vložil Ukom.
Tožilstvo je zavrglo tudi lanski kazenski ovadbi Nacionalnega preiskovalnega urada proti Mateju Toninu v zvezi z domnevnim razkrivanjem zaupnih podatkov in nepravilnosti pri vodenju KNOVS-a, ki naj bi ga ta zagrešil leta 2019, ko je opravljal funkcijo predsednika Komisije za nadzor obveščevalno varnostnih služb (KNOVS) in odredil nadzor na obveščevalno-varnostni službi. Tožilstvo je zavrglo tudi ovadbo, ki jo je proti Žanu Mahniču, nekdanjemu podpredsedniku KNOVS-a vložila nekdanja direktorica Policije Tatjana Bobnar, ki je Mahniču očitala kršitev človekovega dostojanstva z zlorabo položaja. Tudi Mahnič je tedaj razmišljal o kazenski ovadbi zaradi krive ovadbe.
https://twitter.com/ZanMahnic/status/1389576167737413635
Gre samo za nekaj primerov kazenskih ovadb. Te so bile namreč na področju politike vložene tudi proti različnim ministrom (npr. anonimna kazenska ovadba proti ministru Alešu Hojsu, kazenska ovadba Ivana Galeta proti gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku), tudi vlagali so jih ministri, pa tudi proti organom, npr. policiji, takšno je na primer vložil tudi vodja petkovih protestov Jaša Jenull. Kazenske ovadbe drug proti drugemu vlagajo tudi poslanci (npr. novembra lani Branko Grims proti Mihu Kordišu), imamo pa tudi primere vloženih kazenskih ovadb proti sodnikom (npr. proti sodniku Zvjezdanu Radonjiću).
»Nekaterim kazenskim ovadbam bi lažje rekli pamfleti, politična propaganda, paranoična proza, opravljivi in maščevalni spisi ali kaj podobnega«
Pravnik Jakob Demšar v svojem strokovnem prispevku Kazenska ovadba – strokovni dokument ali sredstvo za diskreditacijo ugotavlja, da je kazenska ovadba »v praksi večkrat postala priročno sredstvo za (politično) diskreditacijo«, zaradi česar mora biti »postopek z njo še posebej natančno urejen s podzakonskimi akti v celotni državni upravi, še posebej pa v policiji in drugih nadzorstvenih organih«.
Avtor ugotavlja, da je zadnja leta podajanje kazenskih ovadb pri nas postalo "nekakšen nacionalni šport". Kot piše, bi nekaterim kazenskim ovadbam "lažje rekli pamfleti, politična propaganda, paranoična proza, opravljivi in maščevalni spisi ali kaj podobnega".
Med drugim Demšar izpostavlja, da državni organ ne more biti instrument posameznega javnega uslužbenca, temveč je javni uslužbenec del sistema, ki deluje na podlagi pravnih in strokovnih pravil. Poudarja pa tudi, da ima naznanjanje kaznivih dejanj lahko za posledico hudo poseganje v ustavno zajamčene človekove pravice in svoboščine.
Aktualna politika je sicer lansko jesen pred sprejemom novele zakona o državnem tožilstvu opozarjala na velik delež zavrženih kazenskih ovadb, ki naj bi se v preteklih desetletjih močno povečal. Posledično so politiki koalicijskih strank dvomili v učinkovitost pregona kaznivih dejanj ter ugotavljali, da vsa sodišča ne zavračajo kazenskih ovadb v enakih zadevah iz enakih razlogov in v enakem obsegu, tudi razlogi za zavrženje niso vedno pravilni, zaradi česar so ocenili, da bi bil potreben nadzor nad delom tožilcev.
Ovadba se sicer zavrže, kadar iz nje izhaja, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če zadeva zastara, je izrečena pomilostitev, kadar ni podan utemeljen sum, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon, ali pa v primeru uspešnosti alternativnega pregona.
Demšar piše, da državni tožilci pri nas vsako leto zavržejo več kot 20 odstotkov kazenskih ovadb, ki so jim jih posredovali državni organi, največ policija. Med najpogostejšimi razlogi so nezadostno dokazan sum, in da kazenska ovadba ne vsebuje temeljnih znakov kaznivega dejanja. Kot izpostavlja, je podajanje kazenske ovadbe tako subtilna in odgovorna naloga, da je ne moremo prepuščati trenutnim navdihom posameznih državnih uslužbencev, temveč mora za njo stati popolna zakonska in strokovna avtoriteta državnega organa.
Zadnja odmevna je bila prijava ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa zaradi navajanja svetopisemskega citata "ne meči biserov med svinje" v kontekstu protestiranja protivladnih aktivistov ter rumenih jopičev, s čimer naj bi minister "žalil slovenski narod in manjšine".
Oseba, ki naj bi ga ovadila, pa po Hojsovih besedah sploh ni resnična oziroma ne obstaja.
Pri vlaganju kazenskih ovadb gre pogosto za sredstvo diskreditacije, pridobivanja medijske pozornosti in poskusa blatenja (političnega) nasprotnika.
Na to dejstvo ob zavedanju, da ima ovajanje za posledico lahko poseganje v človekove pravice, opozarja tudi stroka. Pregledali smo nekaj nedavnih primerov, ki nakazujejo takšen način (zlo)rabe instituta kazenske ovadbe.
Kazenska ovadba med politiki izjemno priljubljeno sredstvo
Prejšnji teden je v javnosti odjeknila novica, da so Aleša Hojsa zaradi njegovega junijskega tvita o biserih in svinjah zaslišali na policiji. Na podlagi anonimne prijave kriminalisti proti notranjemu ministru vodijo predkazenski postopek zaradi suma kaznivega dejanja s področja dejanj zoper čast in dobro ime. Hojs naj bi namreč s tvitom razžalil slovenski narod.
Minister je razgovor s policisti označil za "precej škandalozen". Namigovanja o vzporednicah med svinjami in protestniki je okarakteriziral za "plod agende levičarskih strank", saj se prispodoba v Svetem pismu ne nanaša na kakšnega specifičnega posameznika. Izrazil je še pričakovanje, da bo tožilstvo najprej ugotovilo ali je vlagatelj kazenske ovadbe sploh resnična oseba, saj je z razgovora s kriminalisti razbral, da ni resnična ali sploh ne obstaja.
V začetku junija je medijsko odmevala tudi poteza Levice, ki je "zaradi obrambe demokracije in demokratičnih vrednot" vložila kazenske ovadbe zoper stranko SDS in „njeno medijsko mrežo“. In sicer zaradi suma „sistematičnega širjenja neresnic“, kazensko ovadbo pa so vložili tudi zoper neznane storilce, ki so ponaredili in širili ponarejeni manifest stranke Levica ter prvega moža Policije Antona Olaja, ki so mu očitali zlorabo uradnega položaja, ker se je ob sklicevanju na ponarejeni manifest stranke zavzel za uvedbo predkazenskega postopka zoper Levico zaradi suma kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve. Olaj je Levici vrnil s (kontra) ovadbo zaradi domnevno krive ovadbe. Dejal je, da mu v Levici zlonamerno pripisujejo neobstoječa dejstva.
Pravna mreža za varstvo demokracije je maja skupaj z Odvetniško družbo Pirc Musar & Lemut Strle kazensko ovadbo vložila zoper direktorja urada za komuniciranje (Ukom) Uroša Urbanijo, med drugim zaradi nespoštovanja zakonskih obveznosti do STA, suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Urbanija je zaradi krive ovadbe vložil kazensko ovadbo proti Katarini Bervar Sternad, ki vodi Pravno mrežo za varstvo demokracije, in odvetnici Nataši Pirc Musar, ker da sta ob kazenski ovadbi zoper njega vedeli, da ta ne predstavlja kaznivega dejanja. Pred tem je Urbanijo kazensko ovadil že Sindikat novinarjev Slovenije, a je tožilstvo ovadbo zavrglo. Prav tako je zavrglo kazensko ovadbo direktorja STA Bojana Veselinoviča, nekdanje direktorice Ukoma Kristine Plavšak Krajnc in nadzornikov STA, ki jo je vložil Ukom.
Tožilstvo je zavrglo tudi lanski kazenski ovadbi Nacionalnega preiskovalnega urada proti Mateju Toninu v zvezi z domnevnim razkrivanjem zaupnih podatkov in nepravilnosti pri vodenju KNOVS-a, ki naj bi ga ta zagrešil leta 2019, ko je opravljal funkcijo predsednika Komisije za nadzor obveščevalno varnostnih služb (KNOVS) in odredil nadzor na obveščevalno-varnostni službi. Tožilstvo je zavrglo tudi ovadbo, ki jo je proti Žanu Mahniču, nekdanjemu podpredsedniku KNOVS-a vložila nekdanja direktorica Policije Tatjana Bobnar, ki je Mahniču očitala kršitev človekovega dostojanstva z zlorabo položaja. Tudi Mahnič je tedaj razmišljal o kazenski ovadbi zaradi krive ovadbe.
https://twitter.com/ZanMahnic/status/1389576167737413635
Gre samo za nekaj primerov kazenskih ovadb. Te so bile namreč na področju politike vložene tudi proti različnim ministrom (npr. anonimna kazenska ovadba proti ministru Alešu Hojsu, kazenska ovadba Ivana Galeta proti gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku), tudi vlagali so jih ministri, pa tudi proti organom, npr. policiji, takšno je na primer vložil tudi vodja petkovih protestov Jaša Jenull. Kazenske ovadbe drug proti drugemu vlagajo tudi poslanci (npr. novembra lani Branko Grims proti Mihu Kordišu), imamo pa tudi primere vloženih kazenskih ovadb proti sodnikom (npr. proti sodniku Zvjezdanu Radonjiću).
»Nekaterim kazenskim ovadbam bi lažje rekli pamfleti, politična propaganda, paranoična proza, opravljivi in maščevalni spisi ali kaj podobnega«
Pravnik Jakob Demšar v svojem strokovnem prispevku Kazenska ovadba – strokovni dokument ali sredstvo za diskreditacijo ugotavlja, da je kazenska ovadba »v praksi večkrat postala priročno sredstvo za (politično) diskreditacijo«, zaradi česar mora biti »postopek z njo še posebej natančno urejen s podzakonskimi akti v celotni državni upravi, še posebej pa v policiji in drugih nadzorstvenih organih«.
Avtor ugotavlja, da je zadnja leta podajanje kazenskih ovadb pri nas postalo "nekakšen nacionalni šport". Kot piše, bi nekaterim kazenskim ovadbam "lažje rekli pamfleti, politična propaganda, paranoična proza, opravljivi in maščevalni spisi ali kaj podobnega".
Med drugim Demšar izpostavlja, da državni organ ne more biti instrument posameznega javnega uslužbenca, temveč je javni uslužbenec del sistema, ki deluje na podlagi pravnih in strokovnih pravil. Poudarja pa tudi, da ima naznanjanje kaznivih dejanj lahko za posledico hudo poseganje v ustavno zajamčene človekove pravice in svoboščine.
Veliko zavrženih kazenskih ovadb
Aktualna politika je sicer lansko jesen pred sprejemom novele zakona o državnem tožilstvu opozarjala na velik delež zavrženih kazenskih ovadb, ki naj bi se v preteklih desetletjih močno povečal. Posledično so politiki koalicijskih strank dvomili v učinkovitost pregona kaznivih dejanj ter ugotavljali, da vsa sodišča ne zavračajo kazenskih ovadb v enakih zadevah iz enakih razlogov in v enakem obsegu, tudi razlogi za zavrženje niso vedno pravilni, zaradi česar so ocenili, da bi bil potreben nadzor nad delom tožilcev.
Ovadba se sicer zavrže, kadar iz nje izhaja, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če zadeva zastara, je izrečena pomilostitev, kadar ni podan utemeljen sum, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon, ali pa v primeru uspešnosti alternativnega pregona.
Demšar piše, da državni tožilci pri nas vsako leto zavržejo več kot 20 odstotkov kazenskih ovadb, ki so jim jih posredovali državni organi, največ policija. Med najpogostejšimi razlogi so nezadostno dokazan sum, in da kazenska ovadba ne vsebuje temeljnih znakov kaznivega dejanja. Kot izpostavlja, je podajanje kazenske ovadbe tako subtilna in odgovorna naloga, da je ne moremo prepuščati trenutnim navdihom posameznih državnih uslužbencev, temveč mora za njo stati popolna zakonska in strokovna avtoriteta državnega organa.